Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [2]

Na morišču Podgomila so ubijali pripadniki Škofjeloškega odreda

V priredbi Nove Slovenske zaveze je bil 8. junija 2024 na sporedu obisk Podgomile in še dveh morišč v breznih v okolici Grgarja. V prispevku, ki ga je o tem za Zavezo napisala Erika Jazbar, so dodatni podatki in pričevanja o koncu ujetih domobrancev (Erika Jazbar, Po poteh trnovsko-grgarskih brezen na Goriškem, Zaveza, št. 133, oktober 2024, str. 36–49).

Navedla je podatke Nataše Nemec, da so v brezno Podgomila 6. maja vrgli od 60 do 70 ljudi, večinoma domobrancev, ki so jih zajeli pri Mrzleku in najprej odpeljali v Gorico. Pri breznu pa je med ogledom spregovorila pričevalka Justina Rupnik, vdova Doljak, ki je v Grgarju med domačini raziskovala te poboje. Očividec ji je povedal, da so ubijali pripadniki Škofjeloškega odreda, in to 3. maja. Daljšo kolono skoraj samih Slovencev so na Prevalu razdelili. Eno skupino so pustili tam in so se kmalu zaslišali rafali, drugo, okoli 60 zvezanih moških, so odgnali v Grgar in pozno zvečer na streljanje in metanje v Podgomilo. Druga očividka ji je povedala, da so se iz jame slišali klici na pomoč. Terenci so pomagali iz nje dvema fantoma s Tolminskega, ki so ju potem zaslišali in odgnali neznano kam.

Tone Lotrič v knjigi Škofjeloški odred o moriji na Goriškem ne ve nič

A med udeleženci te pietetne ekskurzije je bila tudi Marija Kavčič, por. Grižnik, nečakinja enega izmed teh dveh rešencev, Cirila Kavčiča, ki je znala povedati, da so njenega strica iz Grgarja odgnali v tolminski zapor, od tam pa, verjetno v noči od 24. na 25. maj, v smrt. Knjiga Toneta Lotriča o Škofjeloškem odredu o teh pobojih nič ne pove (Tone Lotrič, Škofjeloški odred, Založila odbor Škofjeloškega odreda v Škofji Loki in Partizanska knjiga, Ljubljana, 1971, dalje: Lotrič).

Marija Kavčič Grižnik je 8. junija 2024 na spominsko svečanost pred breznom Podgomila pri Grgarju prinesla sliko strica Cirila Kavčiča, ki so ga iz brezna prej rešili, potem pa umorili v Tolminu (vir: Erika Jazbar).

Partizanska »sodba« je bila »izvršena takoj«

Zanimiv pa je Lotričev opis tako zajetja kakih 400 nemških in drugih neslovenskih vojakov 30. aprila pri Solkanu kot partizanskega »sodstva«. Spravili so jih do bunkerjev na Prevalu. Nato beremo (Lotrič, str. 301–302): »Pri osebnih preiskavah ujetnikov, ki so jih izvedli na ta način, da so posamezno vstopali skozi labirint bunkerjev, so nabrali celo zalogo pištol. Ugotovili so, da sta dve tretjini imeli krvave roke in da so se mnogi, zlasti v zadnji ofenzivi marca in aprila, izkazali pri strahovanju slovenskega prebivalstva in uničevanju in mučenju ujetih partizanov. Dobili so celo takšne fotografije. Neprizadete je odred izročil narodni zaščiti v Grgarju kot ujetnike z vsemi pravicami vojnih ujetnikov, zločince pa je naglo vojaško sodišče obsodilo na zasluženo kazen. Sodba je bila izvršena takoj.«

ZVU je iz brezen na Goriškem iznesla 184 ubitih

Na Prevalu so v času Zavezniške vojaške uprave 11. novembra 1946 izkopali 19 trupel (Guido Rumici, Infoibati, I nomi, i luoghi, i testimoni, i documenti, peta izdaja, Ugo Mursia Editore, Milano, 2017, str. 273), iz vseh takrat dostopnih jam na Goriškem pa so dvignili 184 neidentificiranih trupel in jih pokopali na goriškem pokopališču, šele 4. maja 1961 pa so jim postavili nagrobni spomenik. Slovenska Vladna komisija za raziskovanje prikritih grobišč je leta 2013 poskrbela za iznos vidnih kosti z dna več jam na tistem območju. Iz Podgomile so kosti pripadale 27 tam ubitim.

