Zapri
Iskanje

Golica – zanimiva, tudi ko cvetovi narcis ovenijo

Andrej Praznik
Za vas piše:
Andrej Praznik
Objava: 05. 07. 2021 / 08:52
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 05.07.2021 / 17:56
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Golica – zanimiva, tudi ko cvetovi narcis ovenijo

Golica – zanimiva, tudi ko cvetovi narcis ovenijo
Pogled na Golico s sosednjega Kleka. FOTO: Andrej Praznik
Ko se maja sneg umakne v senčnate kotanje, prekrije Golico nepregledna množica narcis. Za njimi pride tudi nepregledna množica planincev.

A ta karavanška gora je zanimiva tudi potem, ko beli cvetovi ovenejo. Takrat se po pobočjih razlijejo kapljice modre, rumene in rdeče barve, hkrati pa je na vrhu več miru za počitek in opazovanje okolice.

Najbolj priročno izhodišče za vzpon na Golico je vas Planina pod Golico, ki leži na nadmorski višini 940 metrov in ima 281 prebivalcev. Za majhno naselje je naval planincev velika obremenitev, zato je lepo, če se ne obnašamo kot zavojevalci in ne puščamo avta kjer koli, ampak na velikem parkirišču na začetku vasi. Z njega krenemo po cesti mimo hiš, ki so najbolj zgoščene v bližini župnijske cerkve sv. Križa. Približno kilometer naprej se asfaltna cesta spremeni v makadamsko, mi pa kmalu zatem zavijemo z nje čez potok.

 Koča na Golici. FOTO: Andrej Praznik


Osnovni podatki

Golica (1.834 m)

Izhodišče: Planina pod Golico.

Dostop: Gorenjsko avtocesto zapustimo na izvozu Jesenice vzhod. Na Jesenicah zavijemo levo in nadaljujemo po glavni cesti mimo železniške postaje do križišča, kjer nas kažipot usmeri desno proti tri kilometre oddaljeni Planini pod Golico.

Dolžina vzpona: 2.30 ure.

Višinska razlika: 890 m.

Kratek opis poti: S parkirišča na začetku Planine pod Golico krenemo po cesti do konca naselja. Po široki gozdni poti nadaljujemo navkreber do spodnje postaje tovorne žičnice. Tam zavijemo na zahtevnejšo zimsko pot, se skozi gozd in čez krajši skalnat odsek, zavarovan s klini, vzpnemo do Koče na Golici, od tam pa čez travnato pobočje na vrh. Nazaj gremo po isti poti, le med planinsko kočo in spodnjo postajo tovorne žičnice izberemo lažjo različico. Poti na Golico so dobro označene, gora pa je precej obiskana. Na zimski poti je pod planinsko kočo nekaj klinov, a če nimate strahu pred njimi in ste vsaj malo vajeni takih poti, boste to oviro premagali brez težav.

Zemljevid: Karavanke – osrednji del, 1 : 50.000.



Prva planinska postojanka zgrajena leta 1892

Nekaj korakov stran od mostu je vhod v Korlnov rov, ki je najnižji in najdaljši izvozni rudniški rov na Savskih jamah, kjer so nekoč kopali železovo rudo. Skozi rešetko pokukamo v temačno notranjost, nato krenemo navkreber ob sosednjem potoku. Bučanje vode se krepi, saj je pred nami slap Bašar. Pozneje prispemo dvakrat do gozdne ceste. Drugič je nad njo postaja tovorne žičnice z razpotjem: navadna pot do Koče na Golici gre desno, mi pa nadaljujemo po približno enako dolgi, a zahtevnejši zimski poti v levo.


Zimska pot se spusti v suho strugo, krene v strmo gozdnato pobočje, si na slemenu malce oddahne in se ob pomoči klinov hitro zavihti čez skale. Sledi še nekaj minut strmega vzpona, nato se drevje razmakne in pred nami se pokaže Koča na Golici (1.582 m). Prvo planinsko postojanko na tem kraju je leta 1892 zgradilo nemško-avstrijsko planinsko društvo. Dvanajst let pozneje je jeseniška podružnica Slovenskega planinskega društva na vrhu Golice postavila tako imenovano Kadilnikovo kočo. Obe so med drugo svetovno vojno požgali partizani.

Golica je zelo razgledna

Nad kočo se pot razcepi. Desna gre naravnost navkreber, leva vijuga. Narcise so že skoraj odcvetele. V travi se skrivajo modri cvetovi clusijevega svišča, iz nje pa štrlijo rumene in rdeče kukavice. Obe stezi nas pripeljeta na širok greben, po katerem dobre pol ure po odhodu od koče dosežemo prostoren vrh.

Golica je zelo razgledna. Na vzhodu vidimo Struško, Stol in Kamniško-Savinjske Alpe, na zahodu Dovško Babo, Kepo in Dobrač, na jugu nam pogled odplava čez Mežaklo do Triglava, Stenarja in Škrlatice, na severu globoko pod nami vijuga kalna Drava. Poleg nje zlahka prepoznamo še Beljak, Vrbsko jezero in sto metrov visok razgledni stolp na vrhu Jedvovce.

Na vrhu Golice je pogosto gneča, naprej po grebenu pa je bolj mirno. Pred nami se spreletava ptič komatar z belo liso pod vratom, ob zaplati snega kuka iz rjavih tal alpski zvonček. Če nočemo po isti poti nazaj, lahko s konca grebena nadaljujemo do Kleka (1.753 m) in se od tam vrnemo v Planino pod Golico. Če nimamo toliko časa, pa gremo lahko na prvem križišču levo in se prečno čez pobočje vrnemo do Koče na Golici. Pod njo zavijemo na lažjo pot, gremo na naslednjem razpotju desno in se spustimo do spodnje postaje tovorne žičnice, od koder se po poti vzpona vrnemo do izhodišča.


Članek je bil objavljen v novomašni Družini (26-27/2021).



Nalaganje
Nazaj na vrh