Nadaljevanje iz: Janez Črnej, Hrvati, poboji, grobišče, Rogatec, Lesično, Kozje, Bistrica ob Sotli [1]

Ubijalsko razpoloženje zmagovalcev na Celjskem je bilo neskončno

Silna moč morije hrvaških beguncev se je razplamenela v Celju in okolici. Tu so se zgrinjale tisočere množice beguncev iz Zidanega Mosta, Laškega ter Kumrovca in Šentjurja. Prav tako z vlaki iz Zagreba in Rogatca. Prisilno pa so jih prignali še iz koroške Poljane prek Slovenj Gradca, Doliča, Velenja in Pirešice, z vlaki pa iz Maribora. Naravna zožitev Savinjske doline za Celjem proti Laškemu je bila idealna priložnost za zajetje velike množice, ki zaradi svoje večinsko civilne sestave ni bila bojno razpoložena. Ljudje so si reševali gola življenja. Vendar niso bili uspešni, saj je bilo ubijalsko razpoloženje zmagovalcev neskončno.

Vsi tisoči, ki so se razlili po celjskem parku, okolici medloške vrtnarije, letališča v Levcu, Tirgota v Medlogu, v gozdičkih na Lopati, v bežigrajski kotanji proti Teharjam, v gozdu okoli cerkve na Jožefovem hribu in Marovškovi domačiji, na Glaziji in tam, kjer je bilo malo več prostora, so mirno čakali, da so jim odvzeli orožje, jih slekli, z žico zvezali roke in ubijali v strelskih, protitankovskih in bencinskih jarkih ter L-jarkih in flakovskih jamah (jamah za protiletalske topove).

Hrvaški begunci v Celju (na Kapucinskem mostu). Vir: Muzej NZ Celje

Na Celjskem je množično morila armada Kosta Nađa

Poveljnik tretje jugoslovanske armade Kosta Nađ je že 27. maja 1945 napisal poročilo maršalu Titu, ki se je takrat nadzorstveno iz Ljubljane peljal prek Celja v Maribor, da je očistil teren sovražnikov, s tem da je ubil 25.000 uniformiranih ujetnikov, pri čemer niso všteti civilisti (dokument mi je leta 1996 pokazal Marko Čadež, mlad fant, ki je prišel iz Amerike, režiser televizijskega pričevanjskega dokumentarca Dosje pogrešani, predvajanega na Televiziji Slovenija 10. decembra 1996). Njegova osma črnogorska brigada je s pomočjo slovenskih partizanov, ko je bila razmeščena tudi po kmečkih kozolcih po naseljih v okolici Celja (Ostrožno, Dobrava, Babno, Medlog itd.), devet dni delala »očiščevalno« akcijo.

Območje severovzhodnega dela Celja med Golovcem, Hudinjo in Cinkarno še 80 let po veliki komunistični moriji skriva množična grobišča z izjemno veliko tam umorjenimi. Vir: Državna topografska karta 1 : 25.000

Morila ujetnikov na športnem igrišču v celjskem Bežigradu

Navedel bom nekaj pričevanj iz tega časa. Ivan Pratnemer, iz Celja, nekdanji partizan, veterinarski higienik: »Hrvaške begunce so strpali tudi na športno igrišče v Bežigradu, last Westna, tovarnarja emajlirane posode. Jaz sem bil zadolžen, da preskrbim hrano. Sestavljena je bila iz surove repe, surove svinjske pese, surovega korenja in krompirja, nabavljal sem jo na okoliških kmetijah. Ujetniki so bili strašno lačni. Ko so jim stražarji to v bistvu svinjsko hrano nametali čez mrežo, so se kar tepli, kdo bo dobil več. Posebno mučenje pa je predstavljala mreža, postavljena sredi igrišča, kjer so bile konzerve, pokvarjene salame in cigarete. Ujetniki so se zaganjali v te nedostopne dobrote, stražarji z visokih stražarskih mest pa so po njih streljali in se ob zadetih in mrtvih zabavali. Po poklicu sem konjač, pa se mi je ob teh prizorih stiskalo srce in obračal želodec. To svojo 'intendantsko' funkcijo sem moral opravljati več kot en teden, dokler hrvaških beguncev, ki so jih vsako noč v tem času streljali in dovažali vedno nove, ni zmanjkalo.«

