Javni pogovor o smiselnosti postopka za Plečnikovo beatifikacijo lahko razbremenimo napetosti v luči kriterijev, ki osvetljujejo odnos med umetnostjo in svetostjo, ker ti dve stvarnosti nista istega reda. To pomeni, da svetost sama po sebi ne prispeva h kakovosti umetniškega dela, in obratno: umetniško delo, ki ga ustvari svetniška osebnost, zaradi svetosti ustvarjalca ni v ničemer okrnjeno.

Cerkev se je z uveljavitvijo načela II. vatikanskega koncila o avtonomiji zemeljski stvarnosti odrekla vsakršnemu ideološkemu vrednotenju umetnosti. Podobno razlikovanje smemo pričakovati tudi od sodobnih intelektualcev, da bodo osvobojeni pomislekov o svetosti kot moteči prvini svobodnega umetniškega ustvarjanja.

Dosedanji polemični pogovor ima svoje ozadje v realni možnosti polaščanja Plečnikove osebnosti in njegovega dela in manipulaciji z vsem, kar je povezano z njegovim imenom. Pred to skušnjavo ni vnaprej obvarovan nihče, ki ga na Plečnika vežejo kakršni koli interesi. Ker je bil Plečnik umetnik, pripada svetu umetnosti. S tega vidika bi bilo nedopustno, če bi njegovo umetniško veličino presojali s kriteriji svetosti. Plečnik pa je pripadal tudi katoliškemu občestvu, zato ne bi bilo prav, če bi svet kulture to občestvo omejeval pri njegovih postopkih za prepoznavanje tistega, kar je za to občestvo bistveno, to pa je svetost. Kakor mora katoliško občestvo zaupati svetu kulture, da bo po svojih avtonomnih kriterijih vrednotilo Plečnikovo umetnost, tako mora tudi svet kulture zaupati Cerkvi, da bo po svojih avtonomnih kriterij presojalo svetost Plečnikove osebnosti.