Po srečanju z nemškim predsednikom Wulffom se je Benedikt XVI. sestal še s kanclerko Angelo Merkel, nato pa je nagovoril zbrane parlamentarce v dvorani nemškega Bundestaga, poročajo pri Radiu Vatikan.

Sveti oče je pričel svoje razmišljanje o temeljih prava s pripovedjo iz Knjige kraljev, kjer mlademu Salomonu Bog podeli to, kar ga je prosil. Lahko bi si izbral uspeh, bogastvo, smrt sovražnikov, Salomon pa je prosil za 'poslušno srce, da bo znal vladati Božjemu ljudstvu in razločevati med dobrim in hudim' (1Kr 3,9). S to svetopisemsko pripovedjo je sveti oče nakazal, kaj naj bi bilo za politika pomembno, saj ga ne bi smela vodili želja po uspehu ali po materialnem zaslužku, temveč zavzemanje za pravičnost in ustvarjanje pogojev za mir. Ob tem je papež z besedami sv. Avguština: 'Odvzemi pravo in videl boš, ali se še razlikuje država od tolpe razbojnikov?' spomnil na preteklost nemške zgodovine, ki je zaradi ločitve med pravom in oblastjo ogrozila svetovni mir.

Sveti oče je pojasnil, kako lahko politik ostane zvest svojemu poslanstu ter zna razločevati med dobrim in zlim, med pravimi in samo navideznimi zakoni. Po njegovih besedah lahko v večini primerov zadeve pravno uravnavamo z večino v parlamentu, za nekatera temeljna pravna vprašanja predvsem na področju človekovega dostojanstva pa kriterij večine ne zadostuje.

Papež je parlamentarcem tudi povedal, kako Cerkev ni nikoli zagovarjala verskega prava, kot je to v mnogih religijah, temveč je temelje vedno iskala v filozofiji ter s tem priznala kot edini verodostojen vir prava medsebojno povezanost razuma in narave. Zato Cerkev zagovarja naravno pravo in objektivni razum, kljub današnji prevladujoči pozitivistični miselnosti, in na podlagi te trditve je papež dokazal, kako pozitivistična miselnost, ki zagovarja samo funkcionalno vrednost prava, pravzaprav zoža pogled. Zato je sveti oče pozval, da je potrebno na stežaj odpreti okna in ponovno videti širino sveta, neba in zemlje ter se naučiti uporabljati vse to na prav način.

Papež je razložil, da nam pri uresničitvi tega načrta lahko pomaga bogata kulturna dediščina Evrope, saj so se na osnovi prepričanja o obstoju Boga Stvarnika oblikovale ideje o človekovih pravicah, o enakosti vseh ljudi pred zakonom, priznanje nedotakljivosti človekovega dostojanstva vsake osebe ter čut odgovornosti za lastno delovanje.

Po srečanju v zveznem parlamentu se je sveti oče srečal še s predstavniki judovske skupnosti, v svojem nagovoru pa je izpostavil predvsem skupno dediščino vere. Kot je dejal, imata judovsko ljudstvo in katoliška Cerkev skupen nezanemarljiv del svojega temeljnega izročila, obenem pa tudi vsi dobro vemo, da mora ljubeče in razumevajoče občestvo rasti v vzajemnem spoštovanju in biti globoko vključeno v oznanilo vere.

Sveti oče je poudaril, da srečanje poteka na 'osrednjem kraju strašnega spomina, kjer je bil načrtovan in organiziran holokavst, odstranitev judovskih sodržavljanov v Evropi'. Pred nacističnim terorjem je v Nemčiji živelo približno pol milijona judov, ki so predstavljali trden sestavni del nemške družbe. Po drugi svetovni vojni si nihče ni prizadeval, da bi se obnovile stare judovske skupnosti, čeprav so z vzhoda neprenehoma prihajali posamezniki in judovske družine, ki so se odpravili v Združene države ali Izrael.

Po poročanju Radia Vatikan se je Benedikt XVI. v svojem nagovoru spomnil pogroma 'kristalne noči' z 9. na 10. november 1938 ter solidarnostnega odziva, ki ga je judom izkazal tedanji prošt berlinske stolnice, Bernhard Lichtenberg. V nadaljevanju je sveti oče poudaril pomen dialoga med katoliško Cerkvijo in judovstvom, ki se vedno bolj poglablja, in pri tem posebej omenil letna srečanja med predstavniki judovskih in katoliških skupnosti, ter izpostavil zgodovinsko srečanje, ki se ga je leta 2006 v Nemčiji udeležil kardinal Walter Kasper, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani.