Protitankovski jarek od Nove vasi do teharskega mosta čez Voglajno

»Ko so bili polni vsi razpoložljivi protitankovski in strelski jarki, vsi L-jarki in flakovske jame na Golovcu, sem moral dati še devet ujetih hrvaških konj, da so s smrečjem pokrita trupla (drugače konj niso spravili na mrtve žrtve) v že tako prenapolnjene jarke še globlje stlačili v dva in pol do tri metra globok in od tri do štiri metre širok protitankovski jarek na Golovcu in ga tako še dodatno napolnili s trupli zajetih ljudi. Na koncu so postrelili še konje, ki sem jih moral dati, in jih zagrebli kar na vrhu človeških trupel. Ko razmišljam, koliko je bilo takrat v Celju beguncev, bi lahko rekel, da vsaj dvakrat toliko kot Celjanov. Vsi so ostali v naši zemlji. Najbolj je z njimi poleg Teharij in Medloga obremenjen protitankovski jarek od Nove vasi do teharskega mosta čez Voglajno.«

Morija Hrvatov in grobišča v Medlogu

Na območju Medloga, ob zahodni Ložnici, po levem in desnem bregu skoraj do Butovega mosta je grobišče poleg grobišča. Radiotelegrafist osme črnogorske brigade, ki je devet dni »čistila« hrvaške begunce v okolici Joštovega mlina v Medlogu, Pavle Jerman mi je pripovedoval: »Teh časov iz maja 1945 se nerad spominjam. Še zdaj sanjam o njih. Pospravljena je bila nepredstavljiva množica ljudi. Tudi ženske in otroci. Vse, kar ljudje o tem govorijo, je res in še veliko več. Povedal bom samo, kako je neki Franc ušel iz obroča stražarjev in se skril v Joštovo hišo. Patrulja ga je iskala, vendar ga ni našla. Zelo pa se ga je prestrašila Darinka Jošt, ko je prilezel iz dimnika v kuhinji. Ni ga prijavila in tako je ostal živ. Moje življenje v Celju se je ustalilo. Imel sem tudi ljubezen, katere plod je bil sin, ki mi je zelo podoben, tudi po pameti. Postal je celo predsednik stranke v Celju, ki pa je jaz ne maram.

Jaz in še dva moja prijatelja smo bili tisti, ki smo leta 1990 sneli jugoslovansko zastavo z zvezdo z Aljaževega stolpa in namestili slovensko, takrat še brez grba. Pristopil sem k krščanskim demokratom, tudi tu je treba biti kritičen, saj jih vodijo za nos.«

Osma črnogorska brigada je devet dni »čistila« hrvaške begunce v okolici Joštovega mlina v Medlogu. Foto: Ivo Žajdela

Pogreb Pavla Jermana: »Suh pa je ostal njegov sin, ker ga na pogrebu ni bilo«

Najin pogovor, ki je bil zelo dolg, saj sva popila vsak vsaj pet vrčkov piva, se je razvil v bifeju Mimi ob celjski tržnici po letni konferenci krščanskodemokratske stranke, ki je bila ob navzočnosti Lojzeta Peterleta v veliki dvorani Narodnega doma v Celju. Tam sem bil samo poslušalec. Pavle Jerman je bil v Celju ob plebiscitu dosleden odstranjevalec Titovih slik. Za njegovo smrt, ki jo je povzročil rak, se v Celju ni slišalo. Njegov pogreb v Tržiču je zaznamoval močan dež, tako da sta predstavnika krščanskih demokratov iz Celja Lampret in Železnik bila popolnoma mokra. Suh pa je ostal njegov sin, ker ga na pogrebu ni bilo. Obiskal pa ga je še živega v bolnišnici.

