Največje število ubitih po drugi svetovni vojni v Sloveniji predstavljajo hrvaški begunci. Njihova grobišča so razsejana po Sloveniji od hrvaške do avstrijske meje in delno tudi v Avstrijo do tam, do koder so prodrle jugoslovanske partizanske enote. Po pričevanju članov društva Domobran iz Zagreba se je pred komunistično vojsko umaknilo okoli 600.000 Hrvatov. 250.000 jih je odšlo s čolni in jadrnicami čez morje, drugi prek naše severne meje proti Avstriji, manjšina pa proti Italiji. Centralni komite KPJ je po pričevanjih članov društva svojim ubijalskim enotam dal načelno nalogo, da morajo v Sloveniji Hrvate ubijati Srbi in Črnogorci s pomočjo Slovencev, na hrvaškem Hrvatje Hrvate, v Sloveniji pa Slovenci Slovence. To načelno navodilo oziroma naloga se mi zdi eden ključnih idejnih temeljev komunistov v boju za oblast in ohranitev oblasti. Na podlagi pričevanj bom skušal opisati tista grobišča, katerih lokacijo je objavila komisija Demos v Celju.

Janez Črnej, vestni raziskovalec komunističnih zločinov na Celjskem leta 1945. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski pomor Hrvatov v Dobovcu pri Rogatcu

Od Rogatca proti hrvaški meji je tik pred meddržavnim prehodom naselje Dobovec. Med slovensko in hrvaško carinarnico je na desni strani Sotle, tam še majhnega potoka, speljana železnica in cesta proti zaselku Trlično. Nekaj sto metrov od državnega prehoda, kjer se križata cesta in železnica, je proti Sotli njiva, na kateri je na skrajnem robu proti potoku več kot deset metrov dolgo grobišče. Njiva z grobiščem vred je stalno orana in obdelovana, tako da je grobišče težko opazno. Lastnik njive je Davorin Bele iz Trličnega.

Na pobudo notarja iz Šmarja pri Jelšah Pavla Rojsa sva se s prijateljem Oskarjem odpravila k njemu, da naju je vodil do grobišča. Pavel Rojs je povedal: »Doma smo bili v Dobovcu. Tako sem kot otrok vojni in povojni čas preživel na slovensko-hrvaški meji. Hrvaški poglavnik Ante Pavelić se je iz Hrvaške umaknil 26. aprila 1945. Prespal je v Rogaški Slatini pri svojem prijatelju odvetniku dr. Rosandiču. 6., 7. in 8. maja 1945 so partizani v Dobovcu razorožili veliko število hrvaških domobranov, samih mladih fantov. Zaprli so jih v velik zamrežen prostor na zgornji strani ceste. Ko je bil prostor poln, so si morali fantje izkopati grob na njivi na slovenski strani Sotle in tam so jih postrelili in zakopali. Verjetno jih je bilo več kot 200.«

Kolona ujetih hrvaških vojakov v Celju. Vir: Muzej NZ Celje

Pomori Hrvatov v Maclju

»Na Kalu pri Jurjevcu v Maclju, ki leži zahodno od Velike bukve, je velika ploščad. Hrvaške begunce, ki so jih do Đurmanca pripeljali z vlakom in jih vodili do Dolnjega Maclja, so pred Veliko bukvijo ubili in zakopali. Ubijali so jih vso noč. Pravijo, da jih je bilo več kot 4.000. O teh pobojih hrvaških beguncev ob cesti proti Mariboru bi vedel veliko povedati avtoprevoznik iz Hromca Pavić. Dobro se spominjam tudi kolon banatskih Nemcev, ki so mimo naše hiše s konjskimi vpregami in zvrhano naloženimi vozovi nekaj dni hiteli proti Celju. Kam so izginili? Prav tako vem, da so bolgarski partizani mobilizirali veliko mladih fantov, posebno v Medjimurju, in jih nato vse ubili.«

Banatske Nemce so verjetno umorili pri Levcu in v Medlogu pri Celju

Pavlu Rojsu sem razložil, da so banatske Nemce verjetno umorili v bližini letališča Levec in v Medlogu pri Celju. Tu so jih partizani ustavili, jim odvzeli konje, vozove in kar je bilo na njih uporabnega, ljudi pa imeli nekaj časa zaprte v letališkem hangarju in letaliških poslopjih. Kmetje so si jih kar nekaj časa izposojali kot delovno silo. Nato so izginili. Verjetno pod oznako »ustaši«, saj so komunistične oblasti v Celju to oznako rade uporabljale kot opravičljiv razlog za poboje. Takih »ustaških« grobišč je v bližini letališča Levec in v sosednjem Medlogu veliko. So dobro zavarovana s tablami, na katerih piše: Vodovarstveno območje za pitno vodo. Nas, Celjane, mestne oblasti, podprte z visoko strokovnostjo Zavoda za zdravstveno varstvo, že skoraj trideset let navajajo na kanibalizem prek »neoporečne« pitne vode, ki nam teče iz mestnih pip.

Grobišča pri Rogatcu v Velikem Kamnu ...

