Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Hrvati, poboji, grobišče, Celje, Medlog, Ložnica, Kosta Nađ [2]

Med Tirgotom in Levcem: grobišča kot »vodovarstveno območje«

Po sporočilu nekdanje lastnice travniških tirgotskih površin so južno od zdaj regulirane Ložnice in ljubljanske ceste, na sredini med bivšim Tirgotom in Levcem, partizani navozili množico trupel beguncev kar na površje zamočvirjene naravne ugreznine. Nato so jih zasuli z odvečno zemljo, ki je ostala od izkopanih velikih jam, ki so že bile napolnjene s trupli. Vojaški strogo zaupni letalski posnetek iz leta 1956 daje slutiti, kako veliko morišče in grobišče je bilo to območje, ki ga je celjska občinska oblast označila in zamejila s tablami, na katerih je pisalo: Vodovarstveno območje.

Hrvaški begunci, vojaki in civilisti, v okolici Celja. Vir: Muzej NZ Celje

Kam so pospravili posmrtne ostanke ubitih ob regulaciji Ložnice

Poletna junijska poplava leta 1954 je delno razkrila posledice morij po koncu vojne v letu 1945, tako kot v bežigrajski dolini ob Voglajni. Oblastno-partijski organi (predsedniki občine Celje Riko Jerman 1952–1954; Fedor Gradišnik, 1954–1955; Franc Rupret 1958–1962) so se spomnili obvezujoče okrožnice Kab. str. Pov. 626/46 od takratne vlade in ministrstva za notranje zadeve, ki jo je podpisal Boris Kocijančič. Takoj so dali ukaz inž. Cvahtetu, direktorju takratne vodnogospodarske uprave za regulacijo vzhodne Ložnice. Denar ni bil vprašanje. Dela so začeli še isto leto in končali leta 1958. Kam so pospravili posmrtne ostanke ubitih, vedo takratni oblastniki.

Morišče in grobišče na Lipovškemu travniku

Vinko Jurhar, kmet iz Medloga: »Okoli 300 metrov južno od naše hiše je bil na sosedovi zemlji nekaj sto kvadratnih metrov velik hrastov gozdič. Takrat ko so partizani zajeli na tisoče hrvaških beguncev in so jih streljali v Tirgotu in okolici letališča, so neke noči pokale strojnice tudi pri tem gozdiču. Zjutraj je priletela k nam soseda, ki je nosila mleko mimo tega gozdiča prek Črne mlake na Ostrožno. Dejala je, da sta ob gozdiču na sveže nasuti dve veliki gomili zemlje, iz katerih se sliši stokanje. Tako je bila prestrašena in zmedena, da je pozabila, kam mora nesti mleko. Kasneje smo zvedeli, da so ubite slekli pri Fazarincu, kjer je že prej bila gora oblek, in jih slečene prignali do tega gozdiča. Pri Fazarincu v svinjakih so jim odvzeli vse osebne predmete, tako da so bila korita polna dragocenosti. Saj veste, če človek beži od doma, vzame s seboj tisto, kar je kaj vredno, tudi zaradi preživetja. Eden od teh na pol živih se je privlekel do kmeta Kneza na Babnem, a jo je patrulja našla, ubila in zakopala.

To območje morišča in grobišča je meliorirala Zadruga Celje. Direktor Jureš, inž. agr., je dal najprej posekati hrastov gozdič. Z buldožerji so zravnavali površino in v izkopani kanal speljali potok in drenaže. Ko so kopali drenaže, so izkopali nekaj kosti, vendar so jih po ukazani navadi prikrili. Direktor Jureš ve kje. Travnik, ki je nastal, je še vedno zamočvirjen. Kupil ga je kmet Lipovšek z Lopate. Tako zdaj govorijo o morišču in grobišču na Lipovškemu travniku.«

Slovenijales na zahodnem obrobju Celja (proti Levcu) so postavili na morišču in grobišču Hrvatov iz leta 1945. Foto: Ivo Žajdela

