Slovenski narodni varnostni zbor (SNVZ, poljudno: primorski domobranci) je ob koncu aprila 1945 doživel razkroj. V razmerah vojne in revolucije je v boju zoper komunizem, istočasno pa za utrjevanje slovenstva v upanju na spremembo meje, od novembra 1943 deloval na slovenskih in narodnostno mešanih območjih, ki jih je leta 1918 zasedla Italija, torej na Primorskem od Trsta in Gorice do rapalske meje.

Udbovsko gradivo o SNVZ v Arhivu Slovenije

Za prvo celovito predstavitev SNVZ glej Boris Mlakar, Domobranstvo na Primorskem (1943–1945), Založba Borec, Ljubljana, 1982 (dalje: Mlakar, Domobranstvo), in tam navedene dotedanje vire. V Arhivu Republike Slovenije (ARS) v gradivu o SNVZ (10 škatel s signaturo SI AS 1878), ki ga je leta 1970 Republiški sekretariat za notranje zadeve predal Arhivu Inštituta za zgodovino delavskega gibanja in je leta 1992 prešlo v ARS, med drugim hranijo dosje z oznako SNVZ, Slovenski narodni varnostni zbor (stara signatura: ZA-500-7, inv. 295), ki na 561 straneh obsega oznovske ali udbovske rekonstrukcije SNVZ, analize in dokumente.

Komunistični partizani so jih uničevali takoj in radikalno

Del njegovega moštva sodi med prve žrtve povojnih množičnih pobojev, ki so se na Goriškem in Tržaškem začeli vsaj 20 dni pred zloglasnim govorom maršala Tita na balkonu ljubljanske univerze 26. maja 1945.

Pred premočjo 4. jugoslovanske armade in partizanskega 9. korpusa, ki sta bila usmerjena proti slovenski zahodni meji, so se primorski domobranci nepovezano reševali v tri smeri: proti Gorici in preko Soče v Furlanijo, proti Koroški kot domobranci iz ostale Slovenije, po morju iz Trsta proti obalam v Italiji (Boris Mlakar, Slovensko domobranstvo, 1943–1945, Ustanovitev, organizacija, idejno ozadje, Slovenska matica, Ljubljana, 2003, str. 218–221, dalje: Mlakar, Slovensko domobranstvo).

Fotografija generala Ivana Prezlja na osebni izkaznici iz časa italijanske okupacije (vir: Arhiv Studia slovenica, Fond SLS, škatla 13).

Umik domobrancev in četnikov v Italijo

Največ primorskih domobrancev in »slovenskih četnikov« (uradno: Slovenska armada ali tudi Slovenske trupe Jugoslovanske vojske v domovini), a tudi primorskih civilistov, se je pod vodstvom komandanta slovenskih četnikov generala Ivana Prezlja (general Andrej, 1895–1973) pomaknilo proti zahodu skupaj z veliko številnejšimi srbskimi protikomunističnimi silami, ki so se od novembra 1944 nahajale na Notranjskem in Primorskem, konec aprila 1945 pa v Vipavski dolini. Šlo je predvsem za četniške enote Dobroslava Jevdjevića in Momčila Djujića ter pripadnike Srbskega prostovoljskega korpusa Dimitrija Ljotića (dobrovoljci ali ljotićevci), (Mlakar, Domobranstvo, str. 462; Pavle Borštnik, Moj čas, Mladika, Trst, 2016, str. 106, dalje: Borštnik). Nemške čete pa so se umikale pretežno proti Koroški.

Major Janko Debeljak (vir: Franček Saje, Belogardizem, druga, izpopolnjena izdaja, Slovenski knjižni zavod v Ljubljani, 1952, priloga XVI.).

Britanci iz Italije niso vračali v Jugoslavijo protikomunističnih enot

V Vipavski dolini je bila konec aprila glavnina primorskih domobrancev. V Ajdovščini je bil tako in tako nastanjen 1. udarni polk pod vodstvom majorja Janka Debeljaka (1895–1957), na Vipavsko pa so se takrat pomaknile še posadke iz Ilirske Bistrice, Pivke (takrat Šempetra na Krasu) in Postojne.

Kljub spopadom z italijanskimi oboroženimi skupinami in slovenskimi partizani je bil umik preko Soče izveden 30. aprila in delno 1. maja. V naslednjih dneh so vojake in civiliste prevzeli Britanci. Ti iz Italije niso vračali v Jugoslavijo protikomunističnih enot.

Zvonimir Žitnik v taborišču Eboli.

