Tudi če bi se igralci skušali držati vseh ostalih pravil, bi postala nesmiselna: lahko bi izvajali še tako odlične poteze, a bi bile brez pomena, ker bi se igrali dve tekmi obenem na istem igrišču, uradno pa bi veljalo, da je tekma ena sama. In če bi kak navihan »avtmigec« vrgel na igrišče še tretjo in četrto, sodnik pa ne bi zapiskal – no, tega si najbrž tisti, ki gledamo nogomet, niti ne moremo predstavljati. A tak zamišljeni kaos presenetljivo spominja na dogajanje v sodobni zahodni družbi, katere – resda specifičen – del je slovenska s svojimi razsežnostmi in zgodovino.

Tu se običajno igra z mnogo žogami, igralci v istih dresih igrajo obenem za več različnih ekip, neredko je celo vratar ene ekipe tudi napadalec nasprotne ekipe. Toda sodnik je en sam in vztraja pri pravilih, ki veljajo za normalne razmere. In občinstvo je bilo toliko časa prepričevano, da gre za »pravo« tekmo, torej za eno samo tekmo dveh ekip, da v to verjame in se zato kar ne neha čuditi nelogičnemu d...