Zapri
Iskanje

Dediščina 11. septembra

Za vas piše:
Alessandro Gisotti
Objava: 11. 09. 2021 / 09:49
Oznake: Družba, Nesreča, Svet
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 11.09.2021 / 09:58
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Dediščina 11. septembra

Dediščina 11. septembra
Preživeli stoji pred ruševinami Svetovnega trgovinskega centra 11. septembra 2001 FOTO: Vatican Media
Kaj ostaja 20 let po terorističnem napadu, ki je spremenil tek zgodovine? O dogodkih 11. septembra 2001 in njihovih posledicah premišljuje italijanski časnikar Alessandro Gisotti, namestnik uredniškega direktorja vatikanskega Dikasterija za komunikacijo.

Kaj ostaja dvajset let po najbolj krvavem napadu v zgodovini? Predvsem neizmeren občutek izgube. V tistih strašnih urah 11. septembra 2001 je življenje izgubilo tri tisoč ljudi. Matere, očetje, otroci, prijatelji so bili za vedno iztrgani iz objema svojih najdražjih. Življenja je uničil nesmiseln poboj; uresničilo se je nekaj, kar je bilo dotlej nepredstavljivo: potniška letala so se spremenila v rakete za sejanje smrti in uničenja. V teh dvajsetih letih od tistega tragičnega jutra na vzhodni obali ZDA so mladi odraščali kot sirote in starši še vedno žalujejo za svojimi otroki, ki se niso nikoli vrnili domov. Danes, kot tudi tedaj, je ob pogledu na seznam žrtev pretresljivo videti, da prihajajo iz več kot 70 držav. Šlo je torej za napad na Združene države Amerike, hkrati pa na svet, na celotno človeštvo. Tako se je čutilo v tistih urah tesnobe in morda še bolj v naslednjih dneh, ko se je vedno bolj kazala razsežnost tragedije. Never forget, »Nikoli ne pozabi«, je opozorilo, ki danes izstopa na spomeniškem območju Točke nič. Besedi, ki sta bili v teh dvajsetih letih neštetokrat ponovljeni, da bi poudarili, kako se ob tako veliki bolečini tega dogodka preprosto moramo spominjati.

Never forget, »Nikoli ne pozabi«: besedi, ki sta bili v teh dvajsetih letih neštetokrat ponovljeni, da bi poudarili, kako se ob tako veliki bolečini tega dogodka preprosto moramo spominjati.

Od tistega dneva pa ostaja tudi neizbrisen občutek požrtvovalnosti, pričevanje tistih, ki so darovali svoja življenja, da bi rešili življenje drugih. Ganljiv je podatek, da je bila desetina vseh žrtev 11. septembra gasilcev. V New Yorku je tistega dne umrla celotna generacija gasilcev. Umrli so med reševanjem življenj drugih. Vzpenjali so se po stopnicah obeh stolpnic, ko so se ljudje obupani spuščali. Vedeli so, v kaj se podajajo, ko so hodili po stopnicah, polnih razdejanja in dima, vendar se niso ustavili. Vedeli so, da lahko le njihov pogum, le njihova požrtvovalnost reši tiste, ki so ujeti v nebotičnikih, ki sta ju podrli letali. Zahvala za to, da že tako tragično število smrtnih žrtev ni dobilo še bolj katastrofalnih razsežnosti, gre prav njim, tistim gasilcem in drugim reševalcem, ki so poosebljali moč dobrega ob divjanju nebrzdanega zla.

V New Yorku je tistega dne umrla celotna generacija gasilcev.

Del grenke dediščine 11. septembra 2001, in to na globalni ravni, je občutek negotovosti in strahu, s katerim smo se nekako navadili živeti. Od tistega dne naprej polet z letalom ni več »nekaj običajnega«. Po drugi strani so vsi islamistični teroristični napadi, ki so sledili grozljivemu napadu Al-Kajde leta 2001, podpirali teorijo »spopada civilizacij«. V tem obdobju dvajsetih let so se okrepila tujcem sovražna in protimigrantska gibanja, stranski učinek nestabilnosti, kar je bil natančno eden izmed ciljev tistih, ki so napadli osrčje Združenih držav Amerike. Žal, kot se je tragično izkazalo v zadnjih tednih v Afganistanu, Amerika in Zahod nista bila sposobna ponuditi strategije, ki bi bila kos epohalnim izzivom, kakršne so postavili ideologi globalnega terorizma. Dvajset let po 11. septembru so talibani, ki so nudili zatočišče Osami bin Ladnu, znova prevzeli oblast v Kabulu, Islamska država pa znova napada – na strašljive in pogosto nestvarne že videne načine. Danes se torej soočamo z dosti več vprašanji, ki rahljajo vozle glede prihodnosti, medtem ko je cena, najprej in predvsem v človeških življenjih, kot odziv na tiste strašljive napade, boleče visoka.

Četudi se zdi, da sile teme prevladajo, vsi, ki verujemo v Boga, vemo, da zlo in smrt nimata zadnje besede.

Kaj je torej dediščina 11. septembra? Po dvajsetih letih se še vedno spominjamo gesla United We Stand (V slogi je moč), ki je postalo spontan odziv Newyorčanov na grozovite dogodke 11. septembra. Z leti je to geslo dobilo vedno širši in globlji pomen. Pokončno stati skupaj, kljub poskusom, da bi »porušili« naše skupno človeštvo. Danes ta poziv k enotnosti, k »človeškemu bratstvu« - kot nas neutrudno opozarja papež Frančišek - postaja edina zmagovalna »strategija«. Strategija, ki zahteva daljnovidnost, pogum in potrpežljivost, v prepričanju, kot je takoj po napadih poudaril Janez Pavel II.: »Četudi se zdi, da sile teme prevladajo, vsi, ki verujemo v Boga, vemo, da zlo in smrt nimata zadnje besede.«

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh