Foto: splet / Wikipedia

Patriarh Bartolomej I., častni voditelj vesoljnega pravoslavja, se je v svoji velikonočni poslanici spomnil vseh, ki v času koronakrize stojijo ob strani bolnim in pomagajo ljudem v stiski. V besedilu je izpostavil moč vere in upanja v vstajenje ter večno življenje kot temeljna izvira v boju proti koronavirusu. V pravoslavni Cerkvi so največji krščanski praznik, veliko noč, obhajali včeraj.

Trenutna epidemija koronavirusa kaže, »kako krhek je človek, kako zlahka ga napadejo strahovi in razočaranje, kako nemočno je njegovo znanje in samozaupanje,« je zapisal carigrajski patriarh. Podobno neprimerna je tudi predstava, »kako je zaradi smrti določeno dogajanje končano in da je zato primerno pozabiti na smrt ali jo potisniti v ozadje«.

Trenutne mejne razmere kažejo, da človek ni sposoben zadovoljivo obvladovati svojega življenja, če verjame, da je smrt nepremagljiva stvarnost in nepremostljiva meja, je prepričan patriarh Bartolomej: »Težko je ostati človeški, če nimamo upanja na večnost.« To upanje pa živi v srcih vseh zdravnikov, negovalcev, prostovoljcev, darovalcev in vseh, ki svojim trpečim bratom in sestram pogumno, požrtvovalno in z ljubeznijo stojijo ob strani. »Sredi te nedojemljive krize širijo prijetno aromo vstajenja in upanja,« piše patriarh.

V nadaljevanju svoje velikonočne poslanice poudarja: »V Božjem kraljestvu ni ne bolečine ne smrti, temveč življenje, ki se nikoli ne konča.« Vera v Kristusa nam daje moč, vztrajnost in potrpežljivost, »da prenašamo preizkušnje«, kajti »Kristus je tisti, ki ozdravi vsako bolezen in nas odreši od smrti«.

Vera v vstajenje ne zanika trde stvarnosti in tudi ni psihološko zavračanje smrti. »Mi vemo, da zemeljsko življenje ni celotno življenje, da smo tu le popotniki, da pripadamo Kristusu in da smo na poti k Njegovi večni zmagi,« je zapisal Bartolomej I. Obstoj bolečine in smrti, ne glede na to, kako sta oprijemljivi, »ni poslednja stvarnost. Ta je dosti bolj dokončno zanikanje smrti.«