Restitucija leta 1940 začasno odpeljanih umetniških del in arhivskega gradiva z območja današnje koprske škofije

Medškofijski odbor za kulturo pri Slovenski škofovski konferenci (SŠK) podpira legitimna prizadevanja vseh pristojnih ustanov na območju današnje koprske škofije za vrnitev leta 1940 začasno odpeljanih umetniških del in arhivskega gradiva.

Večkrat odpovedana in preložena razstava »Najdeni zakladi - mojstrovine iz Istre« (po prvotnem načrtu naj bi jo odprli 6. maja 2002 v Beneški palači v Rimu, po spremenjenem načrtu pa 19. decembra 2004, potem 28. januarja 2005, nazadnje pa aprila letos v Revoltellovem muzeju v Trstu) v slovenski javnosti že odkar že od napovedi dalje zbuja veliko zanimanje. Zanimanje zbujajo tako umetnine, ki si jih bodo obiskovalci lahko ogledali po več kot šestdesetih letih kulturne odsotnosti, kot problematika njihove restitucije. Med eksponati so namreč tudi artefakti, ki so bili leta 1940 začasno odpeljani z območja slovenske Istre, na izvorne lokacije in do današnjih dni niso bili vrnjeni.

Zaradi vojne nevarnosti so italijanske oblasti po zakonu 1098 (iz leta 1939) z obmejnih območij tedanje Julijske krajine leta 1940 preventivno evakuirale umetniška (predvsem sakralna) dela visoke kakovosti. Celotna akcija zbiranja in odvoza umetnin je bila izpeljana v štirinajstih dneh junija 1940. Zaboje z umetniškimi dragocenostmi iz tedanjih obmejnih pokrajin (Puljska, Tržaška, Reška, Goriška, Videmska) so prepeljali v vilo zadnjega beneškega doža Manina v Passarianu, po letu 1943 pa so bile premeščene v še bolj varne kraje (San Daniele del Friuli) ali pa so bile vrnjene lastnikom. Na celotnem območju je bilo zbranih 380 zabojev. Vsak zaboj je imel svojo številko in vsaka slika (ali več slik skupaj) je bila prevzeta z uradnim reverzom, podpisom in datumom. Vsak dokument, na katerem je bilo navedeno, da gre za umik umetniškega dela zaradi protiletalske zaščite, torej neke vrste zapisnik o umiku umetnine (verbale di ritiro), je bil sestavljen v treh izvodih, ki so jih prejeli lastnik umetniškega dela, prevoznik in Nadzorništvo (Soprintendenza) v Trstu. Prevoze je opravljala firma Exener iz Trsta.

Iz gradiva za odpovedano razstavo maja 2002 v Rimu izhaja podatek, da so 11 zabojev umetnin iz Kopra in Pirana 20. junija 1940 prepeljali v Maninovo vilo, jih leta 1970 premestili na rimsko spomeniškovarstveno nadzorništvo ter shranili v Beneški palači, leta 1990 pa so zaboje prvič inventarizirali, valorizirali in katalogizirali. To pomeni, da so bila umetniška dela iz obalnih cerkva, samostanov in koprskega muzeja z uradnimi potrdili umaknjena v Italijo do današnjih dni, saj po drugi svetovni vojni zaradi nastanka nove meddržavne meje, ki je bila uveljavljena s pariško mirovno pogodbo septembra 1947 oziroma z Londonskim memorandumom oktobra 1954, niso bila vrnjena na izvorna mesta in zato niso opravljala javne funkcije, za katero so bila prvotno namenjena (in nenazadnje tudi naročena in plačana). Na oltarjih obalnih cerkvah, v samostanih in v stalni zbirki koprskega muzeja na njihovih mestih zevajo praznine. Od takrat veljajo za začasno odnesena, pod nazivom restitucija pa tečejo strokovni in diplomatski postopki za njihovo vrnitev na izvorna mesta.

Pisna dokumentacija o zahtevkih za vrnitev del je začela nastajati že leta 1954. Seznam obsega danes 55 slikarskih, 2 kiparska in 6 artefaktov umetne obrti. V seznamu so pod številko 77-78 navedeni tudi arheološki predmeti, ki zahtevajo drugačno obravnavo in so bili zato že pred leti črtani s seznama restitucijskih zahtev - s pripombo, da je njihov študij mogoč na njihovem hranišču.

Medškofijski odbor za kulturo pri SŠK izhajajoč iz navedenih dejstev ugotavlja, da je zadrževanje umetnin izven njihove izvorne lokacije in javne funkcije še dolgo po tem, ko so prenehali razlogi za njihovo evakuacijo, v popolnem nasprotju z načeli lastninskega prava in pravne države. Zato naslavlja javni poziv tako predstavnikom pristojnih državnih organov kot ekspertom umetnostno-zgodovinske in restavratorske stroke v Republiki Italiji in Republiki Sloveniji, da v najkrajšem možnem času z vso politično benevolenco in strokovno odgovornostjo dejansko stanje uskladijo s pravnimi normami in umaknjene umetnine vrnejo njihovim pravim lastnikom, na njihova izvorna mesta in v njihovo izvorno javno rabo. Razstava »Najdeni zakladi - mojstrovine iz Istre« nudi za to idealno izhodišče.