Na Primorskem 11.500 vojakov, od tega 900 Slovencev, in civilisti

O številu pripadnikov omenjenih enot in civilistov imamo različne podatke. Mladi propagandist Zvone Žitnik, ki je pisal natančen in literarno bogat dnevnik, je 11. maja 1945 zapisal številko 17.000 /Zvone Žitnik, Dnevnik vojnih dni 1944–1945, drugi del, rokopisni dnevnik iz arhiva Studia Slovenica, zapis 11. maja 1945; dalje: Žitnik. Izvirnik in prepis dnevnika sta v digitalni obliki dostopna na spletišču Katoliškega inštituta v Ljubljani./, vendar so zanesljivejši podatki, ki jih je o številu vojakov v svoj dnevnik 7. maja napisal član slovenskega četniškega štaba Franc Heinrihar (Franc Heinrihar ml., Dnevnik od 25. aprila 1945 do 31. decembra 1951, prepis v avtorjevem arhivu, zapis 7. maja 1945, dalje: Heinrihar): »Djujićevi četniki 4.500, Jevdjevićevi 1.100, dobrovoljci 5.000, Debeljakovi vojaki 650, slovenski četniki 250.« Skupno torej 11.500, od tega 900 Slovencev. Prišteti jim je treba civiliste.

Zvonimir Žitnik je v svojem dnevniku opisal umik primorskih domobrancev in slovenskih četnikov iz Gorice v Furlanijo 30. aprila 1945 (vir: https://www.katoliski-institut.si/studia-slovenica/2022/zvone-zitnik-dnevnik-vojnih-dni-1944-1945).

Vodja štajerskih četnikov Jože Melaher – vir informacij

V operacijskem dnevniku Komande Slovenskih trup JVvD, pa 1. maja beremo: »Številčno stanje 993.« Število se je v naslednjih dneh nižalo zaradi »pobegov«: 2. maja je znašalo 970, 4. maja 946 (Jože Melaher, Ob 30-letnici konca vojske in revolucije, Vestnik, 1975, št. 7–8, str. 108, dalje: Melaher).

Odlomek iz operacijskega dnevnika je objavil nekdanji vodja štajerskih četnikov Jože Melaher (1913–1991), ki je delil večji del poti ostalih četnikov in primorskih domobrancev po različnih povojnih taboriščih, zaslužen pa je za hrambo številnih arhivskih zapuščin v emigraciji.

Dezerterstvo je bilo pri primorskih domobrancih že prej občutno, ob koncu vojne so mnogi kar ostali v domačih krajih (Mlakar, Domobranstvo, str. 193–199, 219).

Vodja štajerskih četnikov Jože Melaher (vir: zapuščina Pavleta Borštnika).

Lojze Bajc: Grozljiva doživetja v zaporih v Vipavi, Dalmaciji in Ajdovščini

»Beg čez žico« se je pozneje še stopnjeval v dolgih mesecih bivanja v vojaških begunskih taboriščih po Italiji, čeprav je vodstvo želelo ohranjati učinkovito vojsko. Dne 25. junija pa je izdalo »odlok, da gre lahko, kdor hoče, na Primorsko k sorodnikom ali znancem. Prijavilo se jih je okrog 100.« /Zdenko Rot, Leta izgubljene mladosti, Dnevnik 1942–1948, Modrijan, Ljubljana, 2010, str. 136, o pobegih še na več mestih, dalje: Rot./

Grozljiva doživetja v zaporih v Vipavi, Dalmaciji in Ajdovščini je popisal mladi primorski domobranec Lojze Bajc, ki je samovoljno zapustil taborišče v Forliju, a na poti domov padel v roke partizanom (Lojze Bajc, Dnevnik, 2. del, Zaveza, št. 136, junij 2025, str. 70–79).

Brigadni general Miodrag Damjanović (vir: splet).

Primorski domobranci kot del Jugoslovanske vojske v domovini

Po umiku so primorski domobranci nekako samodejno postali del Slovenskih trup, ki jim je poveljeval general Ivan Prezelj, in torej Jugoslovanske vojske v domovini, ki jo je takrat vodil delegat Draže Mihailovića, srbski brigadni general Miodrag Damjanović (1893–1956).

