Nadaljevanje iz: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [1]

»Le Slovenci trobimo: Jugoslavija. Jaz pa mislim, da je Jugoslavija odšla za vedno.«

V poznejših zapiskih Zdenka Rota (Leta izgubljene mladosti, Dnevnik 1942–1948, Modrijan, Ljubljana, 2010) je tudi nekaj opažanj o odnosih med domobranci in četniki ter med različnimi narodnimi skupinami v taboriščih. Tako je 15. maja 1945 Rot, ki je bil iz Rakitne in zelo veren, zapisal (Rot, str. 127): »Tu sem zopet med samimi liberalci. Danes smo se precej dajali. Trije so Ljubljančani in en Borovničan, dva sta nevtralna. Kadar le morejo, imajo farje v zobeh. Za vsako stvar so oni krivi, so tudi zelo proti domobrancem.«. Čez nekaj dni, 12. junija, je zapisal (Rot, str. 133.): »Četniki bi radi po malem zvlekli na svojo stran vojake, tako da bi imeli večino, naši pa se zopet upirajo, tako da med našimi in četniškimi oficirji nastaja kar odkriti boj. Pri večerji ni dosti manjkalo, da se niso začeli tepsti.« Zanimivo je njegovo razlikovanje med »četniki« in »vojaki«.

Vsekakor so imeli tako četniki kot primorski domobranci vojaškega kurata. O odnosih s Srbi in Hrvati pa je 29. junija zapisal (Rot, str. 137): »Srbi vlečejo zase – Velika Srbija, Hrvati prav tako. Le Slovenci trobimo: Jugoslavija. Jaz pa mislim, da je Jugoslavija odšla za vedno.«

Vojaški duhovnik Ignacij Kunstelj, verjetno pod oljkami v taborišču pri Eboliju (vir: zapuščina Pavleta Borštnika).

Ko so ustrelili poveljnika 31. divizije 9. korpusa Evgena Matejka - Pemca

V Rotovem dnevniku sta 2. maja zabeležena tudi dva odmevna krvava dogodka iz prvih dni begunstva. Patrola, ki je šla od Fare proti Gradišču, je presenetljivo naletela na dva avtomobila s slovenskimi partizani in nanje streljala. Tri so ubili. Med njimi je bil poveljnik 31. divizije 9. korpusa Evgen Matejka - Pemc. »Po pomoti«, kot piše, pa so nato streljali še na Angleže in ubili enega častnika (Rot, str. 121–122). Ime ubitega poveljnika je napačno zabeležil, vendar oba dogodka potrjuje Operacijski dnevnik komande Slovenskih trup (Melaher, str. 108). V literaturi se kot datum smrti Evgena Matejke običajno navaja 3. maj, kot povzročitelj pa se navajajo četniki (prim.: Zdravko Klanjšček, Deveti korpus slovenske narodnoosvobodilne vojske 1943–1945, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana, 1999, str. 455, 490, dalje: Klanjšček).

Zdenko Rot (1925–2021) je v knjigi Leta izgubljene mladosti, Dnevnik 1942–1948 (Modrijan, Ljubljana, 2010) popisal svoja doživetja med primorskimi domobranci in v povojnih tabotriščih.

O spopadih v Gorici, tako s fašisti kot s partizani

Primorski domobranci, ki so bili že prej nastanjeni v Ajdovščini, so se v Gorico in na desni breg Soče odpravili že nekaj ur prej kot tisti iz Vipave, in sicer 30. aprila med 7. in 10. uro (Jože Velikonja, Umik, Zaveza, št. 28, marec 1998, str. 38–40. Podatki v članku se deloma razlikujejo od podatkov v ostalih virih.).

Major Janko Debeljak je bil dan prej prevzel oblast v Ajdovščini, nadporočnik Emil Savelli, ki je v glavnem vodil vojaške operacije, pa je 30. aprila na njegov ukaz razorožil dva bataljona esesovcev (Emil Savelli, Z domobranci po Primorskem in Notranjskem, nadaljevanje, Tabor, 1965, št. 5–6, str. 112–113).

O razoroževanju Nemcev je pisal tudi Zvone Žitnik. Ko je bil že v Višku, je 5. maja popisal nekaj preteklih dni, tudi z dramatičnimi toni o umiku, obilnem dežju, spopadih v Gorici, tako s fašisti kot s partizani.

