Ob včerajšnjem vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov so sinoči v Štanjelu gostili spominsko slovesnost, kjer je zbranim spregovoril pisatelj Boris Pahor. V svojem govoru je poudaril, da je bil med vsemi režimi za Primorce in Slovence najhujši fašizem, ki se je spravil na otroke in ne odrasle kot ostali.

Dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov je že drugo leto zapored obeležila tudi Evropska zveza, s čimer je počastila spomin na milijone katoličanov, pripadnikov vzhodnih pravoslavnih Cerkva in protestantov, ki so življenje izgubili zaradi 'napačnega' prepričanja. Številne žrtve tako nacizma kot stalinizma (in vseh ostalih '-izmov') sta nekdanji papež Janez Pavel II. in tudi Benedikt XVI. razglasila za blažene ali celo svetnike, saj sta oba na lastni koži izkusila življenje pod vladavino totalitarizma.

Takole posledice vdora nacistov na Poljsko leta 1939 opisuje poljski nadškof, kardinal Augustine Hlond: 'Katedralo v Pelplinu so spremenili v garažo; nadškofijsko palačo v restavracijo; kapelo v plesno dvorano. Zaprli so na stotine cerkva. Celotno cerkveno premoženje so zasegli in najuglednejše katoličane izgnali iz države.'

Terese Schwartz, judovska znanstvenica, ocenjuje, da je v obdobju nacističnega režima življenje izgubilo okoli tri milijone poljskih katoličanov. Heinrich Himmler, poveljnik esesovcev v drugi svetovni vojni, je pozival k 'izbrisu vseh Poljakov'. Njegova strategija je bila usmerjena predvsem na državne voditelje in v osrednje ustanove, med njimi tudi v katoliško Cerkev.

Avtor in založnik Thomas Craughwell je leta 1998 v svojem članku o ne-judovskih žrtvah nacizma z naslovom 'Nejudovski holokavst' koncentracijsko taborišče v Dachavu opisal kot 'Kalvarijo najmanj dva tisoč šeststotih katoliškh duhovnikov iz štiriindvajsetih držav'. Celoten izračun katoliških žrtev v Dachavu bi 'napolnil številne datoteke'. Duhovniki so bili prav posebej 'izbrani' za to, da so jih izstradali ali izgarali do smrti, ali pa določali za žrtve v medicinskih poskusih.

Ko so ob uvedbi omenjenega vseevropskega spominskega dne na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov Tretji rajh primerjali s Sovjetsko zvezo, je to v Rusiji sprožilo precejšnje razburjenje. Kot lahko preberemo v Enciklopediji Brittanici, pa je v obdobju stalinističnega režima v Sovjetskem imperiju življenje izgubilo okoli dvajset milijonov Rusov. Pomrli so v vladnih zaporih, zaradi lakote, kot žrtve eksekucij. Štirinajst milijonov državljanov Sovjetske zveze je bilo prisilno izgnanih v delovna taborišča, znana kot gulagi.

Katoličane so na sovjetskh ozemljih prav posebej izločali kot žrtve vladnega pregona, predvsem zaradi njihove vere in zaradi stališča katoliške Cerkve do komunizma. Christopher Zugger, katoliški duhovnik, ki je veliko pisal o katoličanih pod komunističnim režimom, je gulage opisal kot kraje, kamor so ‘izgnali ujetnike, jih zasliševali, mučili, zapirali v samice, na njih izvajali poskuse, na koncu pa jih poslali na težaško delo v tovarne’.

V svojem govoru pripadnikom ukrajinske grške katoliške Cerkve je papež Janez Pavel II. leta 1999 dejal, da so mučenci dvajsetega stoletja ‘poznali resnico in resnica jih je osvobodila’. Po njegovih besedah bi morali kristjani v Evropi in drugod po svetu ‘postati v molitvi pred koncentracijskimi taborišči in zapori in izraziti hvaležnost za luč, ki so je deležni od tamkajšnjih mučencev. To je Kristusova luč, ki je z njihovo pomočjo zasvetila v temi. V očeh sveta je dolga leta sicer prevladala tema, ki pa ni zmogla izničiti te luči, ki je luč od Boga in luč od ljudi, ranjenih, a ne poraženih’.