Po dvodnevni misijonski prireditvi "Misijonska vas" v Zavodu sv. Stanislava, ko je misijonar Pedro Opeka s svojo preprostostjo in iskrenostjo navduševal otroke in mlade, ter po sobotni večerni prireditvi v hali Tivoli, kjer mu je ob glasbenih točkah prisluhnilo prek štiri tisoč Slovencev - o vsem bomo pisali v tiskani številki Družine - je slovenski misijonar z Madagaskarja na misijonsko nedeljo dopoldne maševal v ljubljanski stolnici.

Pedro Opeka pridiga v ljubljanski stolnici (foto Ivan Rampre/radio Vatikan)

"Vesel sem, da smem v katedrali pričati o veselju!"

Ob vstopu v do zadnjega kotička polno cerkev je vprašal župnika Jožeta Pluta, ali je »slovenska katedrala" vsako nedeljsko dopoldne tako lepo obiskana. »Zbrali smo se, da skupaj slavimo Gospoda! Kakšno veselje, kakšna sreča, da smo se zbrali tako zgodaj zjutraj ob božji besedi in mizi evharistije!« je dejal misijonar Opeka in pristavil, da je sicer težko govoriti o božjih skrivnostih ljudem, ki že od malega poznajo Kristusa. »Pričakujete od mene, da bom odkril ne vem kakšno skrivnost. Sam pa se Bogu zahvaljujem, da smem v tej katedrali pričati o veselju, ki ga imamo kristjani, mi vsi krščeni, Jezusovi prijatelji, misijonarji. Včasih smo mislili, da so misijonarji lahko samo duhovniki, danes pa že vemo, kot pravi papež Frančišek, da je lahko misijonar vsak tam, kjer živi! Ko si krščen, Kristus hodi s teboj, Kristus diha s teboj, Kristus dela s teboj – če mu le sledimo. Življenje kristjana je polno sreče, polno usmiljenja, polno prijateljstva, življenje polno veselja!«

"Zakaj bi tekmovali v tem, kar imamo? Tekmujmo v tem, kar smo!"

Misijonar Opeka, ki ni pridigal za ambonom, ampak v cerkvi, med ljudmi, je vabil k pričevanju za veselje.: »Odrešeni smo zaradi Jezusove ljubezni! Ne zaradi naših vere, ne zaradi naših dobrih del. Zaradi Jezusove ljubezni smo odrešeni. Če bi bili odrešeni zaradi svojih del, bi se lahko hitro ponašali z njimi. Ljudje se tako radi ponašamo: imam lepšo hišo kot ti, imam boljši avto, zmogljivejši telefon … Zakaj bi tekmovali v tem, kar imamo? Zakaj ne tekmujemo v tem, kar smo?« je klical Pedro Opeka in vabil zbrane, naj drug drugemu dajejo moč in veselje: »Tisoč bratov in sester nas je zbranih, nikoli ne bomo vsi naenkrat žalostni, potrti, bolni. Tisti, ki so veseli, naj tolažijo, razveseljujejo, naj v pesimizem prinašajo optimizem! Beseda optimizem je sicer prazna beseda, če za to besedo ni vere, ni ljubezni.«

"Po 15 letih, ko sem bil bolan in potrt, sem hotel skrivaj zapustiti Madagaskar"

Misijonar Opeka je v nadaljevanju pridige govoril o svoji življenjski poti, o odločitvi za duhovništvo in misijone, o zgledu očeta in mame, ki sta bila »verna in poštena Slovenca – kar sta govorila, sta tudi živela«; pripovedoval je o začetkih misijonarjenja na Madagaskarju, o začetkih gradnje krščanske skupnosti z ljudmi druge kulture, drugačne miselnosti, ko se je pred 45 leti, kot je dejal,»učil z njimi živeti, delati in moliti – kjer je bilo sovraštvo in nasilje, smo skupaj ustvarjali skupnost, božje kraljestvo«. Pedro Opeka se je v nagovoru spomnil tudi obdobja po 15 letih življenja na Madagaskarju: »Zbolel sem, nisem mogel več. Videl sem toliko smrti otrok, mladih mater in očetov, ni bilo napredka. Hotel sem potihoma zapustiti Madagaskar ...« Takrat ga je Božja Previdnost poslala na smetišče. »Bil sem majhen, potrt, bolan, ampak ne izgubljen, ne poražen. Z ljudmi na robu, z odpadki od družbe sem začel novo življenje. Nisem vedel, kaj bo, vedel sem le, da Bog noče, da te otroke pustim na smetišču. Z evangeljsko ljubeznijo sem ostal med njimi na smetišču. Skupaj smo se dvignili.« Ko je začel živeti med njimi, jih je prihajalo k maši od 40 do 50 – danes se jih pri nedeljskem bogoslužju zbira osem tisoč – od tega je 70 odstotkov otrok in mladih.

Iz višine 15 tisoč kilometrov sem padel na trda tla, a sem se skupaj z revnimi spet dvignil - zdaj sem nekje na 10 tisoč metrih nad zemljo"

Misijonar Opeka je vzpone in padce opisal s prispodobo letenja: "Ko sem bil posvečen v duhovnika, sem letel po zraku vsaj 15 tisoč kilometrov nad zemljo in vse blagoslavljal - ne roko, ampak s srcem. Vsako leti pa sem bolj padal proti tlom, se s hitrostjo bližal zemlji ... Ob prihodu na smetišče pred 25 leti sem bil potrt, bolan in na tleh ... Skupaj smo se dvignili, revni so pomagali meni, morda sem tudi jaz malo pomagal njim - danes letimo na lepi višini, verjetno tam nekje okoli 10 tisoč kilometrov nad zemljo," se je pošalil Opeka in se ob koncu zahvalil zbranim, da pomagajo z darovi njemu in vsem slovenskim misijonarjem, ki po svetu z besedami, predvsem pa z dejanji oznanjajo božjo ljubezen. Povabil je k molitveni povezanosti: »Misijonarji molimo za vas! Prosimo vas, da tudi vi molite za nas. In bodite misijonarji v Ljubljani, v naseljih, kjer živite, na delovnih mestih. Z našim življenjem pričujmo, da želimo živeti drugače kot tisti, ki iščejo slavo in denar. Mi iščemo srečo z Gospodom in delimo tisto, kar nam je podarjeno, z revnimi brati in sestrami po vsem svetu.«

več o maši v stolnici, o popoldanskem praznovanju misijonske nedelje na Brezjah, o misijonski vasi v Zavodu sv. Stanislava in o dobrodelni prireditvi v hali Tivoli pa v novi tiskani številki Družine

Ob koncu maše sta misijonarju Pedru Opeki faranki stolne župnije, sicer pa tako kot misijonar Opeka, potomki izseljencev v Argentino, izročili šopek rdečih nageljnov, ovit v slovensko zastavo. "Roženkravt in nagel rdeči, ovit v slovensko trobojnico, naj te plemeniti še naprej: z belino nedolžnosti in nepokvarjenosti, z modrino prešernosti in odprtosti ter z rdečo srčnost ljubezni do ljudi in Boga. Naj bodo vse vrednote tudi znamenja sozvočja tvoje slovenske, argentinske in katoliške duše," sta dejali Elizabeth in Milena Zemljič, ki že nekaj časa živita z družino v Sloveniji, stolnica pa je, kot sta dejali, njihovo "duhovno središče".