Nadaljevanje iz: Bogdan Vidmar, Filip Terčelj, Franc Krašna, Davča, Sorica [1]

Dve posredni pričevanji govorita tudi o nadnaravnem znamenju, ki se je zgodilo več let pred umorom. V obeh pripovedih se je neki zakonski par vračal z Brezij. Romanja na Brezje so bila v Davči običajna, do Brezij je bilo približno sedem ur hoda.

Po prvi pripovedi posredne priče se je zakonski par vračal peš z Brezij. Pri Štulcu sta mož in žena zagledala močno svetlobo. Nista vedela, kaj bi to bilo. Nanjo sta se spomnila po umoru obeh duhovnikov, saj je ta svetloba, seveda več let prej, prihajala ravno iz Štulčeve grape, kjer so pozneje ubili Terčelja in Krašno.

Franc Krašna  Vir: Janez Cerar

Bil je »privid«. Zakonca je obšla groza.

V pripovedi druge posredne priče gre za isti zakonski par. Po tej pripovedi naj bi zakonca počivala in malicala na griču, s katerega se vidi v Štulčevo grapo. Zakonca sta kar naenkrat opazila, da sta iz smeri Zgage prišla dva duhovnika, oblečena v duhovniška oblačila. Zavila sta v Štulčevo grapo. Nato sta ta dva duhovnika kar izginila. Bil je »privid«. Zakonca je obšla groza. Pospravila sta malico in šla brez besed domov. Pozneje so Terčelja in Krašno gnali prav po tej poti, kjer sta imela »privid«. Po mnenju priče sta bila oba zakonca resna, zaupanja vredna človeka in si česa takega ne bi izmislila. Ali to res drži ali pa so ta pripovedovanja nastala po umoru obeh duhovnikov?

Spomenik Filipu Terčelju v Šturjah. FOTO: Ivo Žajdela

Zavzemanje za družine kmetov iz vasi pod Ratitovcem, ki so po vojni »izginili«

Obstaja več hipotez. Vse teze so zgolj ugibanja in špekulacije, ki jih ne morem dokazati. Večina pričevalcev, tako v Sorici kot v Davči, meni, da je bil razlog za umor njuno zavzemanje za družine kmetov iz vasi pod Ratitovcem, ki so po vojni »izginili«; po sedanjih ugotovitvah je neznano kam »izginilo« 24 fantov in mož. O tem piše tudi Ivan Kejžar, ki navaja, da so bili »usmrčeni brez sodbe«. O tem lahko sklepamo, verjetno drži, dokazov pa ni (Ivan Kejžar, Soriški rodovi, Škofja Loka, 2011, str. 200).

Iz vasi pod Ratitovcem so v Avstrijo izgnali 90 oseb, od tega 62 otrok

Raziskave, ki jih je doslej opravila Marija Gasser, se od raziskav Ivana Kejžarja nekoliko razlikujejo, a ne gre za večja odstopanja. Konec decembra 1945, tik pred božičem, je povojna oblast, po sedanjih ugotovitvah, iz vasi pod Ratitovcem v Avstrijo izgnala 90 oseb, od tega 62 otrok.

Menim, da zavzemanje Terčelja in Krašne za zgoraj omenjene ljudi, ki so »izginili« ali so jih izgnali, ni nujno razlog za umor oziroma dokazov za to nimam. Vsekakor pa obstajajo pričevanja, da sta se tik pred smrtjo javno zavzemala za ljudi, ki so pri novih komunističnih oblasteh padli v nemilost. Iz tega lahko sklepamo, da sta umrla v stanju svetosti in bi bilo s tega vidika smiselno nadaljevati postopek za njuno beatifikacijo.

Napis na spomeniku Filipu Terčelju v Šturjah. FOTO: Ivo Žajdela

Cela vrsta domnev in ugibanj

Po mnenju večine prič naj bi do odločitve za njun umor prišlo na lokalni ravni. Lokalni veljaki naj bi se bali, da bi Terčelj in Krašna v Ljubljani vplivnim ljudem poročala o nečednih ravnanjih revolucionarjev v Davči in Sorici. Nekatere priče, ki tudi menijo, da je bila odločitev za umor sprejeta na lokalni ravni, razlog za umor vidijo v tem, da sta javno rekla kakšno besedo »preveč«.

