Papež Benedikt XVI. je med včerajšnjo zelo obiskano avdienco v Vatikanu nadaljeval kateheze o velikih osebnostih 4. krščanskega stoletja. Govoril je o sv. Ambrožu, škofu v Milanu in cerkvenem učitelju, ki se je rodil v krščanski družini leta 340, umrl pa na Veliko soboto zjutraj, leta 397.

Vzgojen je bil v Rimu in je zelo mlad postal cesarski upravitelj provinc Emilije in Ligurije s sedežem v Milanu. Kot guverner je posegel v pomirjanje duhov, ki so se vneli med zagovorniki arijanizma in pravovernimi kristjani. Ta in ostala poslanstva je opravljal s takšno avtoriteto, da so ga kristjani kot katehumena, ki se je pripravljal na krst oklicati za škofa v Milanu. Od takrat se je Ambrož resno in sistematično poglabljal v krščanstvo. Ob Origenu se je učil razlagati Sveto pismo in je na Zahodu uvedel Lectio divina – Božje branje. To je posebna oblika branja Svetega pisma, ko človek pusti, da ga božja beseda nagovori z vso svojo močjo. Na pridiganje se je pripravljal tako, da je v molitvi poslušal, kaj mu Bog govori po razodeti besedi, do stopnje, da je Božja beseda postala srce, središče tudi njegovega obsežnega leposlovenga ustvarjanja. Sv. Avguštin je v svojih Izpovedih pokazal, kako je bilo za sv. Ambroža osebno pričevanje med pridiganjem najboljši zgled, kako je pridiganje kot pričevanje učinkovito gradilo in utrjevalo krščansko skupnost. Sv. Avguštin izrecno piše, da je bilo pri sv. Ambrožu očitno, da je bilo Sveto pismo, ki ga je molitveno bral in vsrkaval v svoje življenje, tisto, ki mu je narekovalo, kaj naj oznanja, da bo srca vodil k spreobrnjenju.

Sv. Ambrož je prava ikona, sveti lik, kakšen naj bo pravi krščanski katehist. To naj bo človek, čigar nauk je neločljivo povezan z molitvijo in vsem njegovim življenjem. Za Ambroža je bil Kristus vse – Omnia Christus est nobis! – Kristus naj nam bo vse! In to mora biti v prvi vrsti za vsakega katehesta, oznanjevalca in končno za vsakega Gospodovega učenca. Tako je za Ambroža in Avguština kateheza neločljivo povezana z življenjskim pričevanjem.