Travmatično razoroževanja Jugoslovanske vojske v domovini

Glede razoroževanja Jugoslovanske vojske v domovini 5. maja pa je Žitnik zapisal (Žitnik, zapis za 5. maj 1945): »Razorožitev ni potekla popolnoma mirno. Neki srbski dobrovoljec je potegnil nemško 'štilarco' in legel nanjo, da ga je razneslo. Drugi se je ustrelil pred angleškim vojakom v čelo.«

Dva ali tri samomore navaja tudi Borštnik, ki omenja, da je bilo polaganje orožja zelo slovesno, ob vihranju zastav in igranju godbe (Borštnik, str. 119–120). O samomoru dveh srbskih četnikov je pisal tudi Lojze Bajc, ko je opisal pot od Ajdovščine do Forlija (Lojze Bajc, Dnevnik, 1. del, Zaveza, št. 134, december 2024, str. 34).

Heinrihar, ki samomorov ni opazil, pa omenja, kako je poveljnik dobrovoljcev general Kosta Mušicki tolažil borce (Heinrihar, zapis za 5. maj 1945): »Oddamo orožje, ker nas prepeljejo v drugo taborišče. Tam nas preoblečejo v angleške uniforme in kasneje na novo oborožijo.«

Črni humor glede tega, kako so protikomunisti zaupali v Angleže, nadarjenega ilustratorja, primorskega domobranca iz Ljubljane Zvoneta Žitnika (1922–1946), poleti 1945 v taborišču v Forliju (vir: zasebni arhiv).

Kako je resnično bilo s stiki z Angleži

Iz Heinriharjevega dnevnika pa zvemo, kako je resnično bilo s stiki z Angleži (Heinrihar, zapisi za 2., 3. in 4. maj 1945):

2. maj: »Popoldne sta prišla v Moše (!) dva angleška oklepna avtomobila. Nakar se je naša delegacija – general /Damjanović/, oba vojvode /Djujić in Jevdjevič/ brez generala Andreja /Prezlja/, ki ga niso vzeli seboj, – odpeljala proti Vidmu na razgovore z Angleži.«

3. maj: »Ko se je delegacija vrnila, je vojvoda Djujić gobezdal v nagovoru svojim četam, da smo sprejeti v sestav osme angleške armade. Sledilo je navdušenje, pijančevanje in neznansko veselje. /.../ Določili smo delegacijo – general Damjanović, Andrej, vojvode Jevdjević in Djujić, general Parac /Matija, četnik hrvaške narodnosti/, dr. Vogrič /Alojzij/ in jaz – ki naj bi zjutraj krenila v angleški glavni stan na pregovore glede naše bodoče usode. Vojvoda Jevdjević omenja sestanek z generalom Aleksandrom, nekateri pa celo o prevozu v London. Velik optimizem. Sestavljanje spomenic.«

4. maj: »Ob osmih zjutraj se je delegacija odpeljala z avtom in močnim angleškim spremstvom preko Gradiške v Monfalcone /Tržič/, kjer so nas pustili čakati kar v avtomobilih nekaj ur. Potem so poklicali generala Damjanovića na angleško divizijsko komando in mu sporočili, da razgovorov ne bo, ker komanda za politične razgovore ni pooblaščena. Preplah in nemir. Menimo, da nismo več partnerji, temveč ujetniki.«

Zasedli bi Gorico in jo držali do prihoda zaveznikov

Heinrihar je v svojem dnevniku že prej zapisal, kdo je odredil umik na desni breg Soče (Heinrihar, zapis za 29. april 1945). »Vojvoda Jevdjević zmeša glavnemu komandantu /Damjanoviću/ glavo z alarmantnimi vestmi,« je zapisal 29. aprila in nadaljeval: »Glavni komandant sklene umik čez Sočo proti volji Slovencev. Prosimo, da bi se držala vsaj Gorica, kar bi bilo mogoče storiti. Bilo bi vojaško in nacionalno velepomembno, vsaj junaško dejanje. Zastonj. Goriški N./arodni/ O./dbor/ je prosil za zasedbo Gorice. Dali smo jim upanje, čeprav je bilo že sklenjeno, da se umaknemo.«

Podobno je 1. maja zapisal v svoj dnevnik župnik Rudolf Klinec (Klinec, str. 302–303): »Aj, ti Srbi! General Andrej in major Debeljak sta silila, naj bi naši zasedli Gorico in jo držali do prihoda zaveznikov, kateri bodo spoštovali ono oblast, ki jo najdejo na terenu. Toda Srbi niso hoteli; da imajo že itak preveč izgub in da jih Gorica veliko ne briga. Da je stvar slovenskih odredov!«

21. januarja 1945 uredba o ustanovitvi Slovenske narodne vojske

Mimo političnih vidikov pa lahko tu opozorim, da je razplet »tekme za Trst« med 4. jugoslovansko armado, slovenskimi partizani in Novozelandci pokazal, da vojaška osvojitev spornega ozemlja še ni odločilna, saj so zahodni zavezniki dosegli, da je Tito po 40 dneh umaknil čete, ki so prve, in s krvavimi izgubami, prodrle v Trst in sploh Julijsko krajino.

