Potem ko je bila ob veliki noči 2010 koprskemu škofu Metodu Pirihu izročena pobuda za začetek postopka za beatifikacijo Filipa Terčelja, sem bil naslednje leto z odlokom Škofije Koper, 3. 3. 2011, številka 117-2/11, imenovan za vicepostulatorja za beatifikacijo duhovnika Filipa Terčelja.

V veri zakoreninjeno in mučeniško življenje

Pobuda za beatifikacijo duhovnika Filipa Terčelja, 24. aprila 2010, naslovljena na Škofijski ordinariat Koper, Trg Brolo l l, p. p. 114, 6001 Koper

Podpisani vas prosimo, da sprožite postopek za beatifikacijo duhovnika Filipa Terčelja. Izreden pomen njegovega kulturnega, socialnega in duhovnega dela med našimi predniki v času fašistične diktature ostaja globoko zapisan med našim ljudstvom, prav tako tudi njegovo v veri zakoreninjeno in mučeniško življenje, s katerim je junaško potrdil to, za kar je živel in gorel. Sijaj njegove osebnosti in pričevalska moč mučeniške smrti, ki jo je pretrpel, sta se še v večji luči pokazala na simpoziju, ki ga je ob letošnjem kulturnem prazniku njemu v čast organizirala župnija Šturje /4. februarja 2010/. Na njem so še posebej izstopale priče, ki so Filipa Terčelja osebno poznale. Navdušenje se je še okrepilo pri spominski maši v Šturjah /8. februarja 2010/, kjer je velika množica ob premišljevanju njegovih pesmi potrdila, da je z vsem življenjem in delom, zlasti pa z mučeništvom velik dar za našo Primorsko in ves slovenski narod.

Filipa Terčelja spoznavamo ob biografiji, ki jo je napisal Marijan Brecelj, in ob drugih raziskovalnih nalogah. V javnosti odmeva priprava na postavitev in blagoslovitev njegovega kipa na trgu v Šturjah /25. aprila 2010/. Na njegov grob v Davči se vrstijo romanja. Mnogi segajo po romanu Alojza Rebule Nokturno za Primorsko, ki na umetniški način prikazuje lik Filipa Terčelja (Burnika) kot svetel vzor primorskega duhovnika. Pojavljajo se predlogi o izdaji slikanice za otroke, o snemanju njemu posvečenega filma. Prepričani smo, da bo tozadevnih pobud v prihodnje še več. Lahko rečemo, da nas Filip Terčelj resnično povezuje. Zato se pridružujemo duhovnikom dekanije Vipavske, ki so na Vas že naslovili pobudo za njegovo beatifikacijo. Menimo, da je Filip Terčelj velikan, čista žrtev naše zemlje, ki si zasluži čast oltarja. Njegov zgled in sama priprava na beatifikacijo bi pomenila tudi poglobitev verskih in narodnih korenin našega ljudstva ter jasnejšo usmeritev za prihodnost.

Moje raziskovanje se je osredotočalo na Davčo, Sorico in okoliške kraje

V tem času sem zapisal 34 pogovorov. Več obiskov in pogovorov je ostalo brez podpisanega poročila. Z nekaterimi pričami sem se pogovarjal večkrat in je zabeleženih več podpisanih zapisov. Nekatere priče sem obiskal večkrat, da je nastalo eno končno poročilo. Moje raziskovanje, ki se je osredotočalo na Davčo, Sorico in okoliške kraje, je bilo kampanjsko; odvisno od povabil prič, mojega zdravja, vremena, pogojeno tudi z mojimi drugimi zadolžitvami, ki so mi onemogočale bolj resno in sistematično delo. Tako je med posameznimi pogovori minilo tudi več mesecev. V letu 2011 je bilo podpisanih 17 zapisnikov, v letu 2012 so bili podpisani 4, v letu 2013 jih je bilo 8 in v letu 2014 je bilo doslej podpisanih 5 zapisnikov.

