Znamenita nubska cerkev v Sonqi Tinu v severnem Sudanu je bila v središču pozornosti študijskega dne italijanskega Znanstvenega sveta v Rimu, je v začetku tedna poročala ekumenska ustanova Pro Oriente. Cerkev, ki izvira iz desetega stoletja, so v času gradnje Asuanskega jeza med UNESCO-vo akcijo za zaščito ogroženih nubskih kulturnih spomenikov, ki jo je izvedla arheološka misija rimske univerze, odkrili in dokumentirali. V štirih arheoloških kampanjah med leti 1967 in 1970 pod vodstvom egiptologa Sergia Donadonija so veličastne zidne poslikave uspeli rešiti za kasnejše rodove.

Vatikanski časnik ‘L’Osservatore Romano’ pa je v povezavi s študijskim dnem zdaj spomnil na udeležbo Svetega sedeža pri arheološki kampanji v Sonqi Tinu. Ta udeležba je imela kočljivo politično ozadje. Kmalu po razglasitvi neodvisnosti leta 1956 je v Sudanu izbruhnila državljanska vojna, v kateri so islamistične stranke in organizacije postavile domnevo, da je krščanstvo v Sudan prišlo šele v dvajsetem stoletju ‘s prihodom kolonializma’. Ta domneva je bila osrednji del velike propagandne kampanje. Odkritje nubskih katedral in cerkva je to domnevo spodbilo: krščanstvo je bilo na področju današnjega Sudana, predvsem na severu, prisotno in prevladujoče od najzgodnejšega obdobja.

Februarja 1964 je sudanska vlada popisala vse katoliške duhovnike in redovnike s tujim državljanstvom, ker naj bi ti predvsem na jugu države uvajali ‘tujo’ kulturo in civilizacijo. Toliko pomembnejša je bil rešitev nubskega krščanskega kulturnega spomenika, ki je tuji javnosti predstavila, kako globoko zakoreninjeno je krščanstvo od antičnih časov dalje na območju današnjega Sudana.

Evangelij je na področje severnega Sudana vstopil že v zgodnjekrščanskem obdobju. V 6. stoletju so krščanstvo razglasili za uradno verstvo v treh nubskih kraljestvih Nobadiji, Makuriji in Alvi. Cerkev v teh treh kraljestvih je bila delno povezana s koptskim patriarhatom v Aleksandriji, delno pa z bizantinsko Cerkvijo. Propad nubske Cerkve lahko povežemo s prihodom Mamelukov v Egipt v 13. stoletju. Še danes je moč videti, sicer v znatno manjši meri kot v obdobju največjega razcveta, številne cerkvene stavbe s konca 15. stoletja. Kdaj je krščanstvo med Nubami popolnoma izginilo, ni natančno določeno.