Nekdanji predsednik Nemške škofovske konference, kardinal Karl Lehmann, meni, da je Cerkev zaradi številnih primerov spolnih zlorab zabredla v globoko krizo. V prispevku za včerajšnjo izdajo nemškega dnevnika ‘Frankfurter Allgemeine Zeitung’ je zapisal, da Cerkev ne sme biti začudena, če jo zdaj ocenjujejo po merilih, s kakršnimi sicer sama zagovarja svoja prepričanja. Po kardinalovem mnenju razkriti primeri spolnih zlorab učinkujejo kot bumerang, obenem pa je nekdanji predsednik Nemške škofovske konference izrazil olajšanje, ‘da stvari končno prihajajo na dan’.

Škof Lehmann je priznal, da je kot nekdanji vodja nemških škofov tudi sam pogosto 'taval v temi, pa če si je še tako prizadeval, da bi resnica prišla na dan'. Storilci so molčali 'bolj kot vsak alkoholik', žrtve pa niso imele poguma, da bi svojo bolečino komur koli zaupale. Zato moramo po kardinalovem mnenju danes v ospredje postaviti skrb za vse resnične in morebitne žrtve.

Lehmann je še zapisal, da sta tako Cerkev kot znanost pedofilijo in s tem sposobnost storilcev, da se spreobrnejo in ozdravijo, dolgo časa precenjevala. Po njegovem mnenju so se cerkveni predstavniki v dobri veri predolgo zanašali na dobro voljo in obljube, zaradi česar so zapadli v napačno in nedopustno prakso, da so storilce, včasih celo obsojene, preprosto premestili na drugo delovno mesto.

Kardinalu se zdi tragično, zakaj nauk Cerkve ni dopuščal nobenega dvoma o tem, da je vsaka oblika spolne zlorabe nedopustna, odgovorni v Cerkvi pa so v številnih primerih namenoma iskali 'luknje' v nauku, s pomočjo katerih so 'pojasnjevali' svoja dejanja. Za to navaja več možnih razlogov. V Cerkvi so si prizadevali, da bi bolje poskrbeli za storilce kot za žrtve, s prikrivanjem zločinov so na vsak način želeli ohraniti neomadeževano podobo Cerkve, obenem pa je šlo med duhovniki tudi za 'tovarištvo, ki je zelo pogosto v tovrstnih zaprtih sistemih'.

Pri vsem dogajanju pa Lehmann v bran vzame nemške škofe, za katere trdi, da jim ne gre očitati nedejavnosti. Smernic škofovske konference, ki so v veljavi od leta 2002, so se po njegovih besedah strogo držali. Razmisliti je potrebno, ali naj bi pri morebitni reviziji izsledke notranje cerkvenih poizvedovanj predali v nevtralne roke in ali je sodelovanje z državnim sodstvom obvezno pri vsakem posameznem primeru.

Vredno pa je tudi razmisliti, še piše kardinal, v kolikšnem obsegu življenjski slog duhovnikov v svoje vrste priteguje moške s pedofilskimi nagnjenji in to še posebej upoštevati pri zaposlovanju v cerkvenih ustanovah, ki imajo opravka z otroki. Tam se namreč ponuja največ možnosti za srečevanje otrok na samem, v zaprtem prostoru, obenem pa dušnopastirska molčečnost morebitnim storilcem omogoča, da njihova dejanja ostanejo prikrita. Kardinal Lehmann meni, da se v nemških izobraževalnih ustanovah te nevarnosti že dolgo zavedajo.