Vseh prič, ki sem jih želel intervjuvati, nisem uspel obiskati

Vseh prič, ki sem jih želel intervjuvati, nisem uspel obiskati. Nekatere so prej umrle. Umrle so tudi že nekatere priče, s katerimi sem naredil zapisnik. Raziskava še ni dokončana, nekaj prič me pričakuje, da pridem na pogovor, nekaj pogovorov pa ni zaključenih. Zato tukaj ne morem podati neke dokončne sodbe.

Za pomoč pri raziskovanju bi se rad zahvalil: Antonu Sedeju iz Železnikov, ki me je spremljal pri nekaterih pogovorih in jih je tudi zvočno snemal; Francu Peternelju iz Davče (Jurež); Mariji Gasser in Francu Gasserju iz Železnikov ter Janezu Pintarju iz Veštra (Škofja Loka). Brez njih bi težko prišel do prič in z njimi vzpostavil zaupljiv odnos. V tem poročilu zaradi poteka procesa ne bom govoril o imenih in podrobnostih, lahko pa predstavim nekatere splošne ugotovitve.

O umoru obeh duhovnikov so govorili naskrivaj, za zidovi hiš

Ljudje, ki so o umoru Filipa Terčelja in Franca Krašne kaj vedeli, so večinoma pokojni. Pokojni so tudi njuni mučitelji in »likvidatorji« ter naročniki umora. Pogovarjal sem se s pričami, ki so bile v času umora otroci. Te priče lahko povedo, kaj se je takrat o umoru obeh duhovnikov govorilo in kaj se je govorilo v vseh povojnih letih. To so torej posredne priče. Pri tem je potrebno upoštevati, da se je o umoru obeh duhovnikov govorilo naskrivaj, za zidovi hiš. Starši o tem pogosto niso govorili otrokom, zaradi strahu, da bi ti kaj izdali. Prisotna sta bila strah in previdnost, saj je bil pogovor o takih temah nevaren in je zato potekal kvečjemu med ljudmi, ki so si zaupali, ali pa ob priložnostih preveč zaužitega alkohola. Pogosto so se o povojnih pobojih in umorih pogovarjali v ožjih krogih, npr. ob samomorih in pogrebih morilcev. Upoštevati moramo, da je veliko pričevanj »iz druge roke« in zaradi tega nimajo velike teže. Kljub temu pa menim, da ima več podobnih pričevanj vendarle neko prepričljivost.

Kljub vsemu zgoraj naštetemu se priče spominjajo, kaj so se doma pogovarjali glede umora obeh duhovnikov. Nekateri so o njuni smrti slišali tudi iz ust t. i. likvidatorjev, predvsem v primerih, ko so skupaj delali, ali pa v gostilnah, ko so bili morilci pod vplivom alkohola, ter v trenutkih, ko jih je težila vest in so morali to nekomu povedati.

Filip Terčelj leta 1942.

Spomin na oba duhovnika se je ohranil presenetljivo dobro

Starejši ljudje, ki so bili med drugo svetovno vojno stari okoli deset let, se obeh duhovnikov še spomnijo. Spomnijo se, da sta maševala, kako so hodili k verouku, da je bil Filip Terčelj slabotnega videza in suhega obraza, Franc Krašna pa je bil velik in močan. Bolj se spominjajo Krašne, kar je razumljivo, saj je bil Terčelj v Sorici in Davči zelo kratek čas. Krašna je prišel za župnika v Sorico šele po vojni, torej je bil tamkaj župnik le nekaj mesecev. Terčelj pa je prišel k njemu pred božičnimi prazniki leta 1945 in lahko sklepamo, da je bil večini ljudi nepoznan. S tega vidika se je spomin na oba duhovnika ohranil presenetljivo dobro.