Komisija Demos je dobila sporočilo, da je veliko grobišče hrvaških beguncev tudi pred Rogatcem, tam, kjer je zdaj smetišče tik ob novi obvozni cesti Rogaška Slatina–Rogatec. Poznejših sporočil nismo dobili, tako da je to grobišče ostalo nezabeleženo. Gotovo pa so ga opazovali miličniki nekdanje postaje milice iz Rogatca tako kot grobišča okoli gradu v Rogatcu.

Ob cesti Podsreda–Senovo je naselje Veliki Kamen. Tudi tu so bili poboji hrvaških beguncev. Eno grobišče je v Šerbečevem gozdu, ima obliko črke T. Drugo je tik ob cesti Veliki Kamen–Brestanica, 500 metrov zračne črte od vogala Šerbečevega gozda, kjer je grobišče. To grobišče je v zamočvirjeni veliki jami, porasli z grmovjem in ostro travo. Okrog in okrog je pašnik. Tudi kraj se imenuje Okrog.

Grobišče v Šerbečevem gozdu ob cesti Veliki Kamen–Brestanica

Gospod in gospa Maruša sta me skupaj z gospo Vodopivčevo in možem peljala na ogled teh grobišč. Na kraju samem mi je g. Maruša povedal: »Ob koncu vojne sem tu odraščal. Okoli 9. maja 1945 so se umikali hrvaški begunci pred partizani. Partizani so jih tukaj ustavljali. Pri medsebojnem obstreljevanju jih je bilo kar nekaj ubitih. Druge so partizani zajeli in nato ubili. Očetu sem pomagal vlačiti mrliče v jamo, izkopano v obliki črke T. Mrtvi so bili oblečeni v črne jakne, vendar brez hlač, ki so jim jih slekli partizani, samo v belih spodnjicah. V to jamo je bilo zakopano najmanj 50 ubitih. V drugem grobišču, kamor nisem hodil, je bilo zakopanih od 300 do 500 beguncev. Bili so civilisti in tudi ženske.«

Lesično. Prvo grobišče Hrvatov je ob koncu pločnika, na levi strani ceste, ki pelje v hrib, kjer je vrba žalujka, nasproti nje pa potok. Ob potoku je nasutje odpadnega materiala, tu je grobišče. Foto: Ivo Žajdela

Grobišča Hrvatov v Lesičnem

Ob poti proti Velikemu Kamnu smo se oglasili še pri župniku Jožetu Hriberniku na Pilštanju. Že leta 1991 me je klical kot predsednika komisije Demos, češ da šmarska občina nima komisije za medvojne in povojne poboje, čeprav je župan in poslanec Franc Potočnik, član SLS in tudi Demosa, skoraj sosed iz Gubnega. Takrat sem Potočnika poklical in ga vprašal, ali je to res. Dejal mi je, da take komisije ne namerava ustanoviti in da naj jaz zabeležim grobišča, kolikor mi bodo ljudje sporočali.

Moj nekajletni zapozneli obisk pri župniku Hriberniku skupaj z mojimi sopotniki iz Celja ni v ničemer spremenil njegove prijaznosti. Bila sva telefonska znanca, njegovo sporočilo iz leta 1991 pa zapisano. V njegovo verodostojnost sem od prvega trenutka verjel, saj sem o njem slišal samo dobro. Iz župnišča na Pilštanju smo se kmalu odpravili v nekaj deset metrov niže ležeče Lesično, kjer so grobišča. Župnik je začel pripovedovati: »Po 9. maju 1945 so se hrvaški domobrani začeli umikati proti Avstriji. Tudi v našem kraju so jih partizani prestrezali in ubijali. Rezultat tega so pri nas tri grobišča. Prvo grobišče je tukaj ob koncu pločnika, na levi strani ceste, ki pelje v hrib, kjer je vrba žalujka, nasproti nje pa potok. Ob potoku je nasutje odpadnega materiala, tu je grobišče. 

Lesično. Tretje grobišče Hrvatov je v smeri Virštanja ob potoku Sušnica, v dolinici, kjer je drog električne napeljave; to območje se imenuje Drensko Rebro. Foto: Ivo Žajdela

Drugo grobišče je v smeri Virštanja ob potoku Sušnica, v dolinici, tam kjer je drog električne napeljave; to območje se imenuje Drensko Rebro. To je le slab kilometer pred domačijo Franca Potočnika, inž. agronom., v Gubnem, našega nekdanjega župana, poslanca SLS, zdaj sekretarja na ministrstvu za kmetijstvo. Njegov oče je bil partizan.«

Lesično. Grobišče Hrvatov v smeri Virštanja ob potoku Sušnica, v dolinici, kjer je drog električne napeljave; to območje se imenuje Drensko Rebro. Foto: Ivo Žajdela

Veliko grobišče Hrvatov je tudi v Kozjem

Kozje. Veliko grobišče na desni strani ceste, ki pelje proti Podsredi, tam kjer je stal obrat Steklarne (brusilnica stekla) iz Rogaške Slatine. Foto: Ivo Žajdela

