Jutri (v petek, 13. maja) bodo v cerkvi sv. Egidija v Mokronogu na ogled postavili vitrino z repliko t. i. čeveljca sv. Heme Krške, dobrotnice, zaščitnice revnih otrok, v 13. stoletju je bila razglašena za blaženo, papež Pij XI. pa jo je leta 1938 razglasil za svetnico. Čeveljc sv. Heme naj bi v 15. stoletju, v obdobju njenega največjega češčenja, romar prinesel v Mokronog, vanj pa so obuli lesen kip te svetnice, ki je stal v mokronoškem gradu. Tam je ostal do leta 1902, ko ga je mokronoški baron Ludjevit Berk, ko je grad prodal, odnesel s seboj na avstrijsko Koroško; po njegovi smrti so čevelj odnesli v avstrijski Škofijski muzej sakralne umetnosti v Krki, kjer ga hranijo še danes. 

Predstavitev vitrine v cerkvi v Mokronogu bo v petek, 13. maja, s koncertom Nuše Derenda, tenorista Jerneja Žagarja in organistke Ane Mavrič. Avtor: Borut Dvornik

Obljuba grofa Berga, da čeveljc pripada mokronoški cerkvi

Želja, da bi dobili Hemin čeveljc spet v Mokronog, je med Dolenjci tlela stoletje. Po izročilu naj bi baron Berg še v času svojega bivanja v Mokronogu tamkajšnjemu župniku obljubil, in to tudi zapisal, da bo po njegovi smrti čeveljc pripadal cerkvi v Mokronogu. Že pred desetletji je o »zgodbi o Heminem hoduljastem podčevlju« pisal Stane Peček v knjigi Zgodbe iz Mokronoga, češ da »še ni bilo Mokronožana, ki bi dediče ali sedanje cerkvene ljudi v Krki spomnil na obljubo barona Berga«. 

Mokronog z gradom v začetku 20. stoletja, razglednica. 

Julija 2020 pa je ekipa entuziastov iz Mokronoga na pobudo nedavno umrlega mokronoškega kulturnika Staneta Pečka odpravila v Krko in sprejeli so odločitev, da naredijo repliko čeveljca. Izdelal jo je ljubljanski čevljarski mojster Vladimir Vodeb; do ureditve mokronoškega obrambnega stolpa, kjer bo replika Heminega čeveljca dobila stalno mesto, bo vitrina s čeveljcem pod prižnico v župnijski cerkvi sv. Egidija. Z repliko čeveljca želijo obuditi zanimanje za Hemino romarsko pot. 

Emina romarska pot; del 15. in del 16. etape Emine romarske poti pelje od Šmarjeških Toplic skozi Občino Mokronog-Trebelno do Šentruperta.Dolga je 29 km. Celotna (krožna) Emina romarska pot je dolga 687 km.

Župnik Klavdio Peterca: »Hemin čeveljc lepo dopolni mokronoško zgodbo«

Da čeveljc ni relikvija, ker njegova namembnost ni dovolj izpričana, pravi mokronoški župnik Klavdio Peterca in pojasni, da glede na obliko, ki je precej mlajša od svetnice, sklepajo, da je služil za oblačenje kipa svete Heme v grajski kapeli. »V nekem zgodovinskem trenutku je bilo namreč podobe svetnikov zelo popularno oblačiti. S tem so še poudarili imenitnost podobe ali pa so 'povečali kip',« razloži župnik Peterca in kot primer prvega spomni na ikono Črne Marije v Čenstohovi na Poljskem, ko položijo različne obleke, ena je recimo narejena iz samih medalj iz prve svetovne vojne, ali kip Marije z Jezusom v Velesovem, ki je zelo majhen, obleka pa ga »poveča«, saj se vidi samo lesena glava in noge, krilo pa sega precej pod podstavek, na katerem ta majhen kip stoji. 

Sveta Ema, tudi Hema. Vir: splet 

Hemin čeveljc je iz belega usnja, dolg 20 cm in širok največ 6,5 cm. Obuvalo ima dva podpetnika in je tipičen hoduljasti čeveljc. Podplat in oba podpetnika sta prevlečena z belim usnjem. Usnje je okrašeno z utisnjenimi ornamenti. Ljudstvo je prepričano, da je grofica Hema nosila to obuvalo, katerega par pa je v teku stoletij neznano kam izginil.

Zapis iz kronike župnije Mokronog. FOTO: Borut Dvornik 

Zgodba legendarnega grofovega škornja, ki je ostal v blatu in prišel v grb

Župnik Peterca pravi, da ko je prišel v Mokronog za župnika so mu hitro povedali, od kod ime kraja. »Čeprav je najbolj verjetna razlaga zgodovinarja in arheologa Andreja Pleterskega, ki govori o mokroti skale z odtisom noge božanstva, ki je skrbelo za dež, dajo zgodbe o imenu kraja domišljiji še večja krila. Tista prva, ki sem jo slišal, o grofu, ki je prišel na obisk na mokronoški grad in o njegovem odtisu bose noge v blatu, se mi je takoj zdela simpatična. Kasneje sem slišal še druge razlage imena Mokronog. Po eni naj bi prebivalcem trga dalo ime samo cesarsko veličanstvo, ker je v deževnem dnevu k njih kočiji v imenu trške oblasti prišel župan, seveda kljub dežju in blatu bos, in je veličanstvo od začudenja nad tem prizorom  zgroženo  vzkliknilo:  "Uf, nassenfussar!" V spomin na to so kraj poimenovali  Nassenfuss,  kar se kasneje posloveni kot Mokronog. Ampak, kot rečeno, romarjem in obiskovalcem sem najraje povedal kar tisto o grofu, škornju, ki je ostal v blatu in njegovi posledično blatni in mokri nogi …«

Pobudnik Stane Peček je postavil repliko v vitrino. FOTO: Borut Dvornik

Hemin čeveljc bo po besedah župnika Peterce lepo zaokrožil mokronoško zgodbo: »Poleg tistega legendarnega grofovega škornja, ki je ostal v blatu in 'zakrivil' moker odtis blatne noge, ki je prišel celo v grb, imamo zdaj tudi čisto konkreten čeveljc svetnice, kneginje Heme Krške.«

Hemin čeveljc, fotomontaža. Prikaz najbolj verjetne uporabe podčeveljca. Avtor: Borut Dvornik