O športu, uspehih, vrednotah in še o čem so spregovorile vražje skakalke in letalke, ki imajo vse v vitrinah že odličja z največjih tekmovanj, olimpijskih iger ali svetovnih prvenstev. Urša Križnar (Bogataj) je tekmovalne smuči že obesila na klin in se je sproščenega, na trenutke hudomušnega, zlasti pa iskrenega pričevalskega večera udeležila »s porodniške« (nedavno je drugič postala mamica), Nika Vodan (Križnar) okreva po hudi kolena, Ema Klinec pa je bila v pretekli zimi št. 2 slovenske reprezentance, le za Niko Prevc. Z njimi se je, po uvodnem blagoslovu župnika dr. Jožeta Pluta, uro in četrt pogovarjal športni pedagog Jernej Pisk.

Fantje so jih grdo gledali

Če se morajo opisati le z eno besedo, se Urša označi za vztrajno, ostali dve pa za trmasti. In ko je treba zavrteti časovni stroj na začetek športne poti, se Ema spomni prvi skokov v Brebovnici, še na alpskih smučeh. Bila je neučakan otrok, že prej sta skakala njena brat in sestra, pa je oče – tudi nekdanji skakalec – zraven vozil še njo. Nika se prvega skoka ne spomni, le to, da ji je trener dejal, da zelo dobro čepi in da je to odlična popotnica. Urša pa je začela doma (v Brišah pri Polhovem Gradcu) za hišo, ko je oče z lopato naredil skakalnico. Sprva so jih – zlasti Emo – fantje skakalci grdo gledali, če so koga preskočile, »a z leti smo dokazale, da smo lahko na podobni ravni kot fantje,« pove Urša.

Če ne skakalka, pa plezalka

Da ne bi bila športnica, si Ema ne zna predstavljati, kajti šport ji je dal toliko vrednot, izkušenj, potovanj, poznanstev, da ga ne bi zamenjala za nič na svetu. V prihodnje sicer nima cilja postati trenerka, a če jo bodo v klubu potrebovali, upa, da bo imela čas priskočiti na pomoč. Urša se strinja, da ti šport ogromno da (zlasti s psihičnega vidika), in ne ve, kaj bi bila drugega kot športnica. Verjetno bi trenirala kak drug šport, najbrž plezanje. Zdaj se vidi v trenerskih vodah, trenutno bolj pri otrocih, mladih dekletih, kjer ni toliko potovanj po svetu. »V užitek mi je videti nekoga, ki mu pomagam pri napredku – ko moja varovanka dobro skoči, je skoraj enako, kot če bi dobro skočila jaz.«

Simbolična darilca za skakalne šampionke. FOTO: Janez Porenta

Namesto strahu pozitivno vznemirjenje

Skakalce novinarji radi sprašujemo po strahu. Eme ni bilo kot otroka strah nikoli, bolj pozitivno vznemirjenje, vsaj na večjih skakalnicah, še poseben užitek in prav poseben adrenalin pa čuti na velikanki. Tudi Nike prav posebej strah v skokih ni, so se ji pa noge malo zatresle, ko je šla na velikanko, a jo je v Vikersundu rešilo vreme, saj je bila spodaj megla in nisem vedela, kam grem. »A ko dobiš zeleno luč in ti trener zamahne, mi zaupaš, verjameš vase in upaš, da se vse lepo izide.« Tudi Urše ni bilo čisto nič strah, ko je bila otrok – takrat ni razmišljala, le uživala. Spremenilo pa se je po poškodbi, po vrnitvi jo je v Kranju med skokom odneslo daleč in je nalašč padla, ker ni želela pristati na nogah, saj ni vedela, kaj bo.

