9. decembra 1987 je stavkovni odbor litostrojskih delavcev s Francetom Tomšičem na čelu v Cankarjevem domu ustanovil prvi neodvisni sindikat na Slovenskem po drugi svetovni vojni. France Tomšič je bil prvi predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije (1989) in Neodvisnosti – Konfederacije novih sindikatov Slovenije (1990–1997). Septembra 2016 je Društvo Demos na Kamniškem organiziralo o njem simpozij, prispevke pa je objavilo v zborniku France Tomšič in njegov čas.

Dr. Aleš Maver je prispevek naslovil Čudna igra novih in starih socialdemokratov . Dr. Janko Prunk piše o ponovnem rojstvu evropske socialdemokracije na Slovenskem, dr. Stane Granda o slovenski osamosvojitvi in sindikalizmu, dr. Andreja Valič Zver o Francetu Tomšiču in njegovem času, dr. Milan Balažic o prelomnem času slovenske demokratizacije in osamosvajanju ter zgodovinski vlogi Franceta Tomšiča v njem, dr. Bogomir Kovač o Francetu Tomšiču in brezpotjih slovenske socialne demokracije, Andrej Magajna o vplivu značajskih posebnosti voditeljev na profiliranje političnih strank, dr. Gorazd Drevenšek o Francetu Tomšiču kot generatorju ali vžigalni iskri politične tranzicije v srednji in vzhodni Evropi, Jože Erčulj o vlogi Franceta Tomšiča v sindikalnem gibanju, Igor Podbrežnik o Tomšiču kot enem od stebrov prenove družbenega reda in osamosvojitve, Anton Tomažič pa se spominja litostrojske izkušnje.

Madžarski begunci leta 1956

Inštitut za narodnostna vprašanja je izdal zbornik »Kam gremo prijatelji?« »V svet!« o madžarskih beguncih v letih 1956 in 1957 v Sloveniji.

Pojasnilo naslova: 4. novembra 1956 se je v Jugoslavijo iz vojašnice Zajda v bližini naselja Lenti, umaknila celotna četa stotih vezistov. S polno opremo, radijskimi oddajniki in orožjem ter 17 vozili so pri Rédicsu prečkali madžarsko-jugoslovansko mejo. Ko so prispeli v prvo slovensko naselje Dolga vas, v kateri so živeli pretežno madžarski prebivalci, naj bi na poizvedovanje domačinov: »Kam gremo prijatelji?« vojaki odgovorili: »V svet!«.

Dr. Lajos Bence je pripravil prvo študijo, ki dogodke na Madžarskem leta 1956 in begunsko vprašanje predstavlja z vidika takratnega slovenskega in šele razvijajočega se madžarskega tiska v Sloveniji. V osrednjem prispevku je dr. Attila Kovacs s pomočjo arhivskih virov, strokovne literature, intervjujev in časopisnih prispevkov, razkril jugoslovansko begunsko politiko in obravnavo begunskega vprašanja v Sloveniji. László Göncz je s pomočjo intervjujev in arhivskih virov prikazal sprejem madžarskih beguncev v Sloveniji. Dr. Attila Kovacs je predstavil osem begunskih taborišč in dva sprejemna centra, ki so jih na območju Slovenije ustanovile jugoslovanske/slovenske oblasti v letih 1956 in 1957. Zanimivost študije so fotografije slovenskih begunskih taboriš in sprejemnih centrov. V Sloveniji so madžarske begunce nastanil v Veržeju, na gradu Borl, v Radencih, Štatenbergu, Rogaški Slatini, Jelšingradu, na Bizeljskem, v Brestanici, v sprejemnem centru v Črncih na Apaškem polju in v Murski Soboti. Tanja Kolosa je predstavila edini slovenski časopisni članek, ki o madžarskih beguncih v Sloveniji ni poročal le v številkah, saj je novinar dogodke na Madžarskem ter položaj beguncev opisal po osebnem srečanju in pogovoru z ljudmi.

Madžarsko vstaja proti Sovjetom

Madžarsko vstaja 1956 (izbruhnila je 23. oktobra) je v knjigi prikazana z vidika begunskega vprašanja na območju Slovenije. Po zatrtju vstaje je Madžarsko zapustilo okoli 200.000 ljudi. Največ (90 odstotkov) se jih je umaknilo najprej v Avstrijo, preostalih deset odstotkov pa v Jugoslavijo. Dr. Attila Kovacsa navaja, da je od 19.857 beguncev v Jugoslaviji zatočišče v Sloveniji poiskalo 2.361 beguncev. Za večino od njih je bila Slovenija (pa tudi Jugoslavija) samo vmesna postaja na poti v eno izmed zahodnih držav.

V drugi fazi begunskega vala od 4. novembra do začetka januarja 1957 je Attila Kovacs potegnil ločnico z začetkom decembra 1956. Do tega datuma po zatrtju vstaje so namreč jugoslovanske oblasti madžarskim organom prisilno vrnile 1.200 ljudi. Po poročanju mednarodnega tiska, pritisku OZN in diplomacij zahodnih držav pa od začetka decembra Jugoslavija beguncev ni več zavračala in jim je do avgusta 1957 podeljevala azil. Ne nazadnje, ZDA so takrat uradno odobrila prvo pošiljko pšenice v vrednosti šestih milijonov dolarjev.

Edini slovenski pa najbrž tudi jugoslovanski članek, ki ni povzemal suhoparnega poročanja Tanjuga, je je objavil Slovenski poročevalec 23. decembra 1956 pod naslovom Na kosilu z madžarskimi begunci. Šlo je za daljšo (avtor Stane Lenardič) reportažo s taborišča Borl pri Ptuju. V Sloveniji je bilo za begunce v severovzhodnem delu republike urejenih osem taborišč in dva sprejemna centra. Prvega so še med vstajo odprli v Veržeju (v Marijanišču), ga po treh tednih zaprli in odprli novega na gradu Borl. Januarja 1957 so nova taborišča uredili še v hotelih v Radencih in Rogaški Slatini ter v dvorcu Štatenberg. Nastanjeni pa so bili še na gradu Bizeljsko, v Brestanici, Črncij in Murski Soboti. Februarja je bil ustanovljeno »posebno« begunsko taborišče Jelšingrad blizu Šmarij pri Jelšah. V njem so skušali na temelju kompromitirajočih podatkov begunce pridobiti za kontrašpijonažo in vohunjenje. Napor je padel v vodo, saj po poročilu državne varnosti »večina beguncev ni pobegnila zaradi neke predanosti socializmu, temveč iz popolnoma drugih vzrokov in nimajo nobenega interesa, da bi pošteno delali za Jugoslavijo.«

Oktobrska revolucija leta 1917 v Petrogradu

Knjiga Boljševiki prihajajo na oblast. Revolucija leta 1917 v Petrogradu (izdala jo je založba Sophia) je plod desetletnega raziskovalnega dela in proučevanja arhivov Alexandra Rabinowicha in temelji na zelo bogatem zgodovinskem gradivu, dokumentih, primerjalnih analizah tedanjega tiska, študijah sovjetskega zgodovinopisja, družinskih arhivov itn. Avtor je napisal podroben idejni in zgodovinski prikaz oktobrske revolucije, ki ni bila (zgolj) puč majhne skupine dobro organiziranih revolucionarjev, ampak je imela široko oporo v ljudskih množicah (delavcih in kmetih, ki so jim boljševiki obljubili boljše pogoje za življenje), njihovih interesih ter napakah nove in krhke demokratične oblasti Aleksandra Kerenskega.

Pripoved se začne z julijskimi dnevi, ko je oblast razgnala prezgodnje vstajnike na petrograjskih ulicah, boljševiki pa so šli v ilegalo. Nadaljnji koraki, ki so se končali s padcem začasne vlade Aleksandra Kerenskega, so opisani natančno, predvsem pohod rdečih gardistov proti Zimski palači in mestnim uradom. Avtor je opisal razvoj »specialnih« organizacij znotraj boljševiške partije, brez katerih ne bi bilo revolucije, denimo vojno organizacijo. Leninove boljševike je opisal kot idejno neenotno gibanje, kjer so Leninove zamisli povzročale glavobole in so bile večkrat ovira za revolucionarno akcijo. Ključni zaplet je namenjen Leninovemu uvidu po julijskih dogodkih leta 1917, da je s sovjeti marsikaj narobe in da so vse bolj podobni »meščanskim« (demokratičnim) parlamentom. Izvemo, da je bila oktobrska revolucija tudi protisovjetska, saj so bila ključna dejanja izpeljana mimo teh najbolj znanih teles ruske revolucije.

Veristično napisano delo ni suhoparna zgodovinopisna študija. Bere se tekoče, avtor pa je navedel tudi anekdote. Izdaja ob 100. obletnici oktobrske revolucije vsebuje novo uvodno besedilo, v katerem je avtor med drugim opisal svoj poklicni razvoj – od domačih vplivov in odraščanja v meščanskem kulturnem miljeju ruskih izseljencev na vzhodni obali ZDA, v katerem je bila ruska revolucija prezirana kot popolnoma negativna, kar se je še stopnjevalo v času hladne vojne, ko je Sovjetska zveza veljala za utelešenje zla in za smrtnega sovražnika »svobodnega sveta«, do kritične točke – študija zgodovine na Univerzi v Chicagu in na Univerzi v Indiani – ter na koncu podrobnega proučevanja ruskih arhivov.

Alexander Rabinowitch (1934, London) je zaslužni profesor zgodovine na Univerzi v Indiani, kjer je poučeval v letih 1968–1999 ter vodil Ruski in vzhodnoevropski inštitut in bil predstojnik Katedre za mednarodne študije. Od leta 2013 je raziskovalec na Inštitutu za zgodovino v St. Petersburgu v okviru Ruske akademije znanosti.