Helena Štefanič je oseba, polna življenja, polna idej, polna volje in energije. Kar preveč za eno osebo in z zgolj 24 urami v enem dnevu, se pošali. Na letošnjo binkoštno nedeljo je kočevski župnik Branko Jurejevčič na pokopališču v njeni domači Dolgi vasi pri Kočevju blagoslovil kapelo Lurške Matere Božje, ki stoji na mestu, kjer je Marijina kapela nazadnje stala pred sedemdesetimi leti. Nova kapela je bila postavljena na Helenino pobudo in kot je ugotovila tik pred blagoslovitvijo, se je s tem udejanjila njena risba, ki je bila pred 55 leti objavljena v tedniku Družina, takrat 13-letna pa je zanjo prejela knjižno nagrado.

Helena pred cerkvijo sv. Helene med letošnjim kolesarjenjem po Romuniji. FOTO: osebni arhiv

Polna energije že v materinem telesu

Helena pripoveduje, da je polna življenja in energije že od rojstva, mama ji je vedno govorila, da je bila kot najstarejša že v njenem telesu »najbolj živahna« od vseh treh sorojencev. Svoje darove, ki jih je prejela po Božji volji, je od nekdaj želela deliti z drugimi, s svojimi številnimi idejami sooblikovati svet okoli sebe in pomagati bližnjim. Sama pravi, da je opravljala najlepši poklic: bila je vzgojiteljica predšolskih otrok, kjer je lahko izživela vse svoje darove. Rada ima glasbo, gibanje, besedo, govor, razmišljanje … vse to je z veseljem delila v pogovorih z otroki, ko je starejše skupine pripravljala na vstop v šolo. Poleg tega je na krajevnem radiu devet let vodila sobotne oddaje za najmlajše. Otroci so čutili njeno navdušenje, radi so sodelovali, ustvarjali, in mnogi med njimi so se pozneje tudi sami odločili za pedagoški poklic.

Helena že 37 let poje pri vokalni skupini Cantate Domino iz Kočevja in je tudi njena ustanovna članica.

Malodane od rojstva je tudi pevka: po materinih besedah je skoraj istočasno začela govoriti in prepevati. Sprva je prepevala belokranjske pesmi, ki jih je poznala mama, pozneje pa vse, kar je lahko slišala prek radia in v domači cerkvi. Je cerkvena pevka, v različnih drugih zborih pa poje od svojega desetega leta. Takrat se je prijavila na avdicijo za oddajo Veseli tobogan, ki je bila ravno v Kočevju, in izmed številnih prijavljenih je bila izbrana kot ena izmed desetih mladih pevcev, ki so nato nastopili na odru Šeškovega doma, njihovo petje pa so predvajali tudi na radiu. Bila so obdobja, ko je prepevala tudi pri treh zborih naenkrat, med drugim pri mešanem pevskem zboru Gallus iz Ribnice in pri zboru Consortium Musicum v Ljubljani. Že 37 let poje pri vokalni skupini Cantate Domino iz Kočevja in je tudi njena ustanovna članica.

Z vokalno skupino Cantate Domino ob blagoslovitvi lurške kapele. FOTO: osebni arhiv

Ljubezen do kolesarjenja ji je bila položena v zibko, kot radi rečemo: mama je v sedmem mesecu nosečnosti s kolesom prevozila 60 km iz Kočevja do svojega domačega kraja v Beli krajini, po gozdnih in makadamskih poteh. Ko je nastopil čas za porod, je oče visoko nosečo ženo prav tako s kolesom na prečki odpeljal do pet kilometrov oddaljene železniške postaje, mama pa se je od tam z vlakom odpravila v porodnišnico. Helena je torej očitno že pred rojstvom dobila dovolj kolesarskih dražljajev, da je kolo še danes njeno najljubše prevozno sredstvo.

Helena je napisala več knjig za otroke, pa tudi monografijo o svoji nebeški zavetnici sv. Heleni.

Napisala je več knjig za otroke, pa tudi monografijo o svoji nebeški zavetnici sv. Heleni, ki je izšla pri Celjski Mohorjevi družbi. V knjigi med drugim opisuje, kako lahko mater cesarja Konstantina, ki je po izročilu našla Jezusov križ, spoznamo v krščanskih občestvih na Slovenskem, kjer je sv. Heleni posvečenih sedemnajst cerkva - šest župnijskih in enajst podružničnih. 

Ob Jakobovem znamenju. FOTO: Andrej Štefanič

Od kod torej zamisel za postavitev kapele?

Helena in njen mož Franc sta kot navdušena kolesarska romarja ustanovitelja Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino in sta trasirala vse štiri kolesarske Jakobove poti po Sloveniji: osrednjo šentjakobsko, višarsko, prekmursko-štajersko in belokranjsko-kočevsko. Leta 2022 je društvo postavilo spominsko Jakobovo znamenje na Belokranjsko-kočevski Jakobovi poti ob magistralni cesti nasproti pokopališča v Dolgi vasi, saj v kočevski župniji ni nobenega sakralnega znamenja, posvečenega sv. Jakobu. Starejše vaščanke so takrat spraševale, zakaj znamenje ne stoji čez cesto ob pokopališču na kraju, kjer je še pred 70 leti stala Marijina kapela. Helena tega ni vedela, čeprav je večino svojega življenja preživela v Dolgi vasi: domačini niso govorili, kaj vse je bilo po vojni porušeno. Zdelo pa se ji je primerno, da bi na tistem mestu znova stala kapela v čast Božji Materi.

