Obojestranski interes in skupno prizadevanje za etične vrednote sta osrednja elementa medverskega dialoga. Obenem je potrebno poznati razlike med verstvi in se izogibati napetostim. To je bila poglavitna tema ekumenskega zasedanja teološkega tečaja minuli konec tedna v avstrijski prestolnici, delovno gradivo za udeležence pa je bil dokument z naslovom ‘Nostra aetate’ (V našem času) drugega vatikanskega cerkvenega zbora, s katerim se je katoliška Cerkev odprla za dialog z nekrščanskimi religijami. V skladu z delovnim gradivom je bil naslov zasedanja ‘Odnos Cerkva do nekrščanskih religij’. Katoliško stališče je predstavil profesor Siebenrock, romunski pravoslavni teolog Ioan Moga je govoril v imenu pravoslavne Cerkve, reformirani teolog profesor Ulrich Körtner pa v imenu evangeličanske Cerkve.

Medverski dialog na področju vzhodnih Cerkva je prežet predvsem z odnosom do islama, je poudaril Moga in izpostavil težnje za skupni nastop krščanstva in islama pri zagovarjanju temeljnih etičnih vrednot. Predstavil je trenutno šolsko razpravo v Romuniji, ali smejo v razredih viseti ikone in pojasnil, da muslimanski imam zagovarja njihovo navzočnost.

Moga se zavzema za ‘dialog ljubezni’, kamor sodijo tudi medsebojno odpuščanje napak iz preteklosti, iskreno druženje, pozornost in izražanje zanimanja za sočloveka. Del dialoga je tudi celoten spekter medsebojnega sodelovanja pri etičnih in socialnopolitičnih vprašanjih tako na krajevni kot tudi na svetovni ravni.

Uspešen medverski dialog pa potrebuje tudi iskren vpogled v meje in temeljne razlike med religijami. Zamolčanje ali posploševanje teh razlik h dialogu in k reševanju sporov ne prispeva kaj prida, meni Moga. O skupnih stvareh Božjega nauka, pa tudi tistih, ki ločujejo, je potrebno govoriti. Razlike moramo prenašati ‘v duhu ljubezni’.

Vprašanje, kako naj se ukvarjamo s ‘teologijo religij’, ki bi delovala pomirjujoče, je izpostavil evangeličanski teolog Ulrich Körtner. Spregovoril je o ambivalentnih izkušnjah razlik in poudaril, da lahko različnost življenje obogati, lahko pa je tudi izraz in posledica določenega spora.

Pri tem je izredno pomembno, da tuje ‘pustimo pri miru’, ga ne skušamo sprejeti in si ga razlagati v okvirih lastnega koordiatnega sistema. Na tem področju mora biti teologija religij izjemno previdna in ne sme predstaviti nekakšne ‘super teorije’, ki bi vse religije v luči lastne perspektive videla kot temeljni kamen v Božjem načrtu. Srečanje ‘z drugim’ ima lahko po mnenju Körtnerja dve različni posledici: lahko nas okrepi v lastni veri, lahko pa vanjo pričnemo dvomiti.

Kot meni profesor Siebenrock, je teorija religij politična drznost, pri kateri ne vemo natanko, v kaj se spuščamo. S tega stališča je potrebno gledati tudi koncilski dokument ‘Nostra aetate’, ki z odklonom od tisočletnega antisemitizma v katoliški Cerkvi predstavlja teološko zgodovinski prelom. V povezavi z omenjenim dokumentom pa je potrebno obravnavati tudi koncilsko deklaracijo ‘Dignitatis humanae’ o verski svobodi, brez katere bi bil po mnenju profesorja Siebenrocka drugi vatikanski cerkveni zbor postavljen pod vprašaj.