Ljudje, ki sem jih povprašal, so radi spregovorili

Bil sem presenečen, da so ljudje, ki sem jih povprašal, radi spregovorili. Predvsem me je presenetilo, da so tako zgovorni ljudje v Davči. V Sorici in v vaseh pod Ratitovcem sem za zaupljiv odnos potreboval več časa. Le nekaj redkih primerov je bilo, da ljudje o teh vprašanjih z menoj niso hoteli spregovoriti, četudi sem sklepal, da marsikaj vedo. Odgovori nekaterih prič so bili previdni in diplomatski. Razen redkih izjem nisem stopil v stik z družinami, katerih očetje so pripadali KNOJ-u ali VOS-u, vsekakor pa z nobeno družino »likvidatorjev«, ki jih omenjajo pričevalci.

Odkritje in blagoslovitev spomenika Filipu Terčelju na Cankarjevem trgu v Šturjah 30. aprila 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Priča je doživela izpoved enega od morilcev

Na podlagi redkih primerov lahko upamo, da obstaja še kakšna priča, ki bi vedela kaj povedati o neposrednih pogovorih z morilci. Npr. ena izmed prič, s katero sem se pogovarjal, je bila ob koncu vojne stara manj kot leto dni, a je v mladostniških letih, torej več kot desetletje po končani vojni, doživela izpoved enega od morilcev, ki je sodeloval pri mučenju Terčelja in Krašne.

Ob vseh pričevanjih je potrebno imeti pred očrni več vprašanj dvoma. Upoštevati je potrebno delovanje človeških možganov in spomina. Povsem normalno je, da po skoraj 70-ih letih po dogodku obstajajo različne pripovedi o umoru ter prekopu Filipa Terčelja in Franca Krašne. Poleg tega je večina pričevanj »iz druge roke«. Nekatere pripovedi, ki so se oblikovale takoj po umoru, so imele namen zavajanja. Izključiti ne smemo niti možnosti, da je hoteno ali nehoteno zavajanje prisotno še vedno, bodisi zaradi želje po preprečitvi korektne raziskave bodisi zaradi prevelike vneme za beatifikacijo mučencev.

Spomenik Filipu Terčelju na Cankarjevem trgu v Šturjah pri Ajdovščini, postavili so ga 30. aprila 2010. FOTO: Ivo Žajdela

Ljudje vedo, kdo so bili na območju Davče morilci

Ljudje vedo, kdo so bili na območju Davče morilci in kako je deloval VOS. Ve se tudi, kdo je poveljeval VOS-u. V Davči je funkcijo »likvidatorjev« opravljalo okoli deset ljudi, večina izmed njih so bili domačini. Splošno znano je, da so nekateri med njimi po vojni naredili samomor. »Likvidatorji« so bili med seboj povezani, zato lahko sklepamo, da so nekateri med njimi sodelovali pri aretaciji, zasliševanju in umoru obeh duhovnikov.

Večina pričevalcev kot morilce navaja domačine, ki so pripadali VOS-u

Kljub temu da pričevalci vedo, kdo so bili »likvidatorji« v Davči in okolici, pa večina pove, da ne vedo, kdo je dejansko umoril Filipa Terčelja in Franca Krašno. Po nekaterih pričevanjih naj bi bila likvidatorja dva: Ta opečeni Janez in Marinko, ki naj bi bila Štajerca, Prekmurca ali od kje drugje. Za Ta opečenega Janeza ve veliko ljudi in je zagotovo deloval v Davči; t. i. Marinko pa je razen pri nekaterih nepoznan. Večina pričevalcev pa kot morilce obeh duhovnikov navaja domačine, ki so pripadali VOS-u.

Akterji umora so zelo dobro zavarovali tiste, ki so umor izvedli

Glede tega vprašanja še ne želim dati dokončne sodbe, postavljam pa si vprašanja dvoma: sta Terčelja in Krašno v smrt spremljala res samo dva »likvidatorja«, posebno če vemo, da je bil Krašna močan in je bil tudi lovec? Mar niso umora opravili kar domači morilci; tako je bilo več možnosti, da se zadeva ne bi razvedela, saj je domače morilce pozneje lažje kontrolirati in tako prikrivati umor? Mar ni pripoved o tem, da »likvidatorja« nista bila domačina, poskus, da bi oprali Davčo in zavrnili očitke, da so Davčarji ubili duhovnika? Vsekakor so akterji umora zelo dobro zavarovali tiste, ki so umor izvedli.