Nace Hladnik o domobrancih v Idriji in na Veharšah

Na območju Idrije je bilo spet drugače. Nemci so se pravočasno umaknili iz Idrije in Godoviča v Ajdovščino ter nato v Gorico, poveljnik domobranske postojanke na Veharšah poročnik Nace Hladnik pa je odklonil odhod z njimi. Takrat so odšli le člani domobranske propagandne pisarne v Idriji, ostali vojaki so se podali na Veharše. Po kakih desetih dnevih so se vsi skupaj umaknili v Rovte, nato pa z Rovtarji, ki niso sodili k primorskim domobrancem, proti Koroški. Z njimi je bilo tudi nekaj domobrancev, ki so ostali v Postojni. V Vetrinju in nato na moriščih po Sloveniji jih je doletela enaka morija kot glavnino domobrancev. Hladnik in drugi domobranci z Veharš, kakih 20, je ostalo še nekaj časa v domačih krajih in izvajalo nekakšno gverilo ter izdajalo tudi svoj tednik, dokler se niso umaknili v Gorico in od tam v taborišče za civiliste v Monigu pri Trevisu (Nace Hladnik, Domobranstvo v idrijskem kotu, nadaljevanje, Vestnik, 1962, št. 4, str. 100–103).

Komunistični partizani so napadli domobransko postojanko v Trstu

Ko se je jugoslovanska Četrta armada močno približala Trstu, kamor je prodrla v noči na 1. maj, je partizanska Komanda mesta Trst 28. aprila 1945 dopoldne dala nalog za vstajo. Branko Babič, ki je bil v vrhu Komunistične partije Slovenije v Trstu, sicer pa tiste dni odsoten, je že zgodaj zapisal, da so borci svetoivanskega bataljona 28. aprila »zvečer izvedli napad na domobransko kasarno pri Sv. Ivanu. Po kratkem boju so zajeli okoli 200 domobrancev in zaplenili veliko orožja.« /Branko Babič, Vstaja v Trstu (april–maj 1945), v: Osvoboditev Slovenije (referati z znanstvenega posvetovanja v Ljubljani 22. in 23. decembra 1975), Založba Borec, Ljubljana, 1977, str. 181./ To številko so kasneje ponavljali on in drugi avtorji (Branko Babič, Primorska ni klonila, Spomini na vojna leta, Založba Lipa in Založništvo tržaškega tiska, Koper, 1982, str. 389; Mlakar, Domobranstvo, str. 200; Klanjšček, str. 430).

Nevenka Troha je leta 1999 številko znižala in zapisala (Nevenka Troha, Komu Trst, Slovenci in Italijani med dvema državama, Modrijan, Ljubljana, 1999, str. 50, dalje: Troha): »V kasarni pri Sv. Ivanu v Trstu naj bi bilo po ustnem pričevanju sicer aretiranih sto petdeset slovenskih domobrancev, ki niso bili domačini. Njihova nadaljnja usoda ni znana.«

Nadrejeni so moštvu v Trstu povedali, da se bliža konec in da so prosti

Drugačna ustna pričevanja pravijo, da je številka precej pretirana, ker da tam ni bilo toliko vojakov in da tudi niso kar čakali. Nadrejeni so moštvu povedali, da se bliža konec in da so prosti, da si pomagajo, kakor vedo in znajo, ali pa se umaknejo na ladjah. Domobranec iz bližnje okolice v samem mestu je tako na primer odšel domov in se potem javil novim oblastem, ki so ga mobilizirale v Narodno zaščito in mu naložile, da straži blago v svoji nekdanji vojašnici (nazadnje: NN, pogovor v Trstu 2. maja 2025, avtorjev arhiv).