Čeprav večina prič meni, da je odločitev za umor padla na lokalni ravni, ne moremo izključiti niti teze, da je navodilo za umor prišlo iz vodstva Komunistične partije Slovenije. Možen razlog bi bil v Terčeljevem ugledu, ki ga duhovščina »ne sme imeti«, in je morda vrh partije, da zatre vsako možnost za njegovo nadaljnje delovanje, pooblastil lokalno Ozno, da izvede umor. To akcijo je olajšalo poznanstvo med člani CK KPS in lokalnimi člani Ozne. Po pričevanjih je Kardelj v Davčo prihajal že med vojno, torej se je z voditeljem Ozne na področju Škofje Loke dobro poznal. To potrjujejo tudi povojni obiski Edvarda Kardelja.

Seveda je lahko tez glede razlogov za umor Terčelja in Krašne še več. Morda je Terčelj vedel kaj, česar ne bi smel, ker je bil v stiku z družino Toneta Tomšiča in z družino Brecelj. Morda do umora obeh duhovnikov ni prišlo zaradi Terčelja, temveč zaradi Krašne, ki je pred vojno hodil na lov skupaj z Ivanom Mačkom - Matijem. Vse to so zgolj ugibanja. Morda bodo raziskave arhivskega gradiva, če to še obstaja, dale odgovor na zastavljena vprašanja.

Cankarjev trg v Šturjah pri Ajdovščini s spomenikom Filipu Terčelju, postavili so ga 30. aprila 2010, zadaj levo cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

»Dolgo se o tem ni smelo govoriti. Pošteno je, da se zdaj o tem govori.«

Takoj po vojni so v Škofji Loki in okolici potekale »čistke«. Ena izmed prič je izjavila: »Po vojni je bilo hujše kot med vojno.« Povojni poboji političnih in razrednih nasprotnikov nove oblasti se niso končali takoj po drugi svetovni vojni, v mesecih maju, juniju in juliju 1945, temveč so trajali vse do januarja leta 1946, tudi še po umoru Filipa Terčelja in Franca Krašne.

Neki član VOS je januarja 1946 v Davči izgubil seznam, na katerem je bilo določenih še 11 oseb za »likvidacijo«. Na njem so bili tudi ljudje, ki so med vojno požrtvovalno oskrbovali partizane. Zaradi umora obeh duhovnikov, zaradi umorov nedolžnih ljudi in zaradi najdenega seznama je v Davči prišlo do razočaranja nad novo oblastjo ter do revolta, kar se je pokazalo tudi na prvih volitvah, ko naj bi po pripovedovanju ene izmed prič 16 volivcev volilo v t. i. črno skrinjico.

Ljudem so se zaradi umora obeh duhovnikov, pa tudi zaradi drugih umorov, odprle oči. Menim, da je tudi to razlog, da so priče v Davči, proti mojim pričakovanjem, zelo odprte in zgovorne. Večina prič je spregovorila o strahu, ki so ga doživljale. Značilna je izjava: »Dolgo se o tem ni smelo govoriti. Pošteno je, da se zdaj o tem govori.«

Mnenja glede postopka za beatifikacijo

Večina prič, s katerimi sem se pogovarjal, meni, da si Terčelj in Krašna zaradi nasilne smrti in zaradi zavzemanja za ljudi zaslužita čast oltarja. Tudi to, da v javnosti doslej ni bilo slišati nobenih očitkov na račun Terčelja in Krašne, je za nekatere dokaz, da sta bila ubita po krivici.

