Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Hrvati, poboji, grobišče, Celje, Medlog, Ložnica, Slovenijales [3]

Množično grobišče Hrvatov je pod parkiriščem ob pokopališču v Vojniku. Foto: Ivo Žajdela

Največji grob hrvaških beguncev v Celju je protitankovski jarek

Največji grob hrvaških beguncev v Celju je protitankovski jarek. Razprostira se od Lunovih njiv v Liscah na desni strani Savinje prek celjskega kopališča zahodno od gostilne Čulk in naselja Lave do potoka Koprivnica severno od Nove vasi, nato do betonske protitankovske zaščite ob Cesti na Dobrovo, pod šolo Franja Roša na Golovcu, prek travnikov do izkopa celjskih opekarn, kjer sedaj stoji slovita rokometna dvorana z Mercatorjevimi trgovinami, od tam diagonalno po južni strani hudinjske šole, med bencinsko črpalko in šolo, v smeri podrte betonske protitankovske ovire na vzhodni strani Mariborske ceste, čez dvorišča nekdanje tovarne Žične, v smeri nekdanjega Sodinovega posestva, čez travnike južno od gostilne Zidanšek, nato pa med nekdanjim naseljem Čret ter staro zasuto in pozidano strugo Voglajne proti Teharskemu mostu in čez teharsko cesto proti Jalovemu Grabnu, kjer se konča.

Grobišče Hrvatov je tudi v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Foto: Ivo Žajdela

Celjska morišča in grobišča številčnejša od Katinskega gozda

Zahodni del protitankovskega jarka od Lunovih njiv v Liscah prek Lave do zdaj regulirane Koprivnice je bil v bistvu strm nasip, ne pa jarek, tako da se ni mogel izkoristiti za grobišča. Zato pa je bil temeljito izkoriščen severni in vzhodni del od Koprivnice preko Nove vasi, Golovca, Hudinje, Trnovelj, Bukovžlaka in Čreta do Teharskega mostu. Ta del, ki je bil dolg več kot dva kilometra, je bil konec avgusta 1945 napolnjen s trupli in zasut s plastjo zemlje. Pri uradnem izkopu tega jarka na Golovcu, v bližini šole Frana Roša, na dolžini dva in pol metra je bilo pod vodstvom patologa prof. dr. Balažica izkopanih 41 trupel ubitih. Zadnji, južni del tega jarka, od Teharskega mostu proti Jalovemu grabnu, je bil odprt in nezasut.

Težko si to predstavljamo, a ubili so celo armado, armado, številčnejšo kot v Katinskem gozdu, ki je postal evropski simbol boljševističnih zločinov.

Poleg protitankovskega jarka v Tezenskem gozdu so komunistični partizani ujetnike streljali in zakopavali tudi v bombne lijake, ki so jih kasneje zalili z bitumnom. Na enem od takšnih grobišč Zdenko Zavadlav (leta 1945 pomočnik šefa Ozne za Maribor) in študentski aktivist Samo Resnik. Foto: Ivo Žajdela

Poleg protitankovskega jarka v Tezenskem gozdu so komunistični partizani ujetnike streljali in zakopavali tudi v bombne lijake, ki so jih kasneje zalili z bitumnom. Na enem od takšnih grobišč študentski aktivist Samo Resnik. Foto: Ivo Žajdela

V Doliču so morali kmetje s konji vlačiti mrtve Hrvate v izkopane jame

Grobišča hrvaških beguncev so še v Vojniku, Višnji vasi in Stranicah (Hasenbichlov rudnik?). Omenjena, vendar neopisana velika grobišča so tudi v Doliču. Moj sošolec Vinko Rančigaj, upokojeni župnik, mi je pravil, da so mu kmetje, ko je bil župnik na tem območju, razlagali, kako so jih maja 1945 partizani mobilizirali, da so morali s svojimi konji vlačiti mrtve hrvaške begunce v izkopane jame. Na dolge vrvi so jih privezali do deset in jih vlekli po tleh do jam. Kljub hudemu smradu so morali to delati več kot en teden, preden so vse opravili.

Tezenski gozd, konec zasutega dela protitankovskega jarka. Foto: Mitja Ferenc

Grobišče Hrvatov je tudi v Žančanih pri Slovenj Gradcu

Grobišče Hrvatov je tudi v Žančanih pri Slovenj Gradcu. Neopisana so ostala grobišča v Poljani, kjer stoji spomenik »zadnjim bojem« druge svetovne vojne, okrog pa so velika prikrita grobišča, ki jih zarašča trava in grmovje. Zločin še vedno visi nad Mežo in njeno dolino. Ne smemo pozabiti grobišč hrvaških beguncev v Kočevskem rogu, v okolici Krena, kjer je izvajal poboje znani liški Srb Simo Dubajić, ki se je za ta dejanja pokesal in opravičil. Ob neki priložnosti mi je nekdo iz Velenja, po rodu Hrvat, rekel, da je sam evidentiral 700 grobišč hrvaških beguncev.

Ko so gradili avtocesto mimo Maribora, so leta 1999 morali izkopati del množičnega grobišča v protitankovskem jarku v Tezenskem gozdu. Na dolžini 70 metrov so izkopali 1.179 tam umorjenih. Vir: knjiga Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji

Grobišče v tezenskem protitankovskem jarku je dolgo okoli pet kilometrov

Veliko zanimanje javnosti je povzročil izkop ubitih v delu protitankovskega jarka na Teznem pri Mariboru. Zaradi predvidene trase vzhodnega dela avtoceste so strokovne službe mariborske občine predvidele, da bodo tam naleteli na posmrtne ostanke tam ubitih. Mariborski urbanisti so namreč vodili dva načrta pozidav. Na enem, ki javnosti ni bil dostopen, so imeli skrbno vrisan protitankovski jarek, da so se lahko izogibali gradenj na tem območju in s tem ohranili grobišča takšna, kot so bila leta 1945. V Celju so, kjer se je le dalo, grobišča uničili in pozidali. Očitna civilizacijska razlika torej. Tezenski protitankovski jarek je dolg okoli pet kilometrov. Koliko je v njem ubitih, je še vedno skrivnost, prav tako njihova pripadnost. Ve se samo, da so tam ubiti večinoma hrvaški begunci, del pa mariborski Nemci, saj so preživeli del pobojev opisali v pismih bralcev v Demokraciji.

V delu jarka, ki so ga izkopali v dolžini 70 metrov, je skupina patologov pod vodstvom prof. dr. Balažica izkopala okoli 1.130 ostankov tam ubitih. Izkopane so shranili v zemeljsko grobnico na pokopališču Dobrava, vsakega v svoji vrečki. Pri pokopu so bili navzoči duhovniki štirih verstev, podpredsednik vlade Marjan Podobnik in veliko predstavnikov hrvaških domobranov.

Umorjeni v protitankovskem jarku v Tezenskem gozdu, med izkopom leta 1999. Vir: knjiga Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji

Oficir Kosa je poskušal povsem zminimalizirati tezensko grobišče

Časopis Večer je o tem veliko pisal, tudi o tem, da je mogoče, da je v tem tezenskem jarku zakopanih od 40.000 do 70.000 ubitih. Nekdanji visoki oficir vojaške obveščevalne službe Marijan Kranjc je v intervjuju v Večeru vse to zanikal in razložil, da je teh ubitih tam lahko samo okoli 2.500. Gospa iz Maribora, ki je brala omenjeni intervju, se je nad tako lažjo oficirja Kranjca tako razjezila, da je še isti dan poklicala Ivana Pučnika, naj vendar pride k njej, da bo ona kot očividka povedala resnico o številu ubitih.

Z Ivanom Pučnikom sva že dolga leta člana vladne komisije za popravo krivic, ki se srečuje vsak teden. Tako me je že na naslednji seji obvestil o tem klicu in mi rekel, naj grem jaz do gospe, saj me je vlada imenovala za predsednika komisije za evidentiranje in označitev grobišč. Obljubil sem mu, da bom šel, takoj ko bom utegnil, in si še ogledal bunker pri Slovenski Bistrici, kjer naj bi začeli z izkopavanjem tam ubitih. Maribor slabo poznam, zato sem zaprosil svojega znanca Franceta Grandovca, dr. med., da poišče gospo in se z njo dogovori, kdaj lahko pridem.

