Založba ZRC je izdala knjigo Fra Josip Markušić, Jože Plečnik. Korespodencija 1932. –1956.. Izjemnega pomena za raziskovanje arhitekta Jožeta Plečnika (1872–1957) je njegovo dopisovanje z bosenskim frančiškanom, fra Josipom Markušićem (1880–1968), eno osrednjih osebnosti frančiškanskega reda v provinci Bosna Srebrena, s katerim se je arhitekt spoznal ob gradnji cerkve sv. Antona Padovanskega v Beogradu. Obsežno korespondenco, ki obsega 800 enot (pisem, dopisnic ipd.) in zavzema široko časovno razdobje od leta 1932 do 1956, sta za natis pripravila zgodovinar dr. Jozo Džambo in umetnostni zgodovinar dr. Damjan Prelovšek.

Delo brez dvoma predstavlja izjemen vir za razumevanje Plečnikovega sakralnega opusa, prinaša pa tudi precej podatkov o verskem življenju v Sloveniji, Bosni in Hercegovini ter drugih delih nekdanje Jugoslavije. Izdaja korespondence med Plečnikom in Markušićem predstavlja dobrodošel vir za raziskovalce umetnostne, cerkvene, družbene in politične zgodovine po vsej nekdanji Jugoslaviji.

Korespondenca se nanaša na gradnjo cerkve sv. Antona v Beogradu

Z objavo korespondence med bosanskim frančiškanom patrom Josipom Markušićem (1880–1968) in slovenskim arhitektom Josipom (Jožetom) Plečnikom (1872–1957) iz let 1932–1956 je javnosti predstavljena pomembna in redka dokumentacija. Pomembna zato, ker v podrobnostih ilustrira uresničevanje enega najpomembnejših Plečnikovih del cerkvene arhitekture, redka pa zato, ker vsebuje celovito ohranjeno dopisovanje med umetnikom in naročnikom.

Korespondenca se nanaša v glavnem na gradnjo cerkve sv. Antona v Beogradu, Plečnikov projekt iz leta 1928, ki ga je Markušić kot vodja in organizator del prevzel leta 1932. Stiki med umetnikom in vodjo gradnje so se začeli pisno, kasneje pa so se nadaljevali tudi z osebnimi srečanji, ki so bila sicer redka, vendar so dodatno utrjevala prijateljstvo, ki je nastalo v času tega sodelovanja.

Plečnikova cerkev sv. Anton Padovanski v Beogradu. FOTO: Ivo Žajdela

Markušić kot naročnik je imel neomejeno zaupanje v Plečnikov talent

Korespondenca zajema več kot 700 pisem, dopisnic in različnih dokumentov ter je potekala vse do Plečnikove smrti leta 1957. Iz razumljivih razlogov je bilo dopisovanje do premestitve Markušića iz Beograda v Jajce leta 1940 obsežnejše kot v letih, ki so sledila. V vojnih letih od 1941 do 1945 se je dopisovanje znatno skrčilo, pri čemer je bilo v letih 1943 in 1944 praktično popolnoma prekinjeno. Vojna in politične razmere so se odražale ne samo v pogostosti, temveč tudi v vsebini in obliki korespondence.

Korespondenca se v zvezi z omenjeno gradnjo cerkve sv. Antona in njeno notranjo opremo nanaša tudi na širša vprašanja (cerkvene) umetnosti, okusa, materiala, izvajalca del itd., pri čemer izraža Markušić ne samo kot naročnik, temveč tudi kot teolog, neomejeno zaupanje v Plečnikov talent, strokovnost in njegovo biblijsko oz. religiozno dojemanje umetnosti. Oba sta videla vzore in paralele posameznih umetniških kreacij v velikih klasičnih stvaritvah zgodovine umetnosti, pri čemer sta v prvi vrsti imela v mislih antična in zgodnjekrščanska dela.