Postavlja se vprašanje: »Zakaj se govori le o beatifikaciji Filipa Terčelja?« Filip Terčelj in Franc Krašna sta bila umorjena skupaj. Oba sta se pred smrtjo zavzemala za farane v Sorici. Primorci poznamo predvsem Filipa Terčelja, toda Franc Krašna je bil župnijski upravitelj v Sorici. Pričevalci pravijo, da se je za izginule in izgnane domačine v cerkvi javno zavzel Krašna, ko Terčelja ni bilo zraven. Z vidika ljudi v Davči in Sorici je pogled na vprašanje beatifikacije obeh duhovnikov drugačen, kot je na Vipavskem. Res pa je, da o Francu Krašni doslej vemo zelo malo in v zvezi z njim obstaja še veliko skrivnosti. Pred začetkom uradnega postopka bi bilo potrebno doreči, ali bo postopek potekal za oba duhovnika ali le za Filipa Terčelja.

Grob umorjenih duhovnikov Filipa Terčelja in Franca Krašne v Davči.

In še naprej domneve in vprašanja

Eno izmed vprašanj je: kako to, da so se začeli nekateri posamezniki zavzemati za beatifikacijo Filipa Terčelja tako pozno? Koprskemu škofu Metodu Pirihu so pobuda izročili šele leta 2010. Zakaj te pobude ni bilo vsaj že leta 1990 ali pa že prej? Takrat je bilo živih še veliko več ljudi, ki bi lahko pričevali o njegovem življenju in smrti.

Po drugi strani pa lahko rečemo, da je bil, če verjamemo posameznim pričevalcem, stalno prisoten spoštljiv odnos do obeh umorjenih duhovnikov. Nekateri pravijo, da so domačini vedeli za umor in prvi grob obeh duhovnikov. To je izpodbijalo poskus oblasti, da bi se prijela resnica o begu Terčelja in Krašne v cono A oziroma v Italijo, čeprav so to »resnico« širili. Nekaj prič je prepričanih, da so nekateri prebivalci Davče kmalu po umoru pokazali izreden pogum in skrb za pokop, ko so telesa obeh umorjenih duhovnikov skrivaj prenesli na pokopališče v Davči in ju pokopali. Sam sem seveda do vseh teh pričevanj tudi kritičen. Morda pa domačini v grob, ne da bi to vedeli, niso prenesli trupel duhovnika Krašne in Terčelja. Tudi v primeru, da je šlo za lažen pokop, pa ne moremo mimo vloge požrtvovalnih domačinov in po drugi strani izredne volje po prikrivanju umora. Nujno je čimprej opraviti izkop groba in analizo DNK.

Spominska plošča v lopi župnijske cerkve v Davči iz leta 1954

Čeprav se tudi v zvezi s postavitvijo spominske plošče v lopi župnijske cerkve v Davči leta 1954 postavljajo nekatera vprašanja, je ta plošča spomin na oba duhovnika. Prav tako skrb za grob in postavitev nagrobnika pričata, da je bil odnos do duhovnikov živ tudi v preteklosti, čeprav se o tem ni smelo javno govoriti.

Na zavedanje o tragični zgodbi obeh duhovnikov kaže organizacija Terčeljevih dni v Davči (2003), katerih gonilna sila je bil Franc Peternelj, po domače Jurež. Pozneje se je s simpoziji, Terčeljevo potjo na Kovk in Terčeljevimi shodi v Logu prebudila tudi Vipavska dolina. Omeniti velja tudi postavitev spominskega križa v Štulčevi grapi, koncerte Terčeljevih pesmi, diplomske in magistrske naloge o Filipu Terčelju, predvsem pa določeno skupino vernikov, ki redno moli za poveličanje Filipa Terčelja.

25 let po demokratizaciji, 7. januarja 2016, so umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni blizu morišča v Štulčevi grapi pod Davčo postavili spomenik. Blagoslovil ga je Simon Fortuna iz Gorenje vasi, ob njem je duhovnik Rudolf Tršinar. Vir: Marija Gasser

Kje je ovira, da Terčelj še vedno ni razglašen za blaženega?

Naj končam kritično in provokativno s postavitvijo vprašanja, ki nikakor noče biti istočasno tudi odgovor in sodba. Vsekakor pa ne smemo resničnosti videti črno-belo. Vprašanje je: kje je ovira, da Terčelj še vedno ni razglašen za blaženega? So ovire pri Terčelju in njegovem življenju ali na naši strani, v našem nerazumevanju temeljev krščanstva, pa tudi v nerazumevanju Terčeljeve veličine? V naši počasnosti, premajhni zavzetosti, pa tudi v neorganiziranosti Cerkve na Slovenskem in naši nesposobnosti za vodenje tega procesa?

