Foto: Vatican Media

Papež Frančišek je med današnjo splošno avdienco začel nov niz katehez o molitvi. Vernike je povabil, naj v sebi nikoli ne zadušijo krika po upanju in odrešenju.

Sveti oče je v nagovoru izhajal iz svetopisemske pripovedi o Bartimaju, slepem beraču iz Jerihe, ki znova spregleda, potem ko izpove svojo vero v Jezusa. Papež je tudi kristjane povabil, naj se v molitvi obrnejo na Boga in naj vztrajajo pri svojem potovanju v veri.

Tudi današnja splošna avdienca je bila v živo predvajana iz knjižnice apostolske palače. Papež je pripravil premišljevanje o odlomku iz evangelija po Marku (Mk 10, 47) in molitev opisal kot »dih vere, krik, ki prihaja iz srca tistih, ki verujejo in zaupajo v Boga«.

Po papeževih besedah se je Bartimaj, čeprav slep, zavedal, da se mu Jezus bliža, in je z vso močjo zaklical: »Jezus, Davidov sin, usmili se me!« Papež je pojasnil, da je z edinim orožjem, ki ga je imel na voljo, svojim glasom, izpovedal svojo vero v Jezusa Odrešenika, in se ni oziral na ljudi okoli sebe, ki so ga grajali, naj umolkne. Molitev slepega berača se je dotaknila Božjega srca in Bartimaj je znova spregledal, kar pomeni, da se »zanj odprejo vrata odrešenja«.

Vera je krik po odrešenju

»To nakazuje, da je vera krik po odrešenju, ki priteguje usmiljenje in moč Boga,« je dejal papež in poudaril, da ne molimo le kristjani, temveč vsi možje in žene, ki iščejo smisel svojega zemeljskega potovanja. Ko nadaljujemo svoje romanje v veri, je nadaljeval sveti oče, naj »vedno vztrajamo v molitvi, posebej v najtežjih trenutkih, in Boga zaupno prosimo: Jezus, usmili se me. Jezus, usmili se nas!«

Vera po papeževih besedah pomeni imeti dvignjeni roki, glas, ki vpije in prosi za dar odrešenja. Katekizem pa pravi, da je »ponižnost temelj molitve« (KKC, 2559) in pojasnjuje, da se molitev rodi iz zemlje, iz humusa, od koder izvira beseda »umile«, »umiltŕ«, kar pomeni ponižen, ponižnost; prihaja iz našega stanja pomanjkanja, iz naše nenehne žeje po Bogu.« Vera je krik, je dodal sveti oče in vernike pozval, naj tega krika nikoli ne zadušijo.

»Vera je nasprotovanje mučnemu stanju, čigar vzroka ne razumemo,« je nadaljeval Frančišek, »nevera pa pomeni, da se omejimo na to, da prenašamo razmere, na katere smo se prilagodili, da se navadimo na zlo, ki nas stiska. Vera je upanje, da smo odrešeni.«

Molitev je močnejša od slehernega nasprotnega utemeljevanja

Papež se je nato znova vrnil k molitvi: »Globoko v srcu človeka je glas, ki moli, ki kliče, in ta glas je močnejši od slehernega nasprotnega utemeljevanja.« Frančišek ta glas opisuje kot »glas, ki pride na dan spontano, ne da bi mu kdorkoli zapovedal, glas, ki nas sprašuje po smislu naše zemeljske poti, posebej kadar se znajdemo v temi in zakličemo: Jezus, usmili se me! Jezus, usmili se nas!«

Molimo ne le kristjani

Papež je današnjo katehezo zaključil z ugotovitvijo, da so te besede »vklesane v celotno stvarstvo«. »Vse kliče in ponižno prosi, da bi skrivnost usmiljenja našla svojo dokončno izpolnitev,« je pojasnil in znova zatrdil, da »ne molijo le kristjani«, kajti vsi možje in žene si delijo željo po odrešenju: »Vsak človek je pred Bogom berač.«