Slovenska matica je izdala knjigo dr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu, o čebeli v naravi in gospodarstvu ter kulturni zgodovini.

Knjiga dr. Marije Stanonik Čebela na cvetu in v svetu se pridružuje bogati čebelarski strokovni in poljudno strokovni literaturi, ki govori o vlogi čebele v kulturi nasploh in še posebej v slovenski besedni umetnosti.

»Sem človek, ki želi povezovati: tokrat naravo in kulturo,« je pojasnila avtorica v knjigi. »Vsakih nekaj let izide kakšna knjiga z novimi dognanji o čebelah in novimi napotki za čim bolj učinkovito čebelarjenje. V želji, da bi se ga oprijeli, sta tudi otrokom na razpolago marsikatera prikupna knjiga in slikanica.

Čebela skozi zgodovino

Prvo poglavje Poimenovanje je avtorica namenila vprašanju, od kod ime čebela in se veseli zgledne skrbi čebelarjev za urejeno strokovno izrazje.

Drugo poglavje Čebela v naravi na kratko predstavi čebelo v njenem naravnem okolju, tako v davni prete­klosti kot danes.

Tretje poglavje Čebela v starodavnih kulturah vstopa v pradavni svet kulture. Antika in zgodnje krščanstvo ji prisojata bogato simbolno okolje.

Od četrtega poglavja naprej se prikaz osredotoča na slovensko problematiko o čebelah. Najprej so na vrsti prvi slovenski (strokovni) spisi o čebelarstvu, najprej v odlomkih in nekateri še v nemščini (Valvasor, Furlan) ali latinščini (Scopoli), v slovenščini kot prevod iz češčine (Hipolit), prvi v slovenščini tiskan članek o čebe­lah v Pohlinovem priročniku Kmetam za potrebo inu pomoč (1868).

Prvi samostojni razpravi v nemščini (Janša) je sledila prva samostojna strokovna razprava v sloven­ščini (Glavar), ki pa ni dosegla svojega namena, ker je ostala v rokopisu. Enako se je zgodilo s poznejšim imenitnim Levstikovim delom. Naslednje številne samostojne objave (Goličnik, Dajnko, Jonke, Sumper, Lakmayer) so jezikovno ali kako drugače pokrajinsko zaznamovane.

Čebela v slovenski kulturi

Peto poglavje Čebela v slovenski kulturi je temeljno za nastanek knjige, saj ga druga poglavja le dopolnjujejo. »Čebelino satovje« je prva znana besedna zveza v slovenščini, ki se nanaša na čebelo, v Trubarjevem prevodu velikonočnega svetopisemskega odlomka (1582).

Najbolj so čebele počastili člani Academie ope­rosorum (1693), saj so sami sebe imenovali »akademske čebele«. Vsak od njih je po eni od njenih lastnosti dobil ime in lasten likovni simbol. V pridigah sta čebelo in med uporabila kapucina Janez Svetokriški (1707) in Rogerij Ljubljanski (1731). Na krščansko tradicijo se še navezuje motiv čebele v pesmi Stari pevec ne boj se peti (Valentin Vodnik).

Čebelarska literatura je izmed vseh kmetijskih panog najprej, že v 18. stoletju, dobila ustrezno oblikovano strokovno izrazoslovje in s tem olajšala ustvarjalnost prozaistom in poetom, ki so v svoji dejavnosti precej zajemali iz čebe­ljega življenja.

V zgodovini slovenskega čebelarstva je bilo veliko duhovnikov in učitelju čebelarjev. Ta tradicija še ni zamrla.

Čebela v slovenski slovstveni folklori

Od devetnajstega stoletja naprej se je motiv čebele prenesel na laično kulturno področje, bodisi na publikacije: Kranjska čbelica (1833–1838, 1848), Slovenska čbela (1850), Slovenska bčela (1851–1852), Slovenski čebelar (1898­–) ali ustanove z naro­dnostnim nagibom: Slovenska matica (1864–), Glasbena matica (1872–), Planinsko društvo Ljubljana - Matica (1949–), Slovenska izseljenska matica (1951–), Sloven­ska država (1991–) kot matica.

Šesto poglavje Čebela v slovenski slovstveni folklori zasleduje motiv čebele v slovenski besedni umetnosti. Pogosteje kot v pesmih je navzoča v folklornih pripovedih, največ pa v pregovorih.

»Pomanjševalnico čebelica bi lahko imeli za folklorem, ker se tako pogosto pojavlja ne le v slovstveni folklori, v literarjenju in literaturi,« ugotavlja avtorica.

Sedmo poglavje Čebela v slovenskem literarjenju je posvečeno napisom na čebelnjakih, stanovski spominski literaturi, motiviki čebele v ustvarjanju v izrednih (to je vojnih) razmerah, pesmih in igrah priložnostnih avtorjev.

Čebela v slovenski literaturi

Najobsežnejše in z estetskega vidika najbolj privlačno je osmo poglavje Čebela v slovenski literaturi s pesniki, kot so Urban Jarnik, Leopold Volkmer, France Preše­ren, Josip Stritar, Simon Gregorčič, Josip Murn, Oton Župančič, Cvetko Golar, Fran S. Finžgar, Alojz Gradnik, Mile Klopčič, Dušan Ludvik, France Balantič, Mitja Šarabon, Jože Dular, Rafko Vodeb, Leopold Stanek, Manko Golar, Anton Vodnik, Janez Kolenc, Miroslav Slana itn.

V prozi je prvi na vrsti Anton M. Slomšek, sledijo mu Fran Levstik, Ivan Cankar, Ivan Pregelj, Janez Jalen, Tone Šifrer, Narte Velikonja, Mimi Malenšek, Jože Udovič, Ivan Sivec, Jožef Smej, Zorko Simčič itn.

V devetem poglavju Čebela v slovenski mladinski književnosti pridejo v poštev vsaj štirje avtorji: skrivnostni A. D., Leopold Suhodolčan, Vladimir Kavčič, Darinka Sirk.

Čebela v vsakdanjem življenju

Deseto poglavje Čebela v vsakdanjem življenju je zasnovano etnološko. Največ jih je na novo začelo čebelariti tako, da so dobili v dar panj ali dva čebel ali pa nadaljevali družinsko tradicijo. To poglavje je pomembno predvsem zaradi razdelka o čebelarjenju naših rojakov v zamejstvu in po svetu.

Enajsto poglavje Čebela v gospodarstvu ni tako poglobljeno kot druga, ker o tem obstaja veliko drugih publikacij izpod strokovno vsekakor bolj zanesljivih peres. Ven­dar želi pokazati razumevanje do vseh, ki se trudijo s čebelami za svoj vsakdanji kruh. Omenjeni so znameniti loški in dražgoški kruhki.

Skupaj z dvanajstim poglavjem Čebele in politika se je pridružila vsem tistim, ki jih skrbi prihodnost čebel, saj ta pomeni tudi prihodnost človeka.

Knjiga je zelo temeljito delo, besedilo je strokovno, a napisano poljudno, avtorica je teme pregledno razdelila v množico poglavij in podpoglavij, ilustrirano je z mnogimi fotografijami.