Filip Terčelj se je zavzemal za konkretne ljudi

Filip Terčelj se je zavzemal za konkretne ljudi; za mlade, za zatirane rojake v času fašizma, za duševno bolne in celo za tiste, ki so jih povojne oblasti razglašale za sodelavce okupatorja; za izdajalce in razredne sovražnike. Mar se ni Cerkev na Slovenskem v povojnih letih – zaradi oportunizma, pa tudi zaradi iskanja lastnih privilegijev in napačnega razumevanja same Cerkve – premalo zavzemala za stiske ljudi, za tiste, ki so ubogi, zatirani, obrobni, izrinjeni in neprivilegirani? Mar nismo še vedno v podobni situaciji? Mar ni dokaz našega nekritičnega sodelovanja s tistimi, ki imajo moč in so na oblasti, tudi to, da smo se doslej premalo zavzeli za beatifikacijo Filipa Terčelja, predvsem pa to, da smo premalo sledili njegovemu zgledu?

7. januarja 2016 so umorjenima Filipu Terčelju in Francu Krašni blizu morišča v Štulčevi grapi pod Davčo postavili spomenik v obliki križa z dodanima spominskima ploščama s podatki o obeh duhovnikih. Pod kmetijo Štulc so ga postavili krajani Davče in sorodniki Filipa Terčelja. FOTO: Ivo Žajdela

Zasluži, da ga, kot močno svetilko, postavimo na vidno mesto

Menim, da je Filip Terčelj v sedanji krizi smerokaz za rešitev. Povsem prepričan sem, da bomo začeli oživljati v trenutku, ko se bomo kot Terčelj opredelili za uboge, ko bomo postali Božje ljudstvo, uboga Cerkev za uboge, kar ni nujno povezano s siromaštvom, ki je samo po sebi zlo. To držo je Terčelj uresničil v svojem življenju in je zaradi tega prerok Cerkve na Slovenskem. Zato menim, da zasluži, da ga, kot močno svetilko, postavimo na vidno mesto. V zadnjih tednih pred smrtjo in v smrti sta bila povezana s Francem Krašno, zato je potrebno preučiti in se odločiti, ali nadaljevati postopek le za Filipa Terčelja ali za oba skupaj.

Prizadevanja za Terčeljevo beatifikacijo pričevalcev pod Ratitovcem

Obstaja še veliko ugank. Raziskovanje okoliščin smrti še ni zaključeno. Marsikaj bo verjetno ostalo skrivnost, saj so priče, ki bi lahko povedale več, že umrle. Zavedam se, da imam omejen pogled in ne poznam celote. V svojih raziskavah sem se omejil le na zadnje dni življenja Filipa Terčelja in Franca Krašne, in to le na podlagi pogovorov s pričami. Nisem raziskoval arhivov.

Na osnovi svojih raziskav predlagam, da se nadaljuje prizadevanje za beatifikacijo Filipa Terčelja in Franca Krašne, saj nisem prišel do nobenega spoznanja, zaradi katerega prizadevanja ne bi bilo smiselno nadaljevati. To menim kljub temu, da si pričevanja med seboj nasprotujejo in ostaja odprtih še veliko vprašanj. Najbolj so me v smiselnost prizadevanja za Terčeljevo beatifikacijo prepričali pričevalci v vaseh pod Ratitovcem, ki povedo, kako sta se Terčelj in Krašna zavzemala zanje, ko so padli v nemilost pri povojnih oblasteh.

Govor Bogdana Vidmarja ob postavitvi spominske plošče v Sorici 6. septembra 2015. Na ploščo so napisali tudi oba umorjena duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno. FOTO: Ivo Žajdela

Terčelj je bil človek, kristjan in duhovnik ne le v besedi

Pretresljiva so tudi pričevanja o tem, kar so morilci povedali o njunem mučenju tik pred smrtjo. Ta pričevanja vsebujejo pripoved, kako sta med mučenjem molila.

