Izšla je nova številka revije za krščansko duhovnost Božje okolje. Prvi šolski dnevi se vedno vrtijo okrog otrok in vprašanj njihove vzgoje, zato smo se odločili osvetliti enega izmed težav ob nepravilni vzgoji – to je razvajenost.

Posledice razvajenosti

»Odrasli smo večkrat v skušnjavi, da bi otroka bodisi pretirano ščitili ali kaj 'na hitro' naredili namesto njega. Druga skrajnost je, da smo do njega pregrobi, da ga ne vzamemo resno v njegovi edinstvenosti in krhkosti. Oboje ima lahko zelo negativne posledice,« piše v uvodniku Simon Purger, ki kot posledico preveč popustljive vzgoje izpostavlja odraslega, »ki se ni naučil poskrbeti sam zase in ne zna sprejeti odgovornosti za svoja dejanja«. Kakšna pa je duhovna razvajenost? »Duhovni problem razvajenosti je v tem, da človeku, ki ni bil vzgojen za hvaležnost, zapre oči za lepote vsega podarjenega,« zato ne more odkrivati smisla skozi bolečine in preizkušenj, ne zna bivati samostojno in ni sposoben spoštovanja ter ustvarjalnega sobivanja z drugimi in drugačnimi.

Kaj o razvajenosti menijo naši sogovorniki?

Karel Gržan je razvajenost opisal kot slabo vzgojno »uslugo«, terapevtka Andreja Poljanec pa ga vidi kot rahločutno razvajanje. O tem smo se pogovarjali z voditeljico doma duhovnosti Eden v Kanjem Dolu, sestro Rebeko Kenda, alpinistoma in prvima zakoncema, ki sta skupaj preplezala Mount Everest, Marijo in Andrejem Štremfljem, o raku sodobne vzgoje, kot je omenjeno težavo opisal psiholog in terapevt Bogdan Žorž, pa smo povprašali tudi starše.

Marijan Peklaj je izluščil, kaj o razvajenosti piše v Svetem pismu, medtem pa Marjan Turnšek v boju proti njej prisega na askezo.

V novi številki Božjega okolja si preberite tudi odlomke iz knjige Iz Jezusovega življenja najbolj branega duhovnika tega časa, Henrija J. M. Nouwena, življenjsko zgodbo maronitskega meniha Šarbela, o Medžugorju, bližajoči se sinodi o družini, premagovanju vzgojenih slabih navad, preganjanju kristjanov na Bližnjem vzhodu in še o marsičem, kar vas bo duhovno obogatilo.