V uvodniku 47. številke Slovenskega časa, priloge tednika Družina za družbo in kulturo, Aleš Maver ob nedavnih dogodkih v Ukrajini razmišlja o Veliki Sloveniji. Matevž Tomšič piše o metodah »s smetišča zgodovine«, ki Slovenijo odmikajo od evropskih standardov. Prispevek o slovenski ustvarjalnosti nas spodbuja k razmisleku, kako v podjetjih spodbuditi proces nenehnih izboljšav, Brane Senegačnik pa v kolumni predstavlja Agnostikovo pridigo.

V pogovoru se bralcem tokrat predstavlja pesnik, pisatelj, esejist in literarni zgodovinar France Pibernik, čigar knjiga z naslovom Drobci zamolklega časa je pred kratkim izšla pri založbi Družina. Jože Mlakar se v prispevku sprašuje, kako pojasniti dejstvo, da nekdo Cerkev sovraži ali jo omalovažuje. Objavljamo tudi slavnostni nagovor dr. Branka Kluna na Tomaževi proslavi Teološke fakultete Univerze v Ljubljani 3. marca letos.

Ob peti obletnici dostopa do žrtev v Hudi jami zgodovinar Mitja Ferenc piše o »prezrti bolečini«, Leon Debevec pa razmišlja o umetnosti v spravnem procesu. Predstavljamo tudi pisatelja Rudo Jurčeca (1905-1975), vodilno osebnost osrednjih zdomskih ustanov v Buenos Airesu.

K razmisleku spodbuja prispevek o etičnih vidikih »dobre medicine« ob koncu življenja, naš britanski pisec Keith Miles pa tokrat piše o spravi. Jože Poličar se v zapisu o ruski in ukrajinski poškodovanosti sprašuje »Quo vadis, Putin?«. K dialogu naj bi prispevala mednarodna konferenca o religijskem pouku, katere zbornik predstavljamo v tokratni številki Slovenskega časa.

Na zadnji strani se Bogomir Štefanič v prispevku sprašuje, ali je krivice mogoče primerljivo ovrednotiti, Janez Dular pa v jezikovni kolumni razmišlja o vprašanju prevzetih besed v slovenskem jeziku.

Priporočamo v branje!