Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [3]

Komunistični »proces« v Ljubljani

Kot je bilo omenjeno, se več primorskih domobrancev ob koncu vojne ni umaknilo. To velja tudi za častnike. 5. januarja 1946 se jih je pred sodiščem v Ljubljani znašlo sedem. Pomočnik načelnika Ozne za Slovenijo major Mitja Ribičič je 5. septembra 1945 javnemu tožilcu za okrožno mesto Ljubljana predlagal kazensko postopanje proti tem zaprtim častnikom, ki jih je označil za člane organizacijskega štaba SNVZ. Razen že omenjenega Šmida in enega, ki so ga aretirali ob povratku iz Dachaua, so se vsi sami javili oblastem, ali pa so jih aretirali na domu.

Prvostopenjska sodba se je glasila: ena smrtna kazen z obešenjem, ena smrtna kazen z ustrelitvijo, pet zapornih kazni s prisilnim delom za dobe od 10 do 20 let. Po pritožbah je vrhovno sodišče 8. marca 1946 za dva obtoženca spremenilo kazen (eno smrtno kazen je spremenilo v 12 let zapora), za pet obtožencev pa je prvostopenjsko sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču. Kazni so bile vsem znižane, namesto druge smrtne kazni je bila določena 15-letna zaporna kazen. Dejansko pa so obsojenci presedeli od sedmih let in pol do najmanj enega leta.

Razlika z ravnanjem z navadnimi vojaki, ki so slabo leto prej brez sodbe končali v kraških jamah – tako kot njihov poveljnik Anton Kokalj – je očitna (Jevnikar, str. 43–48).

»Sodno« so ubili vsaj osem pripadnikov SNVZ

Raziskava Tadeje Tominšek Čehulić o usmrčenih po sodbah povojnih vojaških in civilnih sodišč pa nam razkriva, da je bilo usmrčenih vsaj osem pripadnikov SNVZ, ki so jih obsodila vojaška sodišča julija 1945 in pa leta 1946 (Tadeja Tominšek Čehulić, Usmrčeni po sodbah vojaških in civilnih sodišč 1945–1952, v: Nasilje vojnih in povojnih dni, ur. Nevenka Troha, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2014, str. 289 in sl.).

Sodne umore šestih primorskih domobrancev 14. julija 1945 v Vipavi je opisal Renato Podbersič (Renato Podbersič, Sodni umori v Vipavi pred osemdesetimi leti, Zaveza, št. 136, junij 2025, str. 66–69).

Na smrtno kazen z ustrelitvijo so januarja 1947 obsodili tudi vidnega predstavnika Slovenske legije in SNVZ Doreta Martinjaka, ki so ga nato pomilostili in je prestal 5 let zapora, pri čemer so mu všteli čas od 27. oktobra 1945, ko so ga ugrabili v Trstu in tajno prepeljali v Ljubljano. Nekaj mesecev pa je presedel še leta 1964.

Seznam ubitih in umorjenih primorskih domobrancev; na začetku sta navedena poveljujoča poročnika, ubita v krvavih bojih na Otlici in v Črnem Vrhu (vir: Arhiv Studia slovenica, Fond SLS, škatla 13).

Seznam Janka Debeljaka o ubitih in umorjenih s Primorske

Koliko pa je bilo sploh ubitih in umorjenih primorskih domobrancev? Natančnih podatkov zaenkrat ni. Boris Mlakar je leta 1982 ocenil, da je bilo v spopadih med vojno ubitih na podlagi partizanskih virov okrog 350 primorskih domobrancev, na podlagi domobranskih virov pa približno 200, od tega polovica v Črnem Vrhu (Mlakar, Domobranstvo, str. 188).

V zapuščini komandanta »slovenskih četnikov« generala Ivana Prezlja - Andreja je pomemben dokument, ki ga je 16. julija 1946 v taborišču v Eboliju podpisal komandant 2. bataljona 1. Slovenskega polka major Janko Debeljak. Gre za rokopis na 7 straneh z naslovom Seznam padlih borcev, oficirjev, podoficirjev, kaplarjev in redovov 1. Slovenskega udarnega polka na Primorskem in njemu dodeljenih edinic (2. Slovenski korpus pod poveljstvom majorja Janka Debelaka), sedaj 2. Bataljon – 1. Slovenski polk.

