Danes ste se pogovarjalio tem, kako ustvarjati vezi prijateljstva. Ampak želimo iti dlje: k izviru tegaprijateljstva. Ti dnevi bi potem lahko bili priložnost za poglobitev naše vere.

V evangeliju, ki smo gapravkar prebrali, nas Kristus imenuje za svoje prijatelje. To pomeni, da nam jebožja ljubezen vedno ponujena. Njegova ljubezen je na izviru vsake ljubezni,vseh naših prijateljstev. Naša vera v to božjo ljubezen ne more ostatinedoločeno čustvo, s katerim bi bili zadovoljni. Naša vera mora postati odraslavera.

Pri našem prizadevanju,da bi razumeli božjo ljubezen, smo včasih lahko v skušnjavi, da bi ga opustili,ker se čutimo premagane, ali pa zato, ker vse svoje moči porabimo za urejanjekonkretnih podrobnosti našega obstoja.

Vera ni sistem, ki biponujal razlago za vse. Bog preprosto ne ravna tako, da bi izpolnil našapričakovanja, ne v naših življenjih, ne na svetu. Torej v vsakem od nas lahkoistočasno bivata dvom in vera. Morda sčasoma postajamo bolj občutljivi zanerazumljivost Boga. To nas ne bi smelo prestrašiti!

Nasprotno, to nas lahkovodi k še globljemu iskanju, da bi našli izvir zaupanja v Boga. Izkušanjetrpljenja in neuspeha nam lahko pomagata k še globljemu zaupanju v božjoljubezen, ki je onkraj vsega, ki je onkraj našega nadzora.

Kako lahko najdemo tozaupanje? V pomoč sta nam dva pristopa. Prvi je biti tiho pred Bogom. Seveda palahko, kot otroci, svoje prošnje Bogu izrazimo v molitvi. Lahko pa gremo šedlje! Molitev ni le prošnja za to ali ono, ampak se v njej v tišini naših srcodpiramo Bogu, da bi se postavili pod zaščito njegovega ljubečega pogleda.

Če nas Kristus imenujeza svoje prijatelje, je to zato, ker Bog čaka na našo ljubezen. Da, sem krhekin nepopoln, ampak Bog prosi za ljubezen, ki mu jo izražam v svoji skromnimolitvi.

Drugi pristop: pogledatiKristusa, mu prisluhniti. Kljub temu, da je bil božji sin, je Jezus izkusiltišino Boga. S svojo smrtjo in vstajenjem je vzel nase vse tragedije našihživljenj – naše neuspehe, naše napake, naše nasilje.

Tudi v najtemnejši nočije Jezus verjel v božjo ljubezen. Lahko nas torej vodi, ne tako, da bi nam biloprizaneseno s temo, ampak da skoznjo hodi z nami in nam zagotavlja nevidnonavzočnost Svetega Duha.

In božja ljubezen našaživljenja izpolni do te mere, da jo lahko posredujemo še drugim. Vzemimobesede, o katerih boste premišljevali jutri, zares: “Ljubite drug drugega”. Inone druge besede: “Ljubite svoje sovražnike”. Kakšen izziv! In hkrati moč!

Sklenimo sprejeti božjoljubezen in ji dopustimo spremeniti naša življenja. Če boste ljubili drugdrugega, je rekel Jezus, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.

Sinoči sem vam rekel, danas Kristus vabi, da razširimo svoje prijateljstvo. Med nedavnim romanjem vAziji, kjer sem bil skupaj z nekaj brati, smo srečali kristjane, še posebejmlade, ki se trudijo biti take priče prijateljstva.

V večini azijskih državso kristjani manjšina. Ampak mnogi med njimi so v situacijah, kamor so bilipostavljeni, kvasilo miru in svobode. To sem doživel v Mjanmaru, v Indiji, naKitajskem. Ti kristjani prinašajo besedo spodbude, ki bi vam jo rad sporočil.

V Koreji sem spoznal trpljenje, ki ga povzroča delitev tedežele na dve državi. Za korake sprave je potreben pogum, in vse več ljudi imapogum za to. V Severni Koreji smo lahko le delili tišino tistih, ki čakajo, dase bodo stvari spremenile. Molimo za ljudi te dežele!