Območje zahodnega dela Celja med Levcem, Babnim in Medlogom, s potokom Ložnica še 80 let po veliki komunistični moriji skriva množična grobišča z izjemno veliko tam umorjenimi. Vir: Državna topografska karta 1 : 25.000

Grobišča ob Ložnici pri Levcu

Albin Podjavoršek, kmet z Babnega, mi je pripovedoval: »Maja 1945, po koncu vojne, je bilo po travnikih in njivah med ljubljansko in našo cesto med Babnim in Medlogom pravo mravljišče zajetih hrvaških beguncev. Bilo jih je na tisoče. Jedli so po njivah izkopan krompir, ki smo ga aprila sadili. Stražili so jih črnogorski partizani na konjih. Množično so jih streljali kar po travnikih ob Ložnici. Posamično pa v lesenih barakah, ki so stale na Tirgotu. Tirgot smo imenovali rahlo vzpetino severno od ljubljanske ceste in južno od Ložnice (nasproti sedanjih trgovin v Levcu, vzhodno od vrtin za celjsko pitno vodo), ki je bila porasla z mogočnimi starimi hrasti. Tu so imeli celjski grofje živalski vrt. Zahodno od tega gozdiča je bil izvir tople vode, kjer so lahko ženske tudi pozimi prale perilo. Iz teh barak so se ponoči slišali klici 'klekni', nato pa streli. Ujetniki, ki so jim najprej z žico na hrbtu zvezali roke, so morali poklekniti, da so jih laže streljali v tilnik. To je trajalo več kot deset dni. Najbolj so se mi zasmilile ženske, ki so za svoje dojenčke prosile mleka po teh hišah. Pri kmetu Pišku v Medlogu je ena rodila kar na dvorišču. Partizani so ju kar na tleh ustrelili. Mrtve so zakopavali v velike jame, ki so jih morali begunci sami izkopati po teh travnikih in njivah na vsaki strani Ložnice. Veliko so jih zagrebli v bencinske jarke, ki so jih Nemci izkopali na vzhodni strani letališča, v trikotniku med Ložnico in cesto na Babno in Medlog, na Strenčanovi zemlji, ki imajo domačijo v Levcu. Jarki so bili zaradi varnosti pred požarom ali eksplozijami izkopani v cik–caku. Teh jarkov je bilo v dolžini vsaj 200 metrov dolžine, široki pa so bili za dva soda.«

Hrvaški vojaki, ujetniki v taborišče na Glaziji v Celju. Vir: Muzej NZ Celje

Vse noči so drdrale strojnice in se slišali posamezni streli

Milka Kvasova iz Medloga mi je pripovedovala: »Maja 1945 so bile pri nas vojne razmere. Partizani na konjih so okrog hiš neprestano patruljirali. Dva tedna smo morali imeti vsa okna ponoči zastrta, da ne bi gledali, kako so partizanske vojaške patrulje vodile na streljane ujete hrvaške begunce. Če je skozi okno svetila kakšna luč, so po vratih že zaropotala puškina kopita, češ da moramo okno zagrniti. Vse noči so drdrale strojnice in se slišali posamezni streli. Pokojnemu Repiču, ki je imel hišo na travniku, se je od vsakonočnih krikov, stokanja in streljanja skoraj zmešalo, dobil je živčni zlom. Podnevi pa so partizani po teh naših gozdičih lovili in ubijali ranjence, ki so bili ponoči slabo ustreljeni. Ponoči je bil pekel, čez dan pa gozdna 'bolnišnica' umirajočih. Partizani so slabo streljali, verjetno zaradi noči.«

Iz zemlje so štrlele kosti, videli so se čevlji, obleka in hlačni pasovi

»Tudi v našem gozdu za hišo je bilo polno ujetnikov. Ko so jih nekam odgnali, je po vejah skoraj na vsakem drevesu viselo polno oblačil. Pri kmetu Pišku v Medlogu so žensko, ki je tedaj rodila, ustrelili z dojenčkom vred. Večino beguncev so slačili in pregledovali pri našem sosedu Fazarincu. Ob cesti so bili metrski kupi oblek, v koritih Fazarinčevih svinjakov pa polno zlatnine, ur, nalivnih peres, denarnic in drugih osebnih predmetov.

Ženske so imele perišče na Ložnici, na sredini med Joštovim mlinom in Levcem. Nekaj let se nismo upale hoditi na to območje. Po neki poplavi, mislim da je bilo leta 1954, sem šla na perišče. V bližini sem z levega brega zagledala, kako iz zemlje štrlijo kosti, videli so se čevlji, obleka in hlačni pasovi. Perilo sem takoj odnesla domov in nikoli več nisem šla prat na Ložnico.«

Janez Črnej, Hrvati na Celjskem, grobišče, Demokracija, 30. 12. 2004Nadaljevanje v: Janez Črnej, Hrvati, poboji, grobišče, Celje, Medlog, Ložnica, Slovenijales [3]