Debeljakov priimek je večkrat zapisan v obliki Debelak. Prezljevo zapuščino hrani arhiv Studia slovenica, ki ga je zasnoval prof. Janez Arnež (1923–2021) in ga je leta 2008 prepustil Katoliškemu inštitutu. Hrani se v zelo obsežnem fondu SLS. Za pomoč pri iskanju zapuščine se zahvaljujem arhivistki Andreji Klasinc Škofljanec. Dokument, o katerem je govor, je v škatli 13 fonda SLS.

Seznam ubitih in umorjenih primorskih domobrancev; na začetku sta navedena poveljujoča poročnika, ubita v krvavih bojih na Otlici in v Črnem Vrhu (vir: Arhiv Studia slovenica, Fond SLS, škatla 13).

Med imeni so navedeni tudi ubiti in umorjeni v Črnem Vrhu

Drugi bataljon 1. Slovenskega polka je bil enota, ki je kljub različnim poimenovanjem in preureditvam vključevala nekdanje primorske domobrance. Debeljak je »retroaktivno« vključil med umrle pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini vojake, ki so bili ubiti ali umorjeni kot pripadniki SNVZ. Koliko je seznam popoln, je težko reči, saj so ga sestavili dobro leto po koncu vojne, vendar je zelo podroben, saj med drugim vsebuje, kolikor je bilo mogoče, kraj rojstva, smrti in pokopa, vzrok in datum smrti, a tudi podatek, ali je rajnega pokopal duhovnik.

Tudi ni jasno, katere umrle je Debeljak upošteval, saj ne gre le za vojake, ki so bili kdaj pod njegovim poveljstvom. Prvi Slovenski udarni polk na Primorskem so ustanovili 24. oktobra 1944, od februarja 1945 mu je dejansko, od marca 1945 pa tudi uradno v Ajdovščini poveljeval major Debeljak (Mlakar, Domobranstvo, str. 110).

A med imeni so navedeni tudi ubiti in umorjeni v Črnem Vrhu in v okolici (septembra 1944), kot tudi drugje ubiti vojaki, ki niso sodili v 1. udarni polk.

Seznam ubitih in umorjenih primorskih domobrancev; na začetku sta navedena poveljujoča poročnika, ubita v krvavih bojih na Otlici in v Črnem Vrhu (vir: Arhiv Studia slovenica, Fond SLS, škatla 13).

Nekateri znani ubiti na Debeljakovem seznamu

Nekateri znani ubiti (npr. France Miklič, Mirko Simčič /za oba glej: Ivo Jevnikar, Domobranska pogreba v Trstu, Zaveza, št. 117, okt. 2020, str. 42–51/, Bonifacij Bonifer /Njega so ubili fašisti 4. junija 1944 v Trstu. Gl. Marta Rendla in Tadeja Tominšek, Bonifacij Bonifer, Smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji, Inštitut za novejšo zgodovino, www.sistory.si/ww2, pridobljeno 18. apr. 2026/) in dva po vojni v taborišču umrla nekdanja pripadnika SNVZ, Ludvik Debeljak in Zvone Žitnik (Erika Jazbar, Leta 1945 skozi Gorico v Eboli, leta 2025 iz Barija na srbsko pokopališče v Trst, Mladika, 2025, št. 10, str. 6–10) niso na seznamu. Tudi povojnih ubitih je le nekaj, saj je bilo zanje očitno skoraj nemogoče zbrati podatke (navedeni pa so štirje primorski domobranci, vrženi v brezno pri Grgarju).

Morišče in grobišče v breznu Podgomila pri Grgarju. Foto: Erika Jazbar

Povojni umor Alojzije Kerč in njenih dveh bratov

Naj bo glede ubitih po vojni, ki jih ni na seznamu, navedeno tudi ljubljansko dekle Lija (Alojzija) Kerč (1923–1945), ki je bila uradnica v tržaškem štabu SNVZ. Poverjenik za slovensko šolstvo prof. Alojzij Geržinič, s katerim je sodelovala, je o njej zapisal v svojih spominih (Geržinič, str. 184): »Reva je po našem odhodu ostala v Trstu. Partizani so jo našli in neusmiljeno likvidirali.«

Iz raziskave Inštituta za novejšo zgodovino izhaja, da je umrla maja 1945 v Prestranku, vendar ni podatkov o vzroku in povzročiteljih (Mojca Šorn in Tadeja Tominšek, Alojzija Kerč, Smrtne žrtve druge svetovne vojne in zaradi nje v Sloveniji, Inštitut za novejšo zgodovino, www.sistory.si/ww2, pridobljeno 18. apr. 2026). Po vojni sta bila drugje umorjena tudi dva njena starejša brata, vojak Anton in kurat Boris.