Plečnikova cerkev sv. Anton Padovanski v Beogradu pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

»Cerkev naj ne bo bogastvo, a naj bo umetnina«

Zveza s Plečnikom je bila za Markušića izjemnega pomena: »Vaša umetnost arhitekture /.../ pomeni zame zares nov vpogled in spoznanje. Tudi jaz to umetnost zdaj začenjam 'razumeti'«. S tem spoznanjem je Markušić skušal vplivati tudi na odnos do umetnosti in cerkvenega graditeljstva v svoji redovniški skupnosti, ki ji je očital vnemarnost in pomanjkanje razumevanja za estetska vprašanja, in ki jo je želel v tem pogledu kultivirati. Domala pregovorna je njegova misel: »Cerkev naj ne bo bogastvo, a naj bo umetnina. In če ni umetnina, ni cerkev.«

Od ostalih Plečnikovih del so v korespondenci tematizirani še drugi gradbeni objekti kot npr. cerkev Srca Jezusovega v Osijeku, cerkev Matere Božje Lurdske v Zagrebu ter drugi projekti in stvaritve v Sloveniji, posebno v Ljubljani (pokopališče Žale, Narodna in univerzitetna knjižnica, ureditev obrežja Ljubljanice s tržnico, novi magistrat, cerkev sv. Mihaela na Barju idr.). Plečnik je prijatelja redno obveščal o teh delih, za katera je kazal Markušić resnično zanimanje ter pri tem izkazoval svoje visoko mišljenje o Slovencih kot kulturnem narodu, spoštoval pa je tudi slovenske umetnike in delavnice.

Plečnikova cerkev sv. Anton Padovanski v Beogradu pogled proti oltarju. FOTO: Ivo Žajdela

Duhovni, intelektualni in socialni profil Plečnika in Markušića

Plečnikova dela, namenjena Bosni, iz različnih razlogov niso bila izvedena; ostali so samo načrti za katedralo sv. Jožefa v Sarajevu, za svetišče Angelske Marije prav tako v Sarajevu in za župnijsko cerkev v Dolini pri Stari Gradiški. Tudi načrti za ureditev zunanjosti cerkve oz. frančiškanskega samostana v Jajcu, za kar je dal pobudo Markušić kot član tega samostana, niso bili uresničeni.

Korespondenca se, poleg vprašanj o umetnosti in cerkvenem graditeljstvu, nanaša tudi na obče družbena in religiozna vprašanja, glede katerih sta imela Plečnik in Markušić zelo podobne nazore. Isto lahko trdimo tudi za politične teme in probleme, čeprav sta te načenjala relativno redko in dokaj zadržano, pri čemer je opazno, da je bil Plečnik pri političnih vprašanjih precej bolj odprt in konkreten. O jugoslovanskem državnopolitičnem konceptu pa sta se oba izražala afirmativno.

Na podlagi korespondence je mogoče jasno zarisati duhovni, intelektualni in socialni profil Plečnika in Markušića, ki sta si bila različna po poreklu in poklicu, a sta skozi umetnost odkrivala svetovnonazorsko sorodnost in jo prelila v iskreno prijateljstvo.

Plečnikova cerkev sv. Anton Padovanski v Beogradu pogled proti orglam. FOTO: Ivo Žajdela

Plečnik in Markušić sta to dopisovanje cenila

Na vsebino in obseg pisem v povojnih letih je znatno vplivala Markušićeva funkcija provinciala frančiškanske province Bosne Srebrene v letih od 1949 do 1955. Markušićeva pisma so pisana v hrvaščini, Plečnikova pa v slovenščini, pri čemer sta oba v svoja pisma opazno pogosto vpletala krajše ali daljše citate v nemščini, češčini in francoščini (Plečnik) ali v latinščini in nemščini (Markušić).

