Papež Frančišek je v odprtem pismu nevernim pozval k novemu dialogu med katoliško Cerkvijo ter ateisti in agnostiki. Kot je zapisal, je napočil skrajni čas, da verni in neverni združijo svoja prizadevanja. Med drugim gre za vprašanje, ali Bog nevernim lahko odpusti zaradi njihove nevere. Da, piše Frančišek, to počne, če neverni ravna po svoji vesti. Kajti Bog je pri vseh, ki sledijo svoji vesti.

Pismo je bilo objavljeno v včerajšnji izdaji levoliberalnega italijanskega časnika 'La Repubblica'. Frančišek je z njim odgovoril na prispevek izdajatelja časnika, Eugenia Scalfarija, ki že več desetletij sodi med vodilne nasprotnike Cerkve v Italiji. Scalfari je v prispevku z naslovom 'Vprašanja nevernika papežu jezuitu po imenu Frančišek' objavil svoja razmišljanja, namenjena argentinskemu papežu.

Krščansko vero napredni misleci sodobnega časa pogosto označujejo kot temačno vraževerje, ki naj bi bilo v nasprotju z lučjo razuma. Zdaj pa je napočil čas za 'odprt pogovor' brez 'v naprej pripravljenih osnutkov'. Le takšen pogovor lahko izravna pot do 'iskrenega in rodovitnega srečanja' med vernimi in nevernimi, je zapisal Frančišek. Sveti oče v pismu poudarja, da je vera v Boga navsezadnje odločitev po vesti vsakega posameznika. Bog odpušča tudi tistim, ki vanj ne verujejo, če pri svojem ravnanju upoštevajo svojo vest. Kdor pa ne ravna po vesti, je kriv greha – ne glede na to, ali veruje ali ne. Božje usmiljenje ne pozna meja in je namenjeno vsakomur, ki se nanj obrača 'z iskrenim in skesanim srcem', piše Frančišek v pismu, ki ga je časnik 'La Repubblica' objavil na prvih štirih straneh včerajšnje izdaje.

Papež v pismu izpostavlja osrednjo vlogo judovstva v krščanski veri. Od drugega vatikanskega cerkvenega zbora (1962-1965) dalje je katoliška Cerkev ponovno odkrila, da judovsko ljudstvo predstavlja 'svete korenine', iz katerih je 'zrasel' Jezus. Bog v svoji zvestobi nikoli ni zapustil Izraela in je judovsko ljudstvo ohranil v veri kljub 'strahotnim preizkušnjam zadnjih stoletij'. Za vse to tako Cerkev kot tudi človeštvo nikoli ne moreta izkazati dovolj hvaležnosti, piše papež.

Judovsko vztrajanje v veri kristjane nenehno spominja, da so kot romarji vedno 'v pričakovanju' in da nikoli ne smejo počivati na rezultatih svojega minulega dela ter na svojih dosežkih.

Frančišek je v pismu spomnil tudi na svoje dolgoletne prijateljske stike z judovsko skupnostjo v Argentini. Bogu je v molitvi pogosto postavljal številna vprašanja, 'še posebej, kadar je pomislil na grozljivo izkušnjo holokavsta'.

Papež v pismu zagovarja krščansko zahtevo po absolutni resnici. Kot je pojasnil, 'absoluten' ne pomeni, da v prostor postavimo neko abstraktno resnico, ki ni povezana z ničemer. Resnica za človeka pomeni pot in življenjsko poslanstvo, po krščanskem prepričanju pa je tudi 'odnos' med Bogom in ljudmi, ki se izraža v zgodovini in kulturi ter v različnih konkretnih položajih. To pa seveda ne pomeni, da je krščanska resnica zgolj subjektivna in da jo je moč prirejati.

Vir: Kathpress

Foto: splet