Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Jasličarja Tomaž in Katarina Lavrih

Igor Vojinovič
Za vas piše:
Igor Vojinovič
Objava: 22. 12. 2020 / 08:41
Čas branja: 4 minute
Nazadnje Posodobljeno: 25.12.2020 / 17:58
Ustavi predvajanje Nalaganje
Jasličarja Tomaž in Katarina Lavrih

Jasličarja Tomaž in Katarina Lavrih

Intervju z zakoncema, ki ju betlehemska zgodba navdihuje in spremlja skozi skupno življenje.

Zakonca Lavrih. FOTO: Tatjana Splichal.


V zavetju Marije Vnebovzete na Zaplazu, na Grozdetovi romarski poti, obdana z griči ob mirni Temenici leži tiha dolenjska vas Šentlovrenc. Samo 7 km pešpoti jo loči od tega romarskega svetišča in od groba blaženega Grozdeta, avtorja božične lirike, zaradi katere je bil izbran za zavetnika slovenskih jasličarjev in njihovega društva.

Dvojna romarska pot pelje ravno mimo domače hiše zakoncev Lavrih, ki jaslice ne samo izdelujeta, zbirata in razstavljata, temveč iz njihove duhovnosti tudi živita.

Bili so to drugačni časi …

V njunem otroštvu so jaslice sicer bile doma, vendar jih nihče ni izdeloval. »Časi so bili drugačni, doživljali smo marsikaj,« se spominja Tomaž. »Veliko je bilo primerov, ko so se o božiču ljudem, zlasti zaposlenim na odgovornejših mestih, v snegu pod oknom pojavile tuje stopinje. Slišali smo zgodbe o tem, da če je kdo zgolj okrasil božično drevesce, je moral poslušati neprijetna vprašanja.«


Katarinine jaslice na kamnu. FOTO: Tatjana Splichal.

Od prašička do pastirčka

Spomini se vrnejo v otroštvo, ko se je leta 1975 Tomaž kot petošolec z očetovim bratrancem, ljubiteljskim slikarjem, odpravil na Primskovo na Dolenjskem, kjer sta ob robu lipovega gozda iskala kako zanimivo poleno in nato iz njega izrezbarila kakšnega prašička, možička ali druge žival'ce.

»Toda prišla je mladost, leta 1986 še poroka, otroci in na otroški konjiček sem malo pozabil. Ko pa sem se leta 1995 zopet znašel na tistem kraju, sem spet našel zanimivo lipovo vejo. Spravil sem jo, pustil, naj odstoji, in jo leto dni pozneje poiskal. Iz nje sem izrezbaril obraz pastirčka, vendar je zmanjkalo časa in je vse ostalo v zunanji drvarnici. Napol obdelana veja je odležala še eno leto, dokler mi nekoč v oči ni padlo, da je voda v njej izdolbla zanimivo grčo in ustvarila čudovite odtenke. Pastirčka sem dokončal v lepo figurico in ko so jo videli drugi, se jim je tako dopadlo, da sem si rekel: Mašin'ca, bom pa še kakšnega izdelal!«


Miniaturne jaslice v orehovi lupinici. Tomaž jih je izdelal že več kot 100. FOTO: Tatjana Splichal.

Kot Marija in Jožef

Žena Katarina, poklicna vzgojiteljica predšolskih otrok, se je že prej ukvarjala z ročnimi deli, ni pa izdelovala jaslic. »K ustvarjanju me je pred 20 leti pritegnil mož. Pet let sem ga gledala, potem sem si rekla: Kaj če bi tudi jaz poskusila? Začela sem na papirju in mi je uspelo. Kmalu so jih hotele imeti vse prijateljice, nato še brat za avtodom in tako je šlo naprej,« se spominja začetkov.

Uporablja široko paleto tehnik: kvačkanje, klekljanje, vezenje na papir, na blago, bombažne vrvice, barvanje, mozaike iz steklenih ploščic. »Na začetku sem uporabljala vedno isto tehniko, potem mi je postalo izziv, da se vsakič preizkusim v novi. Ko opazim nek nov material, me zamika, da ga poskusim spremeniti v jaslice. Letos mi je bilo v izziv to storiti s kamnom, z akrilnimi barvami v pikčasti tehniki,« pove in pokaže svojo izvirno upodobitev, ki je zlepa ne najdeš v trgovinah.


Jasličarja v delavnici. FOTO: Tatjana Splichal.

Ko na vrata potrka trpljenje …

Katarini se je pred desetimi leti življenje obrnilo na glavo. Z možem sta se z avtom odpravila na Sv. Višarje, s svojimi osebnimi in skupnimi prošnjami, potem pa se je zgodilo, kar sta najmanj pričakovala: prometna nesreča in zdrobljen gleženj. Nič več ni mogla hoditi brez opore. Živo se spominja: »Nesreči so sledili dolgi meseci terapij, nato se je ravno začel adventni čas. Kljub bolečinam so prav takrat nastale ene mojih najlepših jaslic: sveta družina, nakvačkana iz bele bombažne nitke, umeščena pod obok iz stare vinske trte. Tiste jaslice so me ozdravile in so name delovale zelo terapevtsko. Ob njih sem čutila angelski dotik.«

Sledilo je navajanje na težko hojo, pripomočke, oteženo delo v vrtcu, napoved upokojitve. Toda vse te težave niso ustavile Katarinine ustvarjalnosti: »Zame je izdelava jaslic posebna sprostitev. Olajša mi sprejemanje invalidnosti,« pove s pomirjenim glasom in poudari: »Ne gre pa to kar tako, vsak dan. Jaslice te 'pokličejo'. Da bi rekla: zdaj grem pa delat jaslice, to ne gre. Ampak takrat, ko me 'pokličejo'.«


Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (51/2020).

Preberite še:
- Simbolni pomen jasličnih figuric
- Jaslice v piranskih cerkvah
- Pogovor z izdelovalcem jaslic

Kupi v trgovini

Novo
Konec krščanske civilizacije
Filozofija in esejistika
22,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh