Utemeljitev ob podelitvi odličja sv. Cirila in Metoda
misijonarju gospodu Pedru Opeki CM

Slovenski škofje smo na 44. redni seji Slovenske škofovske konference (SŠK), ki je 22. septembra 2008 potekala na Nadškofijskem ordinariatu v Mariboru, sklenili, da g. Pedru Opeki podelimo odličje sv. Cirila in Metoda v zahvalo in priznanje za izredne zasluge na področju misijonarske, vzgojne in humanitarne dejavnosti na Madagaskarju.

Pedro Opeka se je rodil 29. junija 1948 v argentinskem mestu Buenos Aires, leta 1966 pa je vstopil v Misijonsko družbo (lazaristov). Med leti 1968–1970 je začel študij teologije na Teološki fakulteti v Ljubljani in ga dokončal na Katoliškem inštitutu v Parizu. Leta 1976 je odšel na Madagaskar, kjer živi in deluje še danes.

Svetovno znani misijonar se prednostno posveča humanitarnemu delu, saj deluje med najbolj obrobnimi prebivalci glavnega malgaškega mesta Antananarivo, ki živijo na smetiščih, njegova posebna skrb pa je namenjena otrokom. Smetiščarje mu je uspelo med seboj povezati in jim vrniti samozaupanje. Zanje je našel delo in jim ga pomagal sprejeti. Z njimi je začel graditi stanovanja, šole, športne dvorane, cerkve idr. V programe za izhod iz revščine, ki jih je razvil, je bilo doslej vključenih okoli 100.000 najrevnejših otočanov, v vaseh, ki so jih skupaj zgradili, pa danes živi približno 20.000 ljudi. Dotok revežev v te vasi se še vedno ni ustavil. K uspehu njegovega dela je pripomogla inkulturacija v malgaško okolje in izostren čut za pravičnost, pa tudi metoda njegovega dela, ki temelji na neposrednem, spoštljivem in globoko etičnem odnosu do ljudi.

Pedro Opeka je ustanovil dve humanitarni združenji, in sicer Akamasoo (Dobri prijatelji) v Antananarivu (1990) in Antenne Akamasoo v Vangaindrano na jugovzhodu Madagaskarja (1994). S sodelavci omenjenih združenj je zgradil več vasi in centrov: vas Antolojahary s šolo za 980 otrok (1990), center Manantenasoa z osnovno in srednjo šolo ter s kuhinjo za 2.500 otrok (1991), center Andralanitra na mestnem odlagališču z osnovno in srednjo šolo s kuhinjo za 1.950 otrok (1992) in center Mahatsara in osnovno šolo za 750 otrok (1993), center Safata v Fianarantsoi (1997), v letošnjem letu pa je v mestu Atananarive začel graditi dodatno šolo. Trenutno je v šolah, ki sta jih združenji zgradili, okoli 9.000 otrok.

Delovanje Pedra Opeke spremljajo številne vidne osebe in institucije, ki so mu podelile različna priznanja in nagrade: predsednik Republike Madagaskar Zafy Albert ga je odlikoval s priznanjem Chevallier de l'orde national (1996), nagrado Zlata ptica Slovenije za človekoljubno delovanje je prejel leta 1996, revija Revue de l’Ocean Indien ga je izbrala za človeka leta na področju humanitarnega dela (1997), predsednik Francoske Republike Jacques Chirac pa ga je odlikoval z imenovanjem Officier de l'ordre national du mérite (1998). La Commission des Justes d'Or à Marseille mu je leta 2000 podelila nagrado Le juste d'or, združenje Cuore amico mu je podelilo nagrado Misijonarja jubilejnega leta 2000, združenje Habitat for humanity international mu je leta 2001 podelilo 1^st Humanitarian Award, Center Združenih narodov za humanitarne ustanove v Fukuoki na Japonskem mu je leta 2001 podelil nagrado Habitat scroll of honour, leta 2005 je prejel nagrado Kiwanis v Honolulu (Havaji) za delovanje v korist revnim otrokom in septembra 2002 veliko nagrado Republike Slovaške za videoreportažo Apostol brezdomcev.

O delu Pedra Opeke in njegovih združenjih so v Franciji, Argentini, Sloveniji in na Madagaskarju izšle naslednje knjige:

Père Pedro ou les collines du courage (1994 slovenski prevod: Oče Peter ali hribi poguma, Družina);
Le père Pedro de Manantenasoa (1996);
Deset let humanitarnega delovanja Akamasoa (v malgaščini 1999);
Apostol brezdomcev (2002), videoreportaža;
Pour un monde de justice et de paix (2004, predstavitev v Unesco, Pariz);
Le Combattant de l'Esperance (2005; slovenski prevod: Bojevnik upanja, Mohorjeva družba);
Voyage a l'Esperance (2005);
Dnevnik spopada, Misijonar na Madagaskarju (2008).

Misijonar Pedro Opeka je sodeloval tudi na več svetovnih srečanjih o socialnih vprašanjih, in sicer: na povabilo Mission de Coopération Française se je leta 1995 udeležil pripravljalnega srečanja za Kopenhagenski socialni vrh v Dakarju (Senegal), na povabilo Evropske unije je v Rimu sodeloval na pripravljalnem srečanju za Vrh o prehrambeni varnosti, Misijonska družba ga je povabila na vzgojni tečaj v Kinshasi (Zaire), na povabilo Ministrstva za zunanje zadeve pa je decembra 2007 sodeloval na srečanju ministrov za razvojno sodelovanje novih članic Evropske unije v Bohinju.