Maserka, slaščičarka, trenerka

Pri Niki odločitev za skoke ni bila samoumevna. Kolebala je med njimi in frizerstvom, a jo je pot nato peljala na gimnazijo, skoki pa so jo povsem prevzeli. Veliko so jo naučili, tudi ona je hvaležna staršema, da sta jo spremljala in vodila po tej poti. »Šport ti da zagnanost, vzdržljivost, vztrajnost. Če ne bi vztrajala, ne bi bila tu, kjer sem. Skozi šport se veliko naučiš, da lahko potem tudi v življenju rasteš in greš lažje skozi težke trenutke,« je dejala Nika, ki ima že delno zastavljene cilje, kaj bi počela po karieri. Več opcij se je odprlo, sprva si je želela biti maserka, rada pripravlja slaščice (čeprav se to tepe s skoki), tudi kot trenerka otrok že priskoči na pomoč možu, ko imajo stisko v klubu.

Pogovor je moderiral športni pedagog Jernej Pisk. FOTO: Janez Porenta

Po OI ni ravno uživala

Ljudje skakalke prepoznajo na ulici, s čimer je imela največ težav Urša, ki je imela do dvakrat zlatih olimpijskih iger mir, po njih pa je bilo zanjo vse skupaj kar šokantno, saj tega ni bila vajena, v trenutku pa so jih čisto vsi poznali. »Ampak se navadiš. Po olimpijskih igrah nisem ravno uživala. Ko je prekoračena meja, takrat ni ravno najlepše. So pa fajn izkušnje, ko vidiš, da nekomu polepšaš dan.«

Ko eni ne gre, druga potegne voz

Vse tri poudarjajo pomembno vlogo ekipe. Čeprav na prvi pogled izgleda, da – ker gre za individualni šport – ekipa ni pomembna, je resnica obratna. Nika podčrta, da potrebuješ podporo drugih deklet, preden greš na skakalnico. Ema pa, da tekmovalka bistveno bolj uživa, kadar gre vsem. »Tudi tista, ki skače najbolje, bolj uživa, ko gre tudi ostalim. Vsaka prispeva svoj delež, ena od druge se nekaj nauči. Ko eni ne gre, druga potegne voz, druga brez druge ne bi bile tako dobre,« pove Ema. Urša pa, da ko privoščiš ena drugi, te to žene naprej, in spomni: »Na olimpijskih igrah smo bile štiri v deseterici, kar je izjemen uspeh, pa je bila tista, ki je bila deveta, zelo prezrta, čeprav je šlo za vrhunski dosežek.«

Urša Križnar (Bogataj) je na pričevalski večer prišla dobesedno s porodniške. FOTO: Janez Porenta

Prijazno rivalstvo

Vrh so dosegle vsaka na svoj način. Toda, opozori Ema, ko začneš gledati druge, izgubiš sebe. Nika pa priznava, da je v olimpijski sezoni tekmovala proti Urši in si rekla, da ne bo dobra, dokler je ne bo preskočila: »To je neke vrste prijazno rivalstvo, ena drugo vlečemo naprej, ena pelje dalje voz, ki se mu druge skušajo priključiti. Tisto sezono me je Urša močno potegnila naprej.« Urša pa je izpostavila privilegij, da je v ekipi že vrsto let ena tekmovalka, ki je najboljša – v zadnji sezoni je bila to Nika Prevc, pred njo Ema in Nika, v nekem obdobju tudi sama.

Psiholog ne bi škodil nikomur

Kaj pa glava in psiha v smučarskih skokih? Vsaka tekmovalka ima drugačen pristop, pojasni Urša, ki se ji zdi glavno, da si skoncentriran takrat, ko moraš biti, in veš, kaj boš naredil. Ema se strinja, da je vsak človek nekaj posebnega, psihološka in psihoterapevtska podpora pa pripomore, da iz športnika potegne največ, da je potem pripravljen tudi za življenje. Nika bi psihologa svetovala vsakomur, kajti tudi v vsakdanjem življenju se pripetijo stvari, ki jih je treba predelati, in moraš imeti še tretjo osebo, ne le moža doma, s katerim se boš pogovoril in boš lažje dal ven iz sebe. Spomnila je na sezono 2019/20, ko se je mučila za vsaj ene stopničke, pa na silo ni šlo, na zadnji tekmi pa je nastopila sproščeno, saj je vedela, da je dopust pred vrati – in se končno povzpela do 3. mesta.

