Jezuitski pater Antonio Spadaro, ki je avgusta lani pripravil pogovor s papežem Frančiškom, zatrjuje, da sveti oče sprejema »odločitve z razsodnostjo«, pri čemer se zanaša na navdih in čustva, ne pa toliko na logiko in razum.

Zakaj je papež Frančišek v zadnjem letu privolil v toliko intervjujev, kljub temu, da je sprva dejal, kako mu pogovori za medije niso ravno po volji? V pogovoru za ameriški spletni portal National Catholic Register p. Spadaro osvetljuje ozadje, kateri dogodki so lanskega avgusta papeža Frančiška spodbudili, da je pristal na prvi večji pogovor za jezuitsko revijo La Civilta Cattolica, ki jo p. Spadaro ureja, in zakaj se je sveti oče kasneje še večkrat pojavil v pogovorih za različne časnike.

P. Spadaro tudi pojasnjuje, na kakšen način naj bi njegova nova knjiga z naslovom Moja vrata so vedno odprta (My Door Is Always Open) bralcem pomagala bolje razumeti papeževe besede in njegov jezuitski pristop. Knjiga vsebuje vse pogovore med papežem Frančiškom in p. Spadarom in so jo že označili kot »najprepričljivejši vodnik za vizije papeža Frančiška«. Do pogovora s p. Spadarom za ameriški spletni portal je prišlo ob predstavitvi angleškega prevoda njegove knjige na britanskem veleposlaništvu pri Svetem sedežu v italijanski prestolnici.

Kaj vse vsebuje ta knjiga, česar v vašem lanskem pogovoru s papežem še nismo prebrali?

Precej več, saj ne gre zgolj za zapis besed iz pogovora za našo jezuitsko revijo in druge revije; objavil sem večji del pogovora, seveda z dovoljenjem svetega očeta. Besedilo je še enkrat pregledal.

Včasih je za revije izredno težko objaviti dolge pogovore, govorila pa sva v »jezuitskem jeziku«, zato nisem mogel dobesedno zapisati vsega, kar sva izrekla, saj bi moral potem dodati preveč pojasnil k besedilu. Za pogovor, objavljen v reviji, sem lahko izbral le določene stvari. V tej knjigi pa sem objavil celoten pogovor, torej gre za razširjeno različico. Dodal sem vse, kar sva rekla in kar se je med pogovorom dogajalo, pa tudi obsežen komentar, saj sem ugotovil, da je na določenih mestih komentar nujno potreben, da bi bolje razumeli, kaj je papež želel povedati.

Katere novosti v knjigi so se vam najbolj vtisnile v spomin?

Predvsem način, na kakršnega papež Frančišek sprejema odločitve, saj je izredno jezuitski. Govori v zelo jezuitskem jeziku, zato ga je potrebno pojasnjevati. Odločitev ne sprejema na podlagi tehtanja razumskih možnosti, ampak jih sprejema z razsodnostjo, s pomočjo molitve, da najprej začuti Svetega Duha, išče navdih, ne pa razuma in logike. Gre za povsem drugačen način »procesiranja misli«, za drugačen način razmišljanja. V knjigi pojasnjujem, kaj to pomeni.

Ali to morda pojasnjuje, zakaj je sprva dejal, da ne bo privolil v pogovore za medije, zdaj pa je to storil že šestkrat?

To je tudi mene presenetilo.

Ali je to povezano z njegovim načinom razmišljanja, s sprejemanjem odločitev z razsodnostjo?

Natanko tako. Ko sem ga prosil za pogovor, me je sprva zavrnil. To v knjigi tudi pojasnim. Nato se je zazrl vame, si vzel nekaj časa in dejal: »Pravzaprav bi to lahko storil. Lahko zapišeš nekaj vprašanj, jaz pa ti bom nanje odgovoril v pismu.« In tako sva sklenila, da se dobiva; sestala sva se v Riu de Janeiru med svetovnim dnevom mladih in zjutraj sem mu dal vprašanja. Natančno se spominjam tistega jutra, po maši. Po Riu me je znova poklical po telefonu in dejal: »Prebral sem tvoja vprašanja in ugotovil, da bi bilo dosti bolje, če bi se pogovorila. Pridi k meni in bova to storila.« Šlo je torej za presojo, za proces, in ta proces sem lahko začutil. Bilo je neverjetno.

Kaj pravite na kritike, ki trdijo, da papeževi pogovori povzročajo le zmedo in jih je zlahka napačno razumeti, kot denimo njegov zadnji pogovor za italijanski časnik Corriere della Sera in vprašanje civilnih zakonskih zvez? Ali bi si moral vzeti več časa in svoje odgovore zapisovati?

Torej, bil je zelo odkrit in na neki točki sem se celo ustrašil, ko sem ugotovil, kako zelo odkrit. Poskušal sem ostati čim bolj zvest temu, kar je dejansko izrekel in ga prosil, naj vse pazljivo in temeljito prebere, spremeni vse, kar se mu zdi potrebno, in podobne reči. Na tej točki je dejal: »Ne, to morava storiti skupaj.« In ko sem pisal knjigo, sem poskusil pojasniti tudi njegov način razmišljanja, saj ni enak tistemu, kakršnega smo vajeni. Zelo pomembno je, če želimo razumeti, kaj je rekel, da preberemo, kaj pravi zdaj in kaj sam pišem v svoji knjigi; pa tudi komentar, ki sem ga napisal, v katerem skušam pojasniti kontekst.

Kakšno je vaše osebno mnenje o teh pogovorih?

Povsem odvisno. Sam sem časnikar, zato ne morem soditi drugih časnikarjev. Mislim, da moramo biti zelo previdni v razumevanju njegovih besed. Ravno sem prebral zadnji pogovor s papežem za Corriere della Sera in rečem lahko, da je izvrstno opravljen: v njem sem prepoznal njegov glas.

Ali s papežem načrtujete še kakšen pogovor?

Mislim, da ne, toda zgodilo se je, o tem pišem tudi v svoji knjigi, da me je čez nekaj mesecev poklical in me prosil, če bi lahko prisostvoval njegovem pogovoru z redovnimi predstojniki v lanskem novembru. Bilo je zelo zanimivo, ker je rekel: »Pravzaprav ne želim predavati; rad bi poslušal, se z njimi pogovarjal, prisluhnil njihovim vprašanjem in nanje odgovarjal. Ali se nam lahko pridružiš in delaš zapiske?« Seveda sem privolil. Tam sem preživel tri ure in bilo je neverjetno. Dal sem mu svoje zapiske in vse sva pregledala; pogovarjala sva se po telefonu. Pregledala sva besedilo in njemu se je zdelo v redu. Prosil je le za opombo v knjigi, zato gre na nek način za še en pogovor. V tej knjigi smo objavili celotno različico pogovora v angleščini.

Se lahko kaj podobnega zgodi še kdaj?

Ne vem, težko bi rekel.

Vir: National Catholic Register

Foto: splet