V štabu SNVZ pa se je takrat odigrala drama. Kot je zapisal poverjenik za slovensko šolstvo v tržaški pokrajini Alojzij Geržinič, je poveljnik, polkovnik Anton Kokalj, sklical častnike in jim spregovoril o položaju. Nato so se zbrali pri maši, med njim in najvišjimi častniki pa je prišlo do preloma. Vodstvo je prepustil majorju Jožetu Kovačiču (Alojzij Geržinič, Od Save do Srebrne reke, Mladika, Trst, 2015, str. 275, dalje: Geržinič).

Poveljnik primorskih domobrancev polkovnik Anton Kokalj (vir: arhiv družine Kokalj).

Polkovnika Antona Kokalja so ubili pri enem od grgarskih brezen

Kar je bilo mogoče ugotoviti o koncu polkovnika Antona Kokalja, je bilo marca 2024 objavljeno v Zavezi. Z avtomobilom se je s tremi domobranci 29. aprila odpeljal v Gorico, a naslednjega dne so bili v mestu spopadi in partizani, tako da so v glavnem iskali zatočišče. Dva spremljevalca sta se 5. maja srečno podala do Vidma, Kokalja in Ivana Šmida, ki je bil nekako njegov osebni tajnik, pa so že pred tem partizani aretirali in zaprli v ločeni celici. Šmid je preživel, kaj je doletelo Kokalja, pa nikoli ni ugotovil. Razširile so se govorice, da je ubit v enem izmed grgarskih brezen (Ivo Jevnikar, Zadnji dnevi polkovnika Antona Kokalja, Zaveza, št. 131, marec 2024, str. 34–48, dalje: Jevnikar).

Reševanje življenj z ladjami iz tržaškega pristanišča

Tisti del štaba, ki je želel na ladje, verjetno pa tudi nekaj vojakov, saj se različna pričevanja nekoliko razlikujejo, se je sredi pouličnih bojev preselil v nekdanji Narodni dom, od tam pa v pristanišče. Z nemških in hrvaških ladij so odgovarjali na partizansko obstreljevanje, ob prvi uri zjutraj 1. maja pa je konvoj ladij z nemškimi, hrvaškimi in slovenskimi potniki odplul. Nekaj ladij se je zasidralo ob izlivu Tilmenta. Naslednjega dne so Angleži odgnali Nemce, čez nekaj dni pa Hrvate in del Slovencev (Geržinič je ta umik natančno opisal, str. 276–278). To skupino Slovencev sta vodila majorja Jože Kovačič in Rudolf Wagner. Ta je napisal, da je iz Trsta šlo z ladjami 41 pripadnikov glavnega štaba SNVZ in da so jih Angleži odpeljali prej v Ankono, potem v Taranto (R. W., tj. Rudolf Wagner, Pričevanje, v: Franc Ižanec, tj. Marjan Kocmur, Odprti grobovi, IV. zvezek, Posmrtni zagovor vetrinjskih junakov, založil Filip Žakelj, Buenos Aires, 1971, str. 261–262).

Tone Zrnec, Alojzij Geržinič in Janez Arnež o umiku z ladjami

Takratni bogoslovec Tone Zrnec pa se je spominjal, da se je na pot odpravilo kakih sto Slovencev. Nekaj jih je moralo z ladjo po orožje v Miramar, pri čemer je bil lažje ranjen, nato so odpluli na hrvaški ladji v konvoju 11 ali 12 ladij. Na obalo pri izlivu Tilmenta se je izkrcalo 20 do 30 Slovencev in več Hrvatov (Tone Zrnec, pogovor z avtorjem 12. septembra 1987 na Opčinah pri Trstu).

Geržinič je še napisal, da so zanje »počitnice na mivkasti obali ob izlivu Tilmenta trajale nekako dva tedna«, nakar so jih angleški tovornjaki prepeljali v taborišče v Ceseni, kjer se je večina Slovencev odločila, da prestopi med civiliste in odide v Riccione (Geržinič, str. 278).

Med njimi je bil tudi Janez Arnež, ki je tudi popisal to pot in dodal, da se je za odhod v pristanišče v tržaškem domobranskem štabu zbralo poleg domobrancev tudi nekaj civilistov (Janez Arnež, Drobci minljivosti, Družina, Ljubljana, 2012, str. 100–103).

Konec v: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [2]

1/2