Kot je poročal Radio Vatikan, je papež prvi dan svojega obiska v Nemčiji sklenil z obhajanjem svete maše na berlinskem olimpijskem stadionu. Tako se je prvič po prihodu v rodno Nemčijo srečal s katoliškimi verniki, in sicer na kraju, kjer je pred petnajstimi leti mašo daroval tudi bl. Janez Pavel II. Benedikt XVI. je v pridigi spregovoril o evangelijski priliki o resnični vinski trti in mladikah (Jn 15,1-17) ter izpostavil pomen pripadnosti Kristusu in Cerkvi.

Jezus v evangeliju pravi: »Ostanite v meni in jaz v vas. Kakor mladika ne more sama roditi sadu, če ne ostane na trti, tako tudi vi ne, če ne ostanete v meni… brez mene ne morete storiti ničesar.« Po papeževih besedah je vsak izmed nas postavljen pred temeljno izbiro v življenju, namreč ostati zvest Kristusu ali ne. Podoba vinske trte je znamenje upanja in zaupanja, saj se je Kristus sam utelesil in prišel na ta svet, da bi bil naš temelj. Pomembno je, da ostanemo v vinski trti, v Kristusu, saj nam v današnjem času nemira in brezbrižnosti, v katerem toliko ljudi izgublja smernice in podporo, v katerem je ljubezenska zvestoba v zakonu in prijateljstvu postala tako šibka in kratkotrajna…, vstali Gospod nudi zatočišče, kraj luči, upanja in zaupanja, miru in varnosti. Kjer suša in smrt ogrožata mladike, tam so v Kristusu prihodnost, življenje in veselje, je pojasnil papež in poudaril, da ostati v Kristusu pomeni ostati tudi v Cerkvi. Cerkev, oznanjevalka Božje besede in podeljevalka zakramentov, nas namreč združuje s Kristusom, za nas je znamenje Božjega življenja in posredovalka sadov, o katerih govori prilika o vinski trti in mladikah. Po mnenju Benedikta XVI. je Cerkev najlepši dar Boga.

Papež je v pridigi še dejal, da Jezus ne reče 'Vi ste trta', ampak pojasni 'Jaz sem vinska trta, vi mladike.' Kakor mladike pripadajo trti, tudi mi pripadamo Jezusu, s tem pa pripadamo tudi drugim. Ta pripadnost drug drugemu in Njemu ni kakršen koli idealen, namišljen, simboličen odnos, ampak je pripadnost Jezusu Kristusu v biološkem in popolnoma življenjskem smislu. Cerkev, ta skupnost življenja z njim in za druge, je ustanovljena po krstu in se poglablja z vsako evharistijo, je dejal papež.

Sveti oče je nadaljeval, da je Kristus prišel klicat grešnike, saj zdravnika ne potrebujejo zdravi, pač pa bolni. Tako je Cerkev univerzalni zakrament odrešenja, ki obstaja za grešnike, da jim odpre pot spreobrnjenja, ozravljenja in življenja. Po besedah svetega očeta je to resnično in veliko poslanstvo Cerkve, potrjeno od Kristusa. Nekateri gledajo na Cerkev samo z njenega zunanjega vidika in tako Cerkev postane samo ena od mnogih organizacij znotraj demokratične družbe. Po merilih in zakonih te družbe pa ni preprosto obravnavati tako težko razumljivi lik kot je Cerkev. Če k temu dodamo še bolečo izkušnjo, da so v Cerkvi dobri in slabi sadovi, pšenica in plevel, in če pogled ostane uprt samo v negativne stvari, ne prepoznamo več velike in globoke skrivnosti Cerkve in ne porodi se več veselje ob pripadnosti temu življenju, ki je Cerkev. Če ne vidimo uresničevanja lastnih površinskih in zmotnih idej Cerkve ter lastnih sanj Cerkve, se razširi nezadovoljstvo, je pojasnjeval papež in ponovno izpostavil Jezusove besede, da brez Njega in zunaj Njega ne moremo storiti ničesar.

Foto: CNA