Velikonočna jedila blagoslavljamo na veliko soboto v povezanosti s češčenjem pri Božjem grobu ali pa pri samostojnem bogoslužnem opravilu (npr. v kapelah, pri križih, …).

Namen blagoslova je, da se zavemo Božje dobrote, darov, ki smo jih prejeli od Boga, in da začutimo Božjo bližino in njegovo navzočnost v našem vsakdanjem življenju. Blagoslov prebudi misel in hvaležnost za milosti, ki izhajajo iz velike noči, in nas opozori na Božjo bližino. Prim. Blagoslovi, Ljubljana 1989.

Velikonočna jedila v domu in družini ustvarjajo »Božje okolje« in so podoba velikonočne večerje, ki jo je Jezus obhajal s svojimi učenci, in hkrati podoba daritve sv. maše – velikonočne gostije, na katero smo vsi povabljeni.

Blagoslov se začne z besednim bogoslužjem, pri katerem poleg berila prebiramo evangeljski odlomek, Jezusova smrt, Lk 23, 44–48; Jezus nasiti pet tisoč mož, Lk 9, 11 b–17; Jezus je kruh življenja, Jn 6, 47–51 ali Jezus se prikaže sedmim učencem, Jn 21, 1. 4–14. ki mu sledi nagovor in prošnje za vse potrebe. Sledi blagoslov prinesenih velikonočnih jedi, ki niso samo jed, ampak so tudi znamenja z globoko simboliko:

Kruh je sad Božje dobrote in človekovega dela. Je znamenje življenja in nas spominja na Kristusove besede o zrnu, ki mora v zemlji umreti, da lahko obrodi sad (prim. Jn 12,24). To zrno je Kristus, ki je moral skozi trpljenje in smrt. Jezus je v puščavi kruh tudi čudežno pomnožil. V molitvi duhovnik prosi, da bi verniki kruh uživali s hvaležnostjo ter ga v sv. obhajilu spoštljivo prejemali.

Meso (šunka) je podoba Jezusa Kristusa, ki je pravo velikonočno Jagnje, ki je bilo darovano za naše grehe. Spominja nas tudi na velikonočno jagnje, ki so ga Izraelci uživali v spomin na rešitev iz egiptovske sužnosti.

K blagoslovu prinesemo pet rdeče obarvanih pirhov, ki nas spominjajo na pet Jezusovih ran oz. na kaplje krvi, so pa tudi podoba groba in simbol vstajenja (novega življenja). V jajcu se namreč skriva življenje, ki ob določenih pogojih zdrobi lupino in prikljuje na dan. Lupina je podoba skal, ki so zapirale Kristusov grob, a jih je vstali Kristus zdrobil.

Korenine hrena nas spominjajo na tri žeblje, s katerimi je bilo Jezusovo telo pribito na križ. Ko okušamo njegovo ostrino, se spomnimo, da je Kristusovo trpljenje cena našega odrešenja. Grenkoba nas spominja na Kristusovo žejo na križu, ki je bila predvsem žeja po človeški in Božji bližini.

Duhovnik ob koncu molitev pokropi jedila z blagoslovljeno vodo.