Večer je bil sproščen, na trenutke hudomušen. FOTO: Janez Porenta

Poškodb ne pričakuješ, čeprav veš, da se ti lahko zgodijo

Vse tri imajo že izkušnje s težkimi poškodbami. Ema se je prvič poškodovala pri 15 letih, takrat se ji je zdelo, da se ji je podrl svet, saj je bila v odlični formi in bi šla na prve olimpijske igre. Zaveda se, da je bila premlada in preveč tekmovalna za tolikšne pritiske. Pomagala ji je sestra Barbara, ki je poškodbo že prej dala skozi. Nika se s tem šele dobro sooča in jo čaka še veliko dela, v minuli sezoni ji je bilo res težko, saj je manjkala na svetovnem prvenstvu na eni njenih ljubših skakalnic ter na letalnici, »ki smo jo punce komaj čakale, potem pa takole zamudiš«. Urša pa poškodbe vidi kot težke preizkušnje, ker jih ne pričakuješ, čeprav veš, da se ti lahko zgodijo. Njej se je bilo težje vračati psihično kot fizično.

Najprej grabit, nato na trening

Podpore domačih so imele vse tri zvrhano mero. Da sta starša njej in bratu vselej govorila, da lahko mirno nehata skakati, da ju nista silila, sta ju pa podpirala, prikima Urša. Nika je bila hvaležna za vsak prevoz do Žirov (na trening) in nazaj: »Spomnim se, kolikokrat me je ati, če je bilo treba, še s šolsko torbo po šoli pobral s traktorjem. Najprej smo šli še malo pograbit, potem šele na trening – sem si ga zaslužila.« Ema potrdi, da v mlajših letih brez podpore domačih ne bi šlo, zlasti brez prevoza: »Upam, da jim tudi kaj vrnem nazaj, kajti brez njihove podpore bi verjetno obupala.«

Ema Klinec je bila v minuli zimi za Niko Prevc druga najuspešnejša slovenska skakalka. FOTO: Janez Porenta

Vesela bo, če bodo otroci sosedom pomagali na kmetiji

Tudi pri vprašanju, ali bi/bodo otroke spodbujale v šport, so si dokaj enotne – spodbujale da, silile pa ne. »Otrokom je treba pokazati realen svet, odločijo pa naj se sami,« je prepričana Ema. Nika bi jim pokazala več različnih športov, podpirala pa jih bo na vseh področjih – enako, kot je imela tudi sama podporo domačih. Urša se strinja, da naj človek počne tisto, kar mu je všeč, ker sicer ni s srcem zraven: »Upam, da bom otrokom lahko omogočila, kar si bodo želeli početi. Pa če bo to šport, ki sicer vključuje lepe in manj lepe stvari, ali pa če bodo pri sosedih pomagali na kmetiji – bom super vesela!«

Solze ob spominu na pokojnega ata

Vera ima pomembno vlogo v življenju vseh treh poljanskih letalk. Ema vidi v veri in Bogu prvo, na kar se lahko nasloniš, ko ne veš natanko, kam se obrniti. Tudi Urša poudarja vpliv vzgoje – pri njej doma so vsako nedeljo hodili k maši in način življenja, ki ti ga dajo starši, se vate zasidra. Vera ti daje upanje tudi takrat, ko ga sicer ne vidiš, podčrta. Nika pa se je duhovne komponente začela resneje zavedati šele, ko ji je umrl ata. »Še zdaj se pogosto spomnim nanj; ko imam dober veter, imam občutek, da me čuva in je z mano kjer koli na tekmi,« je povedala v solzah.