FOTO: Vatican Media

Težava kristjanov v Turčiji in na celotnem Bližnjem vzhodu niso verske razlike z večinsko muslimansko družbo, temveč instrumentalizacija religije v politične namene, je po navedbah avstrijskega Kathpressa v pogovoru za zadnjo izdajo francoskega tednika Famille chretienne poudaril carigrajski ekumenski patriarh Bartolomej I. Napetosti na Bližnjem vzhodu so ovira za prihodnost kristjanov, da bi uspeli ohranjati svojo bogato dediščino na tem območju. Vse prepogosto so verske manjšine na Bližnjem vzhodu zlorabljene kot »grešni kozli«, obenem pa jih predstavljajo kot »nevarnost« za tamkajšnjo družbo, je v pogovoru kritičen patriarh Bartolomej.

»Kristjani na Bližnjem vzhodu si ni želijo ničesar drugega kot pravico, da bi lahko svobodno izpovedovali svojo vero, enako kot vsi drugi državljani,« je zatrdil carigrajski ekumenski patriarh. Nujno bi bilo treba odpraviti staro turško izročilo, po katerem morajo kristjani plačevati poseben davek za zaščito. To izročilo še danes »zakonito in simbolno« zaznamuje položaj kristjanov v turški družbi.

Iz izkušnje krščanstva, »ki je žal tudi danes še marsikje preganjano«, bi se lahko naučili dveh stvari, poudarja patriarh: po eni strani je v teku zgodovine občudovanja vredna izredna odpornost krščanskih skupnosti po vsem svetu, po drugi strani pa obstaja ekumenska solidarnost. Papež Frančišek je že večkrat govoril o »ekumenizmu krvi«. Ta besedna zveza je tragično resnična, ugotavlja patriarh in navaja svetopisemski odlomek iz Prvega pisma apostola Pavla Korinčanom: »Če en ud trpi, trpijo z njim vsi udje.«

»Znamenje prevlade«

V pogovoru za Famille chretienne je patriarh Bartolomej ostro obsodil tudi nedavno vnovično preobrazbo carigrajskega svetišča Hagije Sofije v mošejo. Kot je pojasnil, je ta cerkev je namenjena temu, da je »kraj srečanja kultur in dialoga«, zdaj pa je preprosto postala »znamenje prevlade«. Ob tem svet, posebej v trenutnem obdobju koronaepidemije, nujno potrebuje znamenja, ki ljudi povezujejo, ne pa novih razlogov za napetosti in delitve.

Toda odločitev turške vlade, je pojasnil carigrajski patriarh, ga ni presenetila. Tudi druga ugledna svetišča, ki so bila dolga leta urejena kot muzeji, recimo Hagija Sofija v Trabzonu in koncilska bazilika v Isniku sta bili že pred tem spremenjeni v mošeji.

Postopek preobrazbe muzejskih cerkva v mošeje je v Turčiji tema, o kateri se veliko razpravlja. Bartolomej I. je pojasnil, da je stališče ekumenskega patriarhata glede tega vprašanja pojasnil že večkrat. Leta 2016 je takratnemu vodji urada za verska vprašanja »Dianet«, Mehmetu Görmezu, napisal pismo, v katerem je izrazil svojo globoko skrb in poudaril, kako zelo pomembna je edinstvena sakralna stavba Hagija Sofija za obe veroizpovedi, krščanstvo in islam. Kot »Tempelj Božje modrosti« Hagija Sofija sodi med najpomembnejše klasične spomenike svetovne kulture in kot takšna presega »meje časa in prostora« ter ne pripada eni sami kulturi, »temveč celotnemu človeštvu«.

Bartolomej I. je poudaril, da je bila Hagija Sofija kot muzej »kraj in znamenje srečevanja in mirnega sožitja narodov in kultur«, ki je spodbujala medsebojno razumevanje in solidarnost med krščanstvom in islamom. Ta večrazsežnostna verska pripadnost je bila »protistrup« proti »spopadu kultur«. Preobrazbo Hagije Sofije v mošejo so kristjani po vsem svetu spremljali zelo čustveno, pa tudi s strahom: »Hagija Sofija je s svojo svetostjo živahno središče, kjer se objemata Vzhod in Zahod.«