Presunljiv je tudi pogovor Terčelja z eno od prič na njenem domu: »Sedel je na stolu in mi govoril o Jezusu v tabernaklju, ki je živ.« Poudaril bi, da je Terčelj govoril o živem Jezusu na domu priče; torej ne le v cerkvi, pri pridigi. To kaže, da v njem ni bilo dvojnosti.

Terčelj je bil človek, kristjan in duhovnik ne le v besedi, temveč tudi v dejanju. Tudi pogumno zavzemanje obeh duhovnikov za takrat najbolj uboge in teptane, čeprav sta se zanje zavzemala predvsem z besedami tolažbe, v takratnem naelektrenem in razgretem času niso bile zgolj besede. V takih okoliščinah je beseda dejanje.

Spominska plošča na cerkvi v Sorici od 6. septembra 2015. Na ploščo so napisali tudi oba umorjena duhovnika, Filipa Terčelja in Franca Krašno. FOTO: Ivo Žajdela

Gospod, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja

Gospod, zahvaljujemo se ti za življenje Filipa Terčelja.

Hvala ti za njegovo rojstvo, za njegove talente, predvsem za njegov pogum in organizacijske sposobnosti.

Hvala ti za to, da si ga poklical v duhovniško službo.

Hvala ti za njegovo besedo: bil je izvrsten pridigar, mogočen govornik, pisatelj in pesnik.

Hvala ti za njegove pesmi, ob katerih se pogovarjamo s Teboj.

Hvala ti, ker si nam s Filipom Terčeljem podaril luč, ki nam razsvetljuje korak v času sedanje krize in viharjev.

Z njim si nam podaril izvir, ob katerem se lahko odžejamo, ko smo obupani in naveličani.

Hvala ti za njegovo priprošnjo, za vse majhne in velike, vidne in nevidne čudeže, ki se po njem nezadržno že izvršujejo.

Gospod, hvala ti za njegovo smrt, ki tudi nas spodbuja k naši popolni predanosti tebi. Kjerkoli smo, na delovnem mestu, v šoli, v družini, na počitnicah, v bolnišnici, v Štulčevi grapi, ali kakem drugem mestu, smo lahko povezani s teboj, ki si smisel našega življenja. Hvala ti za ta neizmerni in neizrekljivi dar.

Ivo Žajdela, Dolg do Filipa Terčelja, Družina, 18. 11. 2007Ivo Žajdela, Proti Terčeljevemu spomeniku, Ajdovščina, Filip Terčelj, Demokracija, 22. 11. 2007

Ivo Žajdela, »Čas je, da se konča sramota!«, Družina, 7. 3. 2010Ivo Žajdela, Vrnitev na Primorsko, Filip Terčelj, Šturje, Družina, 2. 5. 2010

Ivo Žajdela, Živela sta iz Duha in resnice, Davča, spomenik, Družina, 17. 1. 2016Ivo Žajdela, Rešeni strahu in molka, Davča, Družina, 24. 1. 2016

Ana Šubic, V spomin na ubita duhovnika, Filip Terčelj, Davča, Krašna, Gorenjski glas, 12. 1. 2016Ana Šubic, Nov spomenik za duhovnika, Terčelj, Krašna, Davča, Železniki, Gorenjski glas, 26. 1. 2016

Danica Zavrl Žlebir, Trpel je pod tremi režimi, Ivan Albreht, Gorenjski glas, 9. 1. 2018Ivo Žajdela, knjiga Filip Terčelj, Ivan Albreht, Družina, 2017

Ivo Žajdela, Trnova pot in umor Filipa Terčelja, Ivan Albreht, Reporter, 24. 7. 2017Ivo Žajdela, Zakaj so ubili Filipa Terčelja?, Franc Krašna, Marija Gasser, Sorica, Davča, Družina, 21. 3. 2021

Tina S. Bertoncelj, Primorski duhovnik v primežu treh totalitarizmov, Filip Terčelj, Domovina, 19. 6. 2025Peter Avsenik, Bogdan Vidmar, Dokler mrtvih ne bomo pokopali, tudi sprave ne bo, Domovina, 31. 7. 2025

1/9