Skupina davških partizanov, med njimi so tudi morilci ter tisti, ki so se hvalili z mučenjem Krašne in Terčelja. Od leve: Stane Bevk, Janez Čerin - Bitenc, Janez Jensterle - Plašajter, Jože Čerin - Bitenc, Lado Guzelj - Kurin, Ivan Prezelj - Podgrivar, Stane Biček, Pavle Čerin, Gabrijel Peternelj.

Morilci so sami pripovedovali o mučenju duhovnikov

Kljub vsemu so, po pripovedovanju prič, morilci sami pripovedovali o mučenju duhovnikov. Eden izmed njih se je v gostilni hvalil: »Sem mu prste lomil, on pa je začel moliti zame.« »Molil je, mi pa smo ga tolkli po glavi.« Eden od morilcev je pripovedoval, kako je duhovnika udaril po glavi s puškinim kopitom: »Paklenščk, hudič je sklenu roke in začel molt. Paklenščk, pa sem ga udaril s kopitom po glavi, pa se mu je ulila kri po glavi, paklenščk hudič, pa je še bel začel molt, pa sem ga še enkrat mahnil.« Iz teh posrednih pričevanj pa ni mogoče sklepati, da je to bilo na kraju umora v Štulčevi grapi, morda je šlo za mučenje pri Brelihu, kjer so ju imeli, po pričevanjih, zaprta.

Domačija Štulc je desno na sredini, pod njo je Štulcov graben. Terčelja in Krašno so umorili levo od Štulca ter malo nad grabnom. Vir: Državna topografska karta 92, 1 : 25.000, 1995

Ugrabitev in umor v Štulčevi grapi pod Davčo

Čeprav okoli smrti Filipa Terčelja in Franca Krašne obstaja več različic, tako glede poti v smrt kot tudi glede prekopa njunih teles, je vendarle splošno sprejeto, da sta bila umorjena v Štulčevi grapi, tam pokopana in nato prekopana na pokopališče v Davči, kjer je njun grob. O tem ne dvomi nihče, kar pa ne pomeni, da sta res pokopana na davškem pokopališču. Potrebno bi bilo izvesti izkop in opraviti analizo DNK, da bi prišli vsaj do zanesljivega podatka glede groba obeh duhovnikov. Nenavadno je že to, da so ju od Breliha, kjer so ju mučili, gnali v Štulčevo grapo. Kakšen razlog je bil za to?

Spomenik umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni v Štulčevi grapi, plošča, namenjena Filipu Terčelju. FOTO: Ivo Žajdela

Glede zadnjih dveh dni Terčeljevega in Krašnovega življenja obstaja več variant

Na tem mestu ne želim vrednotiti posameznih pripovedi in razhajanj med njimi. Glede zadnjih dveh dni Terčeljevega in Krašnovega življenja obstaja več variant. Upoštevati je potrebno dejstvo, da je leta 1946 praznik Svetih treh kraljev padel na nedeljo, tako je bil 7. januarja 1946, dan umora, če se je ta res zgodil na ta dan, ponedeljek.

Prva različica: duhovnika sta se v ponedeljek, 7. januarja 1946, podala, kot sta oznanila tudi v cerkvi, iz Sorice proti Železnikom, da bi od tam šla naprej v Ljubljano. Do aretacije /ugrabitve/ je prišlo v Podroštu, kjer sta ju zajela dva pripadnika Knoja ter ju mimo domačije pri Matiju odgnala proti Davči, kjer so ju zasliševali in ju v Štulčevi grapi ubili.

Postavlja pa se vprašanje: Ali so ju ubili že isti večer? Če je bilo tako, ne drži drugo izročilo, ki pravi, da so ju imeli pri Brelihu zaprta čez noč, temveč je zasliševanje in mučenje potekalo le na dan ponedeljka.