Z možem Francem sta ob svojem domu, kjer je sedež Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino, postavila tudi kamnito skrinjo s pečatom za Jakobove romarje. FOTO: M. M. Š.

Temeljito je preučila zgodovinske podatke, ki jih je dobila v Pokrajinskem muzeju Kočevje: ti so potrdili, da je na tistem mestu stalo Božje obpotno znamenje. Podatka, kdaj je bila kapela porušena, žal ni našla, najverjetneje pa se je to zgodilo po letu 1950, ko so povojne oblasti na Kočevskem porušile veliko sakralnih objektov. Prav tako ni znano, kakšna Marija je bila v nekdanji kapeli. Vaščani, ki se kapelice še spominjajo, so bili takrat premladi in si podrobnosti niso zapomnili, povedali so le, da je bila tam Marijina slika. Helena se je tako odločila, da tokrat postavijo kapelo iz naravnega kamna z vklesano votlino, v kateri zdaj stoji 90 cm visok kip Lurške Marije. Slovenci namreč radi romamo v Lurd, po Sloveniji je postavljenih veliko lurških kapel, Kočevska pa je doslej ni imela.

Ob kapelici, ki je zelo podobna Helenini risbi iz otroštva. FOTO: Andrej Štefanič  

Po 55 letih je iz risbe nastala kamnita kapela

Marijin kip sta iz Lurda na Helenino prošnjo prinesla njena prijatelja iz Društva kolesarska Jakobova pot Slovenija – Camino, ki sta tja poromala maja 2023. Duhovnik, ki je spremljal romarje, je kip tam tudi blagoslovil. Kip je nato »čakal« na pridobitev vseh potrebnih soglasij za postavitev kapele, predvsem pa na ustrezen kamen, iz katerega je s pomočjo spretnih rok kamnoseka nastala »lurška votlina«. Helena je primeren kamen iskala po številnih kamnolomih v bližnji okolici, nazadnje pa ga je našla v Beli Krajini, celo v kamnolomu daljnega sorodnika. V načrtu je bilo, da bi bila kapela postavljena in blagoslovljena že pred letom dni, vendar se je delo zaradi zdravstvenih težav izvajalcev nekoliko zamaknilo.

13-letna Helena (na desni) s sestro Branko in (žal že pokojnim) bratcem Robijem. Kmalu po tem, ko je bila posneta ta fotografija, je nastala tudi Helenina risba. FOTO: osebni arhiv

Ko je kamnosek v prvih mesecih letošnjega leta kapelo dokončal v skladu z njenimi načrti, pa je Helena ob pogledu na uokvirjeno risbo, ki visi v eni izmed sob v domači hiši, ugotovila, da je zelo podobno skalnato lurško votlino narisala že kot 13-letno dekle. V trenutku jo je prešinilo spoznanje, da je »risba iz otroštva kapela postala«. Kot pripoveduje, med pripravo načrtov za kapelo ni zavestno sledila svojim otroškim predstavam, očitno pa je za to poskrbel nekdo drug … in krog se je sklenil.

Zgodbo o postavitvi kapele spremlja vrsta zanimivih naključij, morda raje posegov Božje previdnosti.

Ljudje so kapelo zelo lepo sprejeli, posebej starejši, ki se še spominjajo prvotne kapelice. Celotno zgodbo spremlja tudi vrsta zanimivih naključij, morda raje posegov Božje previdnosti: vogal pokopališča, kjer je stala stara kapela in kjer zdaj stoji skalnata lurška votlina, je edini kotiček, kjer niso bile zasajene ciprese, ki sicer obdajajo pokopališče. Zakaj je tako, ne ve nihče, niti pristojni na občinski Komunali. Vaščanka, ki se je še spominjala, kje je nekdaj stala kapela, je v duhu dočakala blagoslovitev nove postavitve, istega dne popoldne pa jo je Gospod po nesrečnem padcu poklical v svoje naročje. Sestra pokojne je Heleni tik pred njeno smrtjo še izročila njen dar za kapelo.

Knjiga, ki jo je Helena prejela kot nagrado za objavljeno risbo v tedniku Družina. FOTO: M. M. Š.

Z Družino že od malih nog

Helenina starša sta bila že v njenem otroštvu naročena na tednik Družina in Helena je bila kot deklica tudi prizadevna raznašalka našega časopisa. Po vsaki nedeljski maši je novo številko Družine prevzela v kočevskem župnišču in jo prinesla sosedom v domači vasi.

Omenjeno risbo lurške votline je kot 13-letna poslala v rubriko Malim, v kateri so med drugim objavljali likovna dela mladih bralcev na določeno tematiko. Heleno je nagovorila tema Kako lahko pomagamo ljudem v deželah, kjer je lakota in pomanjkanje: predlagala je molitev za uboge in njena risba Lurške Marije je bila izbrana za objavo. Za nagrado je prejela knjigo Berač iz Granade, ki jo skrbno hrani še danes.