Slovenijales v Medlogu so postavili na množičnem grobišču

Johan Fric iz Celja, nekdanji miličnik, mi je povedal: »Moj komandir Postaje milice Celje me je poklical, da moram po službeni dolžnosti iti v Medlog, kjer gradijo stavbo podjetja Slovenijales. Gradbinci so sporočili, da so pri zemeljskih delih odkrili človeške kosti. Naročil mi je, naj naredim zapisnik kar na liste svojega službenega bloka. Verjetno gre za hrvaške ustaše. Gradbinci naj kosti kar sami pospravijo. Zapisnik pa naj dam njemu, da ga bo dal predsedniku občine ali predsedniku izvršnega sveta. Saj veš, te liste hitro pospravijo v predale.

Na gradbišču sem videl, da je buldožer posnel pol metra vrhnje plasti zemlje in pokazali so se okostnjaki, ki so bili po dolgem zloženi. Buldožer je odprl okoli meter in pol širok jarek. Videl sem, da so imeli noge zvezane z bakreno žico v obliki osmice. V jarku so bili zloženi v štirih plasteh. Videli so se ostanki vojaških čevljev z okovanimi petami in ostanki uniform z gumbi, ki so imeli oznako U. Delovodji sem naročil, naj s posmrtnimi ostanki ravnajo po svoji presoji.«

Slovenijales na zahodnem obrobju Celja so postavili ob potoku Ložnica na morišču in grobišču Hrvatov iz leta 1945. Foto: Ivo Žajdela

Na kolesu je imel obešeni plastični vreči, ki sta bili polni človeških lobanj

»Začudil me je delavec, ki je imel na svojem kolesu obešeni plastični vreči, ki sta bili polni človeških lobanj. Vprašal sem ga, kaj bo z njimi. Odgovoril mi je, da ima vikend, kjer jih bo razložil. Po končanem ogledu sem na postaji milice izročil zapisnik. Nihče me ni nič vprašal, saj je komandir vedel, da gre za grobišča 'narodnih izdajalcev in okupatorjevih sodelavcev', kakor se je izrazil, ko me je poslal v Medlog.«

Ivan Samec, poslovodja prodajalne Slovenijales v takratni Zidanškovi ulici (zdaj Gosposka ulica), mi je povedal, da je njihov direktor kupil 12 krst za kosti ubitih, najdenih na gradbišču stavbe Slovenijalesa. Gospod Kelhar, direktor celjskega pokopališča, pa mi je dejal, da so pripeljali samo šest polnih krst, da so kosti nato dali v polivinilaste vreče in jih zakopali tri metre globoko v brežino celjskega pokopališča (kraj si je ogledala vladna komisija pod predsedstvom Viktorja Blažiča).

Nivo, celjsko pokopališče in Zadruga Celje skrivači komunističnih zločinov

Po teh najdbah je leta 1975 na občini Celje zasedala revizijska komisija, kjer je sanitarni inšpektor Urleb podal poročilo o odkritih grobiščih in ga izročil županu Jožetu Maroltu (1975–1979) ali predsedniku izvršnega sveta Marjanu Ašiču. Rezultat je bila še ena regulacija vzhodne Ložnice in most leta 1979, katerih graditev je vodilo isto podjetje, ki se je po novem imenovalo Nivo, direktor pa je bil Niko Rožič. Kontrolor izvajanja del je bil Mojmir - Mojč Cvahte, sin inž. Cvahteta, direktorja vodnogospodarske uprave, ki je izvajala prvo regulacijo. Ljudi na delovišču je razporejal Janeček. Znova so izkopali grobišča. Janko Hartman, inž. arh. (Celjani smo mu rekli mestni inženir), mi je pravil, da ga je šokiralo, kar je videl. Posebno je bil zgrožen, ker Celjani pijemo vodo talnico s tega območja. Tako so se tudi Nivo, celjsko pokopališče in Zadruga Celje vpisali kot uradni grobarji in skrivači komunističnih zločinov.