Tezenski gozd, del protitankovskega jarka po izkopu leta 1999 in avtocesta na istem mestu. Vir: knjiga Prikrivena grobišta Hrvata u Sloveniji

Komunistična »industrija« ubijanja Hrvatov v Mariboru

Marija Schicht z Dalmatinove 7 naju je čakala. Prosila sva jo, ali lahko govori v diktafon, vendar je odklonila. Začela je pripovedovati: »V naši hiši, tu, kjer smo zdaj, je bil junija 1945 partizanski štab 'za utvrdživanje granice'. Bili so sami Srbi, dva partizana, dve partizanki in en oficir, pridružil pa se jim je še en oficir Črnogorec. S stopnišča naše hiše se je lepo videlo na dvorišče vojaških skladišč. Nemci so imeli tu 'Gerethelogor', naši pa skladišče streliva. Bil je binkoštni teden. Zgradba poleg naše hiše je bila popolnoma prazna. Na binkoštno soboto (8. junija) so partizani pripeljali na dvorišče okoli 20 hrvaških oficirjev in ti so morali pred zgradbo skladišča stati ves dan. Naslednji dan, v nedeljo, so pripeljali dolgo kolono navadnih vojakov. V koloni so bili po štirje v eni vrsti. Vrste sem štela in bilo jih je 80. Na dvorišču so se morali sleči. Nato so jim na hrbtu z žico zvezali roke. Prišli so avtomobili nemškega rdečega križa, kamor so jih med gromozanskim vpitjem začeli nalagati, nato pa odvažati proti tezenskemu protitankovskemu jarku. Ljudje so mislili, da vozijo ranjence. Na dan so pripeljali štiri kolone s štirikrat po 80 vrst. Vsakokrat se je ponovil postopek slačenja, vezanja rok z žico in nalaganja na tovornjake nemškega rdečega križa. To se je dogajalo vsak dan, ves teden, naslednjo soboto pa jih niso več pripeljali. Sredi tedna, v četrtek, mi je začel partizanski oficir Črnogorec ofirati; vprašala sem ga, kako dolgo bodo še vozili hrvaške ujetnike na dvorišče skladišča. Odgovoril mi je, da imajo takih »ustašev« še 70.000. Izvajalci teh pobojev, navadni partizani, pa so stanovali v Parmovi ulici. V Mariboru so bila zbirna taborišča partizanskih žrtev tudi na Studencih oz. v Bresternici in na dvorišču 'Bodočnosti', kjer so bile invalidske delavnice.«

Sondiranje v protitankovskega jarka v Tezenskem gozdu leta 2007, najbolj množičnega morišča in grobišča po drugi svetovni vojni v Evropi. Vir: vladna komisija za grobišča

Najprej množična morija Hrvatov v Celju, nato v Mariboru

Po tej pripovedi smo umolknili. Gospa nama je skuhala kavo in nama šla pokazat v hišo, od kod je opazovala postopke partizanov s hrvaškimi ujetniki.

Poboj hrvaških beguncev v Mariboru je bil po končanem poboju v Celju, ki je bil končan po 20. maju 1945. Po binkoštnem tednu v Mariboru pa se je začel križev pot ujetih Hrvatov po Hrvaški. Ubijalska sla komunističnih »zmagovalcev« je bila neskončna.

Sondiranje v protitankovskega jarka v Tezenskem gozdu leta 2007. Vir: vladna komisija za grobišča

Janez Črnej, Tezenska uganka, Tezno, Hrvati, grobišče, Demokracija, 6. 1. 2005

Mitja Ferenc, Tezno – najveće prikriveno grobište u Sloveniji, Časopis za suvremeno povijest, broj 3, Zagreb, 2012Gašper Blažič, Med barbarstvom in civilizacijo, Tezenski gozd, Demokracija, 16. 8. 2007

Bogdan Sajovic, Na tisoče žrtev pobojev, Tezenski gozd, Demokracija, 16. 8. 2007Domen Mal, Na Teznem 15.000 okostij, Tezenski gozd, Slovenske novice, 10. 8. 2007

Matjaž Albreht, »Največje morišče v Evropi«, Tezenski gozd, Delo, 9. 8. 2007Vanessa Čokl, Morilski epicenter, Tezenski gozd, Jože Dežman, Večer, 10. 8. 2007

Ivo Žajdela, Sondiranja množičnih grobišč, Tezenski gozd, Družina, 19. 8. 2007Boris Vugrinec, Na očeh, Tezenski gozd, Večer, 11. 8. 2007

Zemlja bruha kosti in resnico, Tezenski gozd, Svobodna Slovenija, 16. 8. 2007

Grobišče v tezenskem protitankovskem jarku, dolgo okoli pet kilometrov, je največje grobišče umorjenih ujetnikov po drugi svetovni vojni v Evropi. Vir: vladna komisija za grobišča