Morišče in grobišče v breznu Podgomila pri Grgarju. Foto: Erika Jazbar

120 je ubitih in 21 umorjenih primorskih borcev

Vsekakor je na omenjenem seznamu iz zapuščine »generala Andreja« 141 imen: 120 je ubitih in 21 umorjenih borcev (z oznakami: »ujet in ubit«, »mučen in ubit«, »zaklan«, »mučen, vržen v prepad« ipd.). Največ jih je umrlo 1. septembra 1944 ob partizanskem uničenju postojanke v Črnem Vrhu. V Eboliju so zbrali podatke o 59 tam umrlih in 11 ujetih ter pozneje umorjenih pri Mrzli Rupi in Trebuši. Različni viri tako partizanske kot domobranske strani navajajo precej višje izgube (Mlakar, Domobranstvo, str. 174).

Križ ob morišču in grobišču v breznu Podgomila pri Grgarju. Foto: Erika Jazbar

26. aprila 1945 je na območju Otlice in Predmeje umrlo 25 domobrancev

Drugi najhujši primer izgub pa so bili boji tik pred koncem vojne, 26. aprila 1945, na območju Otlice in Predmeje. Seznam našteva 25 ubitih.

Med navedenimi 141 mrtvimi je bilo vsaj 108 Primorcev oziroma mož, rojenih zahodno od rapalske meje, kar je v nasprotju z razširjenim mnenjem, da je bilo v SNVZ malo domačinov.

Glede povojnih pobojev raziskave Nevenke Trohe kažejo, da je bilo na območju nekdanje goriške pokrajine umorjenih 32 domobrancev (Troha, str. 70). Za območje tržaške pokrajine v današnjih mejah Italije pa je med umorjenimi ugotovila le dva domobranca – domačina (Troha, str. 50).

Označevalna tabla pri morišču in grobišču v breznu Podgomila pri Grgarju. Foto: Erika Jazbar

Podatki o ubitih Inštituta za novejšo zgodovino

Danes si lahko pomagamo še s podatki na povsem dostopnem spletišču Inštituta za novejšo zgodovino o žrtvah med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, ki pa načelno zadevajo le prebivalstvo v sedanjih mejah Republike Slovenije, torej ne v Trstu in Gorici ter okolici, in gotovo še niso popolni.

Če v filter kot »vojni status« zapišemo SNVZ (gl. www.sistory.si/ww2, pridobljeno 13. maja 2025), dobimo 311 vnosov imen pokojnih ljudi s podatki. Če pri njih kot kraj smrti dodamo še Trst, je vnosov 6, Gorica pa 13, vendar je primorskih krajev seveda še več. Če pri omenjenih 311 imenih zapišemo letnico 1945 kot letnico smrti, pa je vnosov 129, od tega 4 v Trstu in 11 v Gorici. Oznako »žrtev povojnih pobojev« pri »vzroku smrti« ima 47 imen, vendar je očitno, da ni bilo enotnih meril, saj je, na primer, glede devetih oseb, o katerih je zapisano, da so izgubile življenje maja 1945 v Grgarju, pri osmih zapisano, da so »žrtve povojnih pobojev«, in je kot povzročitelj navedena Jugoslovanska armada, ena žrtev pa ima oznako »umorjen«, za povzročitelja pa piše »NOV in POS«.

Prispevek je bil deloma prebran na mednarodni znanstveni konferenci Leto 1945 in konec druge svetovne vojne na Slovenskem, ki sta jo priredila Študijski center za narodno spravo in Slovenska matica 13. in 14. maja 2025 v Ljubljani. Prispevek je poobjava iz revije Zaveza, št. 140, junij 2026.

Ivo Jevnikar, Poslednji dnevi Slovenskega narodnega varnostnega zbora, Zaveza, št 140, 2026

1/13