»V tej dolinici so jih, razorožene, streljali. Vendar so slabo streljali, saj se je veliko teh ljudi ranjenih in na pol živih skušalo rešiti po gozdnatih vzpetinah, ki so levo in desno. Partizani so jih nato lovili in brez strelov ubijali. Ljudje govorijo, da so bili partizani pijani. Akcijo je vodil Jakob Borštner. Kaj več o tem pa bi lahko povedali pričevalci Martin Lupša, Kolar, Debelak in Franc Amon iz Virštanja. Vsega skupaj je bilo verjetno ubitih med 300 in 400 hrvaških domobranov. Veliko grobišče je tudi v Kozjem, na desni strani ceste, ki pelje proti Podsredi, tam kjer zdaj stoji obrat Steklarne (brusilnica stekla) iz Rogaške Slatine. Več o tem bi zvedeli v Kozjem.«

Kozje. Veliko grobišče na desni strani ceste, ki pelje proti Podsredi, tam kjer je stal obrat Steklarne (brusilnica stekla) iz Rogaške Slatine. Foto: Ivo Žajdela

V Lesičnem so sorodniki mrtvih lokacije grobov zamešali

Lesično. Drugo grobišče Hrvatov leži na desnem bregu potoka Bistrica, kjer je trgovina. Tam je medvojni partizanski grob. Sorodniki mrtvih so lokacije zamešali. Tako so partizanski krasili grob hrvaških beguncev, hrvaški pa grob partizanov. Foto: Ivo Žajdela

Za tretje grobišče v Lesičnem mi je povedal Pavel Rojs, notar iz Šmarja pri Jelšah. Leži na desnem bregu potoka Bistrica, tam kjer je zdaj trgovina. Tam je tudi medvojni partizanski grob. Svojci mrtvih so lokacije zamešali. Tako so partizanski krasili grob hrvaških beguncev, hrvaški pa grob partizanov. Politični funkcionarji prejšnjega režima nekdanje šmarske občine so naredili problem iz tega, predvsem kako so Hrvatje izvedeli za grobišče. Sama zamenjava je bila najbrž posledica neprimerne neposredne bližine gostilne, ki so jo postavili zmagovalci za svoje potrebe.

Lesično. Drugo grobišče Hrvatov leži na desnem bregu potoka Bistrica, kjer je trgovina. Tam je medvojni partizanski grob (napis z »vsebino« groba). Sorodniki mrtvih so lokacije zamešali. Tako so partizanski krasili grob hrvaških beguncev, hrvaški pa grob partizanov. Foto: Ivo Žajdela

V Bistrici ob Sotli so na grobiščih Hrvatov zgradili šolo maršala Tita

Za grobišča v Bistrici ob Sotli (nekdanji Sv. Peter pod Svetimi Gorami) mi je leta 1990 v poslanskih klopeh zbora občin povedal moj poslanski kolega Marko Stadler, inž agr., eden najbolj korenitih poslancev SLS in Demosa, ki ga je politika SLS osamila, tako da zdaj samo še obdeluje svoje vinograde, hrani živino in skrbi za otroke, ki so se izšolali najprej na Škofijski gimnaziji, nato pa na Univerzi v Ljubljani. Razložil mi je, da občina Šmarje pri Jelšah ni ustanovila komisije, ki bi popisala grobišča, čeprav je bila pri njih po koncu vojne prava morija. Ubitih je bilo vsaj 1.000 beguncev, med njimi ženske in otroci. Zajeli in ubili so jih v sadovnjakih na ravnici pred naseljem Bistrica, kjer je bil tudi protitankovski jarek. Tam so kasneje zgradili šolo maršala Tita in športna igrišča.

Bistrica ob Sotli skriva grobišča Hrvatov. Foto: Ivo Žajdela

V Bistrici so ubite iz grobišča vozili v Prišek

O teh grobiščih me je kasneje obvestil tudi Anton Verbančič iz Bistrice. Povedal mi je, da so grobišča tudi zunaj prostora, kjer so danes šola in športna igrišča. Da pa so takrat, ko so delali zemeljska dela za šolo in igrišča, odvečno zemljo s kostmi vred odvažali v Prišek. Ta leži ob cesti proti Bizeljskemu nasproti Skale kmalu za naseljem Bistrica in blizu odcepa ceste za Svete Gore. Povedal mi je tudi, da so bili ubiti poleg hrvaških beguncev tudi kočevarski Nemci. Med njimi so bile tudi ženske in otroci.

To grobišče je s pomočjo takratnega župana evidentirala tudi vladna komisija za Teharje in Kočevski rog, ki so jo sestavljali Viktor Blažič, Tine Velikonja in dr. Mitja Ferenc. Niso pa evidentirali nasilnega, delnega prekopa posmrtnih ostankov.

Janez Črnej, Grobišča Hrvatov, Demokracija, 23. 12. 2004Nadaljevanje v: Janez Črnej, Hrvati, poboji, grobišče, Celje, Medlog, Ložnica, Kosta Nađ [2]

1/9