Četniki, ljotićevci in primorski domobranci so potem pod britanskim nadzorstvom skupaj preživeli vso begunsko pot s selitvami v taborišča v Višku, Ceseni, Forliju, Eboliju in leta 1947 v severni Nemčiji, od koder so se v obdobju 1948–1949 razkropili po svetu. Šlo je za vojaška taborišča z vojaško disciplino, čeprav so mnogi Srbi in nekateri Slovenci imeli ob sebi svoje družine (za opis taboriščnega triletja poleg Žitnika in Rota glej še zlasti: Borštnik, pass.; Jože Rant, Slovenski eksodus leta 1945, 2. izdaja, založil Marjan Loboda, Buenos Aires, 2008, str. 250–251; Helena Jaklitsch, Slovenski begunci v taboriščih v Italiji 1945–1949, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2018, str. 74–77, 212–219).

V Forliju so preformirali Slovensko armado. Notranjski in Primorski četniški odred sta postala njen Prvi, primorski domobranci pa Drugi polk. Temu je poveljeval major Janko Debeljak (Borštnik, str. 180, 240).

Taborišče za pripadnike Jugoslovanske vojske v domovini pri Eboliju (vir: splet).

Taborišče pri Eboliju je bilo pravo mestece

Taborišče pri Eboliju je bilo pravo mestece. Ob vojaškem urjenju so se Slovenci tam udejstvovali tudi na kulturnem, šolskem in verskem področju. Z njimi sta bila dva vojaška kurata: Ignacij Kunstelj in Peter Roblek.

V Višku se je nabralo tudi okoli 300 slovenskih civilistov, ki so se umaknili preko Soče (Heinrihar, zapis za 8. maj 1945).

Med njimi je bilo kar nekaj duhovnikov, a tudi ženske in otroci. Duhovnik Rudolf Klinec je v dnevniku opisal njihove prigode, ki so trajale veliko manj od vojaških. Tako vojake kot civiliste so Britanci 10. maja v Višku spravili na tovornjake in naslednjega dne pripeljali v novo taborišče, na stadion v Ceseni, 25. maja pa so civiliste od tam prepeljali v Riccione v taborišče za civilne begunce (Rudolf Klinec, Dnevniški zapisi 1943–1945, ur. Peter Černic in Renato Podbersič ml., Goriška Mohorjeva družba, Gorica, 2010, str. 313–314, 326–327; dalje: Klinec), medtem ko so vojake pozneje preselili v Forlì in naposled v Eboli.

Katoliška (slovenska) kapela v taborišču pri Eboliju v letih 1945–1947 (vir: zapuščina Pavleta Borštnika).

Kako je potekal umik

O samem umiku četnikov med drugimi podrobno piše Pavle Borštnik v svojih spominih (Borštnik, str. 49–53, 112 in sl.). Tudi glede primorskih domobrancev imamo več dnevniških in spominskih zapisov, ki pa se v vseh podrobnostih ne skladajo. Zdenko Rot iz policijskega voda SNVZ v Postojni je v dnevniku opisal, kako se je s soborci 27. aprila umaknil iz Postojne v Vipavo. V nedeljo, 29. aprila, so imeli tam v dvorani še domobransko prireditev, v ponedeljek, 30. aprila, pa so ob 5. uri zjutraj krenili v Ajdovščino, nato v Črniče, Dornberk in Gorico, kamor so dospeli ob 17. uri. »V Gorici so bile poulične borbe s fašisti,« je še zabeležil, ob 20. uri pa so krenili preko Soče v Moš. Prvega maja so se iz Moša pomaknili v Faro, kjer so razorožili italijanske orožnike, srečali so se tudi z Angleži. V sredo, 2. maja, so bili v Šlovrencu in spet v Fari, 3. maja so preko Koprivnega dospeli v Krmin, kjer so prenočevali, 4. maja pa so po ovinkih dospeli v nekdanje italijansko koncentracijsko taborišče v Višku. Tam so jih 5. maja Britanci razorožili. Po njegovih podatkih je bilo takrat v taborišču skupno le 781 slovenskih vojakov in civilistov. Vsak dan so imeli politične ure, a tudi šmarnice (Rot, str. 119–126).

Kulturnoprosvetna sekcija »slovenskih trup Jugoslovanske vojske v domovini« v taborišču v Eboliju (1945–1947). Od leve proti desni stojijo: Marjan Gorjup, Mišo Perles, Zvone Žitnik, Miran Bitenc, Pavle Borštnik, Tine Kremžar, Bojan Kobal in Tone Krois (vir: zapuščina Pavleta Borštnika).

Nadaljevanje v: Ivo Jevnikar, Slovenski narodno varnostni zbor, SNVZ, primorski domobranci, Trst [2]

1/9