25 let po demokratizaciji, 7. januarja 2016, so umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni blizu morišča v Štulčevi grapi pod Davčo postavili spomenik. Blagoslovil ga je Simon Fortuna iz Gorenje vasi, ob njem je (delno zakrit) duhovnik Rudolf Tršinar. FOTO: Ivo Žajdela

In še druga različica o poti

Druga različica: po tej pripovedi so ju aretirali že v nedeljo, 6. januarja, ko sta se po kosilu iz Davče od Jureža vračala v Sorico. Pot ju je vodila mirno Zgage, kjer je bila nastanjena obmejna straža. Še isti večer so ju mimo Matija gnali k Brelihu, kjer so ju imeli zaprta čez noč, do naslednjega večera, ko so ju v večernem mraku mimo Dolinarja vodili v Štulčevo grapo, kjer so ju umorili. Ta pripoved ne ustreza prvim poročilom o umoru obeh duhovnikov in ni v skladu z urniki nedeljskih maš, ki so takrat veljali.

Vprašanje je, koliko je na pripovedovanje vplivala knjižica, ki jo je napisal Marijan Brecelj (Filip Terčelj, Ognjišče, Koper, 1992), in drugi članki v raznih revijah ter dezinformacije, ki jih je takoj po umoru izoblikovala VOS.

Po pripovedovanju prič je prišlo do umora v Štulčevi grapi. Večina prič pove, da ne vedo, kako so ju umorili, kar je povsem razumljivo. Obstaja pa tudi glede umora nekaj različnih pripovedi in razlikovanj v podrobnostih.

Spomenik umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni v Štulčevi grapi, plošča, namenjena Filipu Terčelju. FOTO: Ivo Žajdela

Se je Franc Krašna morilcem uprl?

Po dveh posrednih pričevanjih naj bi se poleg morilcev v času umora v Štulčevi grapi nahajal očividec, ki je videl umor na lastne oči, ne da bi morilci za to vedeli. Po posrednem pričevanju naj bi priča umora trdila, da je Terčelj samo molil, Krašna pa se je uprl, zgrabil morilca, ga vrgel na tla in mu iztrgal brzostrelko. Krašna bi lahko ubil morilca, a tega ni storil. Nato ga je drugi morilec ustrelil. Ta zgodba se sklada tudi s posredno pripovedjo o pričevanjih Friderika Kodra, ki naj bi si po posrednem pričevanju ogledal prizorišče umora in tam ugotovil, da je prišlo do prerivanja, kar je bilo vidno iz sledi v snegu ter iz dejstva, da sta Terčelj in Krašna ležala narazen okoli 50 metrov.

Postavitev spomenika umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni v Štulčevi grapi pod Davčo. Vidi se, na kako strmem pobočju nad grapo so ju umorili. FOTO: Ivo Žajdela

Kako so prikrivali umor

Po samo enem, »dvakrat posredovanem« pričevanju, so morilci po umoru Terčelju in Krašni odsekali glavi in ju preoblekli v obleko knojevcev. Razlog za to naj bi bil v poskusu, da bi jima naprtili krivdo za umor dveh knojevcev in javnosti pojasnili, da sta zbežala v cono A oziroma v Italijo. Ne želim delati nobenih zaključkov, postavljam si zgolj kritično vprašanje: je bil v tej funkciji izum Ta opečenega Janeza in Marinka, dveh »likvidatorjev«, ki naj bi ju »umorila Terčelj in Krašna«, a sta bila v resnici namišljeni osebi? Prikrivanje umora obeh duhovnikov se s pomočjo te zgodbe zaradi več razlogov ni izšlo, Ta opečeni Janez in Marinko pa sta ostala del zgodbe vse do danes, le da sta prevzela drugo vlogo, iz »umorjenih knojevcev« sta se prelevila v »likvidatorja«. Ta sklep seveda nasprotuje pripovedim prič, ki trdijo, da sta bila Ta opečeni Janez in Marinko znana morilca.

Konec v: Bogdan Vidmar, Filip Terčelj, Franc Krašna, Davča, Sorica [2]