Prvo berilo: Blagor človeku, ki zaupa v Boga, Jer 17,5–8;
Ps 1;
drugo berilo: Kristusovo vstajenje je temelj naše vere, 1 Kor 15,12.16–20

Iz svetega evangelija po Luku (Lk 6,17.20–26)

Tisti čas je Jezus šel z dvanajsterimi dol in se ustavil na ravnem kraju. Ob njem je bila velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Jezus se je ozrl po svojih učencih in govoril: »Blagor vam, ubogi, kajti vaše je Božje kraljestvo. Blagor vam, ki ste zdaj lačni, kajti nasičeni boste. Blagor vam, ki zdaj jokate, kajti smejali se boste. Blagor vam, kadar vas bodo ljudje sovražili, izobčili in sramotili ter vaše ime zavrgli kot zlo zaradi Sina človekovega! Razveselite se tisti dan in poskočite od sreče, kajti vaše plačilo v nebesih je veliko. Prav tako so namreč njihovi očetje ravnali s preroki. A gorje vam, bogataši, kajti svojo tolažbo že imate. Gorje vam, ki ste zdaj siti, kajti lačni boste. Gorje vam, ki se zdaj smejete, kajti žalovali in jokali boste. Gorje vam, kadar bodo vsi ljudje lepo govorili o vas, kajti prav tako so njihovi očetje delali z lažnimi preroki!«

Video razlaga za otroke

Med dvema možnostma

Piše: p. Primož Jakop

Čeprav so nam verjetno najbolj znani blagri, ki jih predstavi evangelist Matej v petem poglavju svojega evangelija, kjer z njimi začne Jezusov t. i. govor na gori, pa to ne pomeni, da je Matej edini, ki jih omenja. Današnji evangeljski odlomek nam namreč prinaša Lukovo verzijo iste Jezusove modrosti.

Ob vsaj približno pozornem branju Lukovega evangelija od začetka pa do tega odlomka smo se lahko že navadili na dve temeljni drži, ki ju moramo zavzeti, ko iščemo sporočilo nekega odlomka: prva je ta, da Bog neprenehoma preseneča in spreobrača naša človeška gledanja in razmišljanja, druga pa, da je Bog ljubeč do vseh svojih otrok. Kaj lahko s pomočjo teh dveh vodilnih misli najdemo zase v današnjem odlomku?

P. Primož Jakop: »Da bi lahko dopustili Bogu, da nas vedno znova spreobrača!« FOTO: Tatjana Splichal

Nagovarja me misel, da je Bog v preteklosti, ob vodenju Izraelcev iz suženjstva v svobodo, Mojzesu na gori razodel postavo, se pravi to, kar naj bi delal človek, v današnjem odlomku pa Jezus na ravnini razodeva to, kaj dela Bog. Jezus, ki bo v svojem trpljenju osovražen, izgnan, ozmerjan, zavrnjen in lačen, je solidaren z nami in se istoveti z nami, kadarkoli se znajdemo v podobnem položaju. Nam je to pogosto nerazumljivo in nesprejemljivo, ker si želimo, da bi bil Bog z nami in nas reševal »po naše«. Težko nam je razumeti in še težje sprejeti, da to, kar je v naših očeh vredno izogibanja za vsako ceno, Jezus postavi kot nekaj, kar ima v očeh ljubečega Očeta veliko vrednost.

Posreduje v naše dobro

A ponovimo še enkrat: pri blagrih ne gre v prvi vrsti za to, kaj naj dela človek, se pravi, da bi se morali sami od sebe veseliti ali celo sami iskati uboštvo, žalost, preganjanje, lakoto ali kaj podobnega. Gre za to, da nam Jezus želi sporočiti, kaj takrat, ko nas zadene kaj od naštetega, dela Bog: da ni treba, da bi se prepustili strahu ali obupu, ampak da se je pomembno spominjati, da Bog, ki nas ljubi, takrat posreduje v našo korist, ker je njegova obljuba, da brani uboge, preganjane in lačne ter nam daruje svoje kraljestvo. Iz tega naj izvira naše veselje, o katerem govori Jezus, ko pravi »blagor vam«.

Njegova obljuba je, da brani uboge, preganjane in lačne ter nam daruje svoje kraljestvo.

Uboštvo namreč izpostavi naše potrebe, odvisnost in sramoto. Medtem ko nas bogastvo preko samozadostnosti in sitosti vodi v domišljavost, napuh in zaupanje vase, nas stiska vodi k poslušanju Boga, k upanju vanj in k čakanju na njegovo posredovanje.

Ne glede na to, kaj imamo ali česa nimamo, v resnici vsak od nas ves čas stoji pred obema možnostma: bom izbral imetje, moč in videz ali uboštvo, služenje, skromnost in ponižnost? Da bi lahko dopustili Bogu, da nas vedno znova spreobrača!