Foto: Missioni.org



Do prejšnjega petka je bilo v Bergamu in okolici okuženih več kot 4300 ljudi, v mestu skupaj z okolico pa je do nedelje umrlo okoli tisoč ljudi.

84-letni bolniški duhovnik, kapucin p. Aquilino Apassiti, je v pogovoru za časnik La Stampa dejal: »Ljudje umirajo sami, saj se drugi ne morejo priti poslovit.« Doživel je že drugo svetovno vojno, med delovanjem v brazilskem predelu Amazonije se je boril s kugo in malarijo, a tako pretresljivih prizorov, pravi, še ni videl.

V bolnišnici Janeza XXIII. lahko deluje samo z zaščitno masko. To zanj pomeni veliko omejitev, saj bolnikom ne more podariti niti nasmeha. Zaradi nevarnosti okužbe lahko izreče le nekaj kratkih tolažilnih besed.

Zlasti ga boli, da se svojci ne morejo niti s pogledom posloviti od pokojnega. Zato se, ko je ob krsti, z domačimi poveže s pametnim telefonom in skupaj z njimi zmoli. Neki žalujoči vdovi je po telefonu dejal: »Sem tukaj pred krsto vašega moža, moliva skupaj k Bogu in Gospod vas bo potolažil v bolečini.« Potem sta oba zajokala, je povedal. Za mnoge je nekaj najtežjega v teh razmerah dejstvo, da niti pogrebi niso mogoči.

Pravi, da se sam ne čuti junaka, to so zanj zdravniki in medicinske sestre. »Grozljivo je videti njihove obraze, na katerih se močno poznajo odtisi mask, saj delajo po osem ur skupaj skoraj brez pravega dihanja.« Eden od zdravnikov mu je v solzah dejal, da ne more domov k otrokom, saj ne ve, ali se je pri delu morda okužil. Kljub vsemu Apassiti noče izgubiti upanja: »Tudi to bomo prestali, o tem sem prepričan.« Koronavirusa ga ni strah. »Star sem 84 let, čemu bi si delal skrbi?«