V četrtek, 10. aprila, ob 19. uri je gost 10. dogodka iz tega sklopa ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, njegov premislek pa nosi naslov »Je pravo še temelj stvarnosti ali ujetnik samega sebe?« Predavatelj bo po svojem nastopu na voljo za vprašanja udeležencev dogodka.

Za vprašanja pa je bil ddr. Klemen Jaklič na voljo tudi tedniku Družina. V 15. številki, ki prav te dni prihaja med bralce, objavljamo pogovor z njim, povod za intervju pa je bila nedavna osma obletnica izvolitve na položaj ustavnega sodnika (22. marca 2017). Te dni je torej ddr. Jaklič vstopil v zadnje leto devetletnega mandata – priložnost, da smo se v pogovoru z njim ozrli na opravljeno delo, ki zelo odmeva v javnem prostoru. Kot vabilo k branju pogovora v tiskani Družini in kot vabilo k srečanju z ustavnim sodnikom na pogovornem večeru v Celju objavljamo del pogovora.

 Ddr. Jaklič je v teh dneh vstopil v zadnje leto devetletnega mandata na položaju ustavnega sodnika. FOTO: Tatjana Splichal

Odgovornost do javnosti, ki je naložena ustavnim sodnikom, je izredno velika. Vaše odločitve namreč krojijo konkretna življenja ljudi ne le v sedanjosti, temveč preko ustavnosodne prakse tudi v prihodnosti. Kako se soočate s tem bremenom, če smem uporabiti to besedo?

S temeljitim in odgovornim delom, pri čemer imajo (pritrdila ali odklonilna) ločena mnenja tudi to pomembno vlogo, da naslovnikom podrobneje predstavijo, zakaj je bilo treba ali zakaj ni bilo mogoče v nekem primeru pritožniku ugoditi. Bremena na obeh straneh vsekakor obstajajo, in prav je tako, temeljita in prepričljiva ločena mnenja jih lajšajo. Nemalokrat, pozno ponoči, ko zmanjkuje ur in minut do roka za oddajo ločenega mnenja (ta je ob polnoči), se pred očmi sodnika v mislih pojavi stranka s svojo usodo, upanji, pričakovanji. To vlije novih moči, da sodnik začeto ločeno mnenje do roka vseeno konča.

Sodnik ni politik in ne hodi na volitve, zato za pokončnega sodnika javno mnenje, kot ga skušajo ustvarjati mediji, ni relevantno.

Ddr. Klemen Jaklič z avtorjem pogovora Bogomirjem Štefaničem. FOTO: Tatjana Splichal

V kakšnem razmerju pa sta pojma ustavni sodnik in javno mnenje? Vam namreč javno mnenje, kot ga kroji medijski glavni tok, pač ni naklonjeno. Razlog za prilagajanje?

Sodnik ni politik in ne hodi na volitve, zato za pokončnega sodnika javno mnenje, kot ga skušajo ustvarjati mediji, ni relevantno. Nasprotno, sodnika, ki pri sebi ve ter je v obrazložitvi dokazal, da je z argumenti zadel in npr. razkril odločilno vrzel v argumentaciji večine, umetno ustvarjanje medijskega pritiska samo še utrjuje v zavesti in zadovoljstvu, da sodniško delo opravlja točno tako, kot bi ga moral. Neka lepota, svoboda je v tej neodvisnosti sodniškega poklica. Privilegij pokončne sodniške drže je torej ravno nasprotje ujetosti politika, katerega uspešnost je esencialno odvisna od ugodnega medijskega poročanja.

Morda me pa morajo osrednji mediji blatiti bolj kot koga drugega ravno zato, ker je javno mnenje mojemu delu v resnici naklonjeno, pa to kateremu od medijsko podprtih interesov narobe hodi.

Sicer pa, ker že sprašujete, ne delim ocene, da mi je javno mnenje nenaklonjeno. Poročanje osrednjih medijev, ki so do neke mere instrumentalizirani, je nenaklonjeno, kar je nekaj drugega, celo nasprotnega od javnega mnenja. Verjamem v avtonomnost ljudi kot posameznikov – mnenje teh je javno mnenje. Ne nazadnje pa me ravno to javno mnenje vse od začetka mandata kot edinega sodnika Ustavnega sodišča vedno znova izglasuje v izbor desetih najvplivnejših pravnikov vsakega leta. Spomnim se tudi neke sodnice, katere svetovnonazorsko prepričanje ne bi moglo biti dalj od mojega, ki mi je nekoč dejala, da če bi kdo kdaj moral soditi o kaki njeni zadevi, bi si želela, da bi bil ta sodnik jaz in ne nekdo drugi, ki ga je tudi imenovala. Morda me pa morajo osrednji mediji blatiti bolj kot koga drugega ravno zato, ker je javno mnenje mojemu delu v resnici naklonjeno, pa to kateremu od medijsko podprtih interesov narobe hodi. Kakorkoli, ne belim si glave s temi vidiki, osredotočam se nase in na svoje odločitve, te morajo biti pravilne.

Brez pluralnosti, ki bi bila vgrajena v vse ključne vzvode oblikovanja in uresničevanja oblasti, lahko o Sloveniji kot demokratični pravni državi govorimo le laično, tako malo po kavarniško.

Pluralnost je ena od nujnih sestavin svobodne demokratične družbe. FOTO: Tatjana Splichal

Pogosto slišimo govorjenje o svobodi, manjkrat pa se v istem stavku znajdeta besedi svoboda in pluralnost. Pri vas pač ne. Smo v Sloveniji dobrih 33 let po sprejemu demokratične ustave v zadostni meri ponotranjili načelo pluralnosti, ki bi moralo biti eno temeljnih ustavnih načel?

Pluralnost je ena od nujnih sestavin svobodne demokratične družbe. Brez pluralnosti ni svobode na nobenem področju, ne samo pri volitvah. Tudi te esence ustavnega prava se trenutna sestava Ustavnega sodišča ne zaveda dovolj. Naloga prihodnjih sestav je, da jo začno z vso resnostjo uveljavljati. Do takrat pa je po uveljavljenih načelih ustavnega prava nemogoče govoriti o Sloveniji kot resnično delujoči demokraciji in pravni državi. Brez pluralnosti, ki bi bila vgrajena v vse ključne vzvode oblikovanja in uresničevanja oblasti, lahko o Sloveniji kot demokratični pravni državi govorimo le laično, tako malo po kavarniško, ustavnopravno pa to ne drži.

Celoten pogovor je objavljen v 15. številki Družine.