Tovornjaki so jim na vrtove pripeljali tudi kosti

Komisija Demos v Celju je 1990 leta ugotovila, da so gradbinci, ki so delali »regulacije« s posmrtnimi ostanki, res ravnali po svoje, kakor jim je prek g. Frica svetovala celjska milica. Podjetje Nivo je strankam, ki so iskale humus za vrtove, prodajalo črno zemljo s tega območja. Tako so tovornjaki na vrtove pripeljali tudi kosti. Tudi na šolski vrt v Šmartno v Rožni dolini, na Ostrožno h kmetu Jezerniku, po domače Trajbarju, kjer se je usoda posebno poigrala. Maja 1945 so se k njim za deset dni naselili partizani črnogorske brigade, ki so izvajali morijo v Medlogu. V hišo so se naselili oficirji, na kozolec pa moštvo. Sami mladi fantje, nekateri niso imeli niti 15 let. Čez dan so spali, ponoči pa so jih oficirji odgnali na morijo.

Pri razgrinjanju zemlje so našli nekaj samokolnic človeških kosti

Čez nekaj desetletij je gospodinja ugotovila, da bi bilo dobro vrt obogatiti s humusom, ki ga je prodajal Nivo. Tovornjaki so pripeljali humus, ki je bil res lep in črn, in ga stresli na vrt. Pri razgrinjanju zemlje pa so našli nekaj samokolnic človeških kosti. Človeški humus, ki so ga začeli delati njihovi prisilni desetdnevni prebivalci leta 1945, so torej strašljivo raztrosili po vrtu. Niko Rožič, direktor Nivoja, je vedel, da prodaja dobro kvaliteto, posebno za vrtove.

Veliko grobišče je tudi na Lopati, pod novim naseljem

Edi Pinter, nekdanji kurir pri ZŽV v Celju, doma iz Šmartnega v Rožni dolini, mi je povedal, da je veliko grobišče tudi na Lopati, pod novim naseljem, nekaj deset metrov proti dolinici, kjer je mesarija Lešar. Tam ubiti so hrvaški begunci in verjetno nemški ujetniki.

Ko je maja 1945 na območju Celja potekala strahotno obsežna morija Hrvatov, je Celje konec maja obiskal tudi veliki komunistični diktator Josip Broz (pred železniško postajo). Vir: arhiv I. Ž.

Veliko grobišče je tudi v Mali Pirešici

Veliko grobišče je tudi v Mali Pirešici, v trikotniku med kamnolomom, gostilno in hribom, kjer stoji Zaloška graščina. Prav tako v gozdu, kjer so vojaška skladišča, so bile tri kraške vrtače, ki so jih napolnili z mrtvimi, zaminirali so robove, nato pa nanje navozili zemljo. Edi Pinter mi je zatrdil, da mu lahko verjamem, saj je bil sodelavec Udbe.

Grobišča med Lopato in Medlogom so ostala prikrita in nedotaknjena

Načrtovani izvoz Lopata z avtoceste Ljubljana–Maribor je bil predviden prek teh grobišč po dveh različicah, kjer bi se v Medlogu priključil na staro cesto Celje–Ljubljana. Na pisno pripombo društva Civilna družba Celje, da mora Dars, če bi naletel na posmrtne ostanke ubitih po vojnih, te strokovno in pietetno prekopati, je občinski svetnik SLS iz Medloga g. Pišek predlagal tretjo, bolj »slalomsko« različico, ki se je že dvakrat prekopanih in tudi nedotaknjenih grobišč izognila in bila sprejeta. Podaljšana roka okrožnice Borisa Kocijančiča je delovala. Grobišča so ostala prikrita in nedotaknjena.

Konec v: Janez Črnej, Hrvati, Celje, poboji, grobišče, protitankovski jarek, Dolič, Tezenski gozd [4]