In še ena splošnejša ugotovitev pred kratkim orisom dogajanja z ostalimi enotami SNVZ. Z umikom dela četnikov in primorskih domobrancev na zahod in domobrancev ter ostalih četnikov na sever so ostali na papirju sklepi, ki so bili sad dolgotrajnih pogajanj Narodnega odbora za Slovenijo v Ljubljani z različnimi vojaškimi in političnimi dejavniki. Narodni odbor je 21. januarja 1945 sprejel uredbo o ustanovitvi Slovenske narodne vojske kot dela Jugoslovanske vojske v domovini /Mateja Jeraj idr. (ur.), Dr. Albin Šmajd, Slovenska ljudska stranka – povezave in nasprotja, 1918–1946, Arhiv Republike Slovenije, Ljubljana, 2024, str. 901–905, dalje: Šmajd/, po nadaljnjih pogajanjih pa še druge sklepe o vojski. SNV naj bi obsegala vse domobrance osrednje Slovenije, Gorenjske in Primorske ter slovenske četnike. Njen poveljnik naj bi bil general Ivan Prezelj.

Primorski odred SNV

Poveljnik SNVZ polkovnik Anton Kokalj (1892–1945) je na seji Narodnega odbora v Ljubljani 2. aprila 1945 poudaril, da se SNVZ podreja tako Narodnemu odboru kot Slovenski narodni vojski (Mlakar, Slovensko domobranstvo, str. 462–466; Šmajd, str. 934).

V uredbi o formaciji Slovenske narodne vojske je Narodni odbor 5. aprila predvidel, da oborožene enote na Primorskem oblikujejo Primorski odred SNV, ki sestoji iz ene brigade s tremi bataljoni in policijskim bataljonom (Šmajd, str. 961–962).

Škofjeloški odred naj bi imel 2. maja v Grgarju 190 ujetnikov

Proti Gorici so se namenili tudi domobranci iz zgornjega Posočja, ki pa so na Goriškem postali prve žrtve povojnih množičnih pobojev. Kot je pisal Boris Mlakar leta 1982, so se Nemci iz Tolmina umaknili 29. aprila zvečer. Proti Tolminu, kamor so se pomaknili domobranci z Grahovega ob Bači, se je namenila tudi posadka iz Anhovega, ki pa se je pri Kanalu predala oddelku Ozne.

V Tolminu zbrani domobranci so se 30. aprila napotili do križišča pri Peršetih, kjer so se združili z domobranci, ki so se iz Kobarida spuščali proti jugu. Pri Kanalu so kolono napadli partizani. Mlakar piše, da je polovica domobrancev obležala, preostali pa so se po glavni cesti ob Soči prebili do Mrzleka, kjer je bila nova zaseda. Nekaj jih je bilo ubitih, nekaterim se je uspelo rešiti, ostale so partizani ujeli. Število teh in drugih ujetnikov tistih dni ni znano. Škofjeloški odred naj bi imel 2. maja v Grgarju »med 190 ujetniki tudi precej domobrancev, ki so jih ujeli na Škabrijelu« in so jih tega dne odpeljali v goriške zapore (Mlakar, Domobranstvo, str. 220).

Ubijanje domobrancev z območja severno od Gorice

Že pred tem, v razpravi iz leta 1979, je avtor zapisal (Boris Mlakar, Domobranstvo na Tolminskem, Goriški letnik, 6, Nova Gorica, 1979, str. 239): »Izmed ujetih domobrancev s Tolminskega jih je bilo nekaj ustreljenih brez sodbe, ostali pa so prišli pred ljudsko sodišče ter prejeli zaslužene kazni. Izpuščeni so seveda bili popolnoma nedolžni in mladi fantje, ki so bili prisilno mobilizirani zadnje dni.«

Renato Podbersič je o domobrancih, ki so jih zajeli pri Mrzleku, zapisal (Renato Podbersič, Revolucionarno nasilje na Primorskem, Goriška in Vipavska, 1941–1945, Študijski center za narodno spravo, Ljubljana, 2011, str. 55), da so jih »partizani zaprli v Solkanu, kjer so jih tudi zasliševali. Nekatere so izpustili, druge pa pobili in njihova trupla zmetali v brezno Zagomila /običajno v uporabi: Podgomila/ pri Grgarju.«

Nadaljevanje v: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [3]

1/4