Tako Plečnik kot Markušić sta to dopisovanje cenila in njegov obojestranski pomen večkrat poudarjala. Temu dejstvu se lahko zahvalimo, da je njuna korespondenca skoraj popolnoma ohranjena. Manjka le neznatno število pisem, za katera vedo, da so obstajala, medtem ko je nekaj pisem nepopolno ohranjenih. Markušićeva pisma so ohranjena v Plečnikovi zapuščini v Muzejih in galerijah mesta Ljubljane, Plečnikova pa v Markušićevi zapuščini v arhivu Frančiškanskega samostana v Jajcu.

Dante Alighieri (1265–1321), pesnik in vizionar

Založba ZRC je izdala knjigo o pesniku Danteju Alighieriju ob 700. obletnici pesnikove smrti Svetloba tudi v temì, uredila jo je Neža Zajc. Knjiga nas podrobneje seznanja z opusom pesnika, ki se je zapisal v sam vrh svetovne književnosti in v nesporno kulturnozgodovinsko dediščino evropske poezije. Prispevki prinašajo raznolike obravnave, ki vse presenečajo s poglobljenostjo in preciznostjo vpogleda v Dantejevo ustvarjalnost. Prek biografskega očrta in interpretacijskega pregleda življenja in dela Danteja Alighierija od zgodovinskega časa njegove epohe do konca 16. stoletja, podrobnega vpogleda v pesniški postopek prve pesniške zbirke Novo življenje do filološko-filozofskih ali literarnozgodovinskih razprav, ki ponujajo natančno in intrigantno analizo pesnikovih ustvarjalnih pobud, pomeni ta knjiga vsaj tehten razlog za ponoven razmislek o Dantejevi historični vrednosti v najširšem pomenu te besede.

Poetično čtivo, rezervirano posebej za pesni(š)ke sladokusce

Prispevki s tematizacijskim središčem ki obsegajo drugi del monografije, predstavljajo dopolnilno in nekoliko specifično razsežnost celovite obravnave Dantejevega opusa (tudi v poznejših obdobjih). Na ta način zaključujejo knjigo kot redko in edinstveno v zadnjih desetletjih na slovenskih tleh, mednarodno javnost pa bo knjiga nagovorila s trojezičnimi povzetki in dvojezično objavljenim prispevkom italijanskega literarnega zgodovinarja.

Kar se zdi morda pomembno, je vtis, ki ga knjiga zapusti v bralcu, in sicer: odprta in spodbujena refleksija o kompleksnosti in nedoumljivi globini poezije Danteja Alighierija, avtorja, ki je vstopil v literarni kanon tujih in domačih zgodovinskih pregledov evropske literature, obenem pa bo za vedno ostal tudi poetično čtivo, rezervirano posebej za pesni(š)ke sladokusce.

Dante in vprašanje mistične poezije

Prispevki dvanajstih avtorjev so: Dante Alighieri: življenje, ustvarjanje, zgodovinski kontekst, Dantejeva biografska prizma: življenje, biografije, biografi-interpreti (Neža Zajc), Dantejevo imaginarno potovanje in trije svetovi (Igor Škamperle), Dantejevo Novo življenje: Prosimetron – dvojna tonaliteta življenja (Brane Senegačnik), Ep in eshatologija imperija: Dante bere Vergilija (Marko Marinčič), Kreacija in emanacija v Dantejevi Božanski komediji (Sonja Weiss), Dante in vprašanje mistične poezije (Alen Širca), Dante Alighieri in problem nesmrtnosti duše (Novo življenje, Komedija) (Neža Zajc), O De vulgari Eloquentia in o Evinem primatu pri Danteju (Ignac Navernik), Tiskana izdaja Danteja Alighierija iz zasebne slovenske zbirke, Lyon 1551 (Ines Vodopivec, Neža Zajc) Dante na opernem odru (Igor Grdina), Novo življenje teokracije (vizija Bogočloveštva pri Danteju in V. V. Solovjovu) (Milosav Gudović:), Dante in njegovi slovenski prevajalci (Martina Ožbot), »Častite največjega pesnika«. Stoletnica iz leta 1921 kot prehod in kot polje (Nunzio Ruggiero, prevod Martin Kastelic).