Ob svežnju kmetijske zakonodaje, ki je pravkar v javni obravnavi, smo se z dr. Jožetom Podgorškom pogovarjali o ključnih izzivih slovenskega kmetijstva, njegovi prihodnosti in strategiji, pa tudi o tem, kako popraviti ugled kmeta v družbi in kmetijstvo narediti privlačnejše za mlade.

Odgovarjal je predsednik Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije (KGZS) dr. Jože Podgoršek.

Katere bodo – ali so že bile – vaše prve poteze na čelu KGZS?

Veliko časa za uvajanje ni bilo, nemudoma smo začeli intenzivno delati. Takoj po prihodu smo se morali resno lotiti zakonodajnih predlogov, ki pomembno vplivajo na količino birokratskih bremen za kmetijska gospodarstva, in obrambe kmetij proti njim. Navezali smo pomembne, tesne stike s ključnimi ministrstvi in poslanskimi skupinami koalicije in opozicije, ker je zelo pomembno, da se predstavimo čim širši politični sferi in odločevalcem. Dosegamo že prve rezultate, skupaj z Upravo za varno hrano želimo pravilnik o biovarnosti pripraviti tako, da bi bil manj birokratsko zahteven, a bi vseeno sledil svojemu namenu – preprečevanju prenosa bolezni z ene kmetije na drugo. Hkrati smo ministrstvu, pristojnemu za energijo, predstavili težave kmetov, ki so zadnja leta investirali v sončne elektrarne in nato doživeli visok skok omrežnine. Minister je obljubil pripravo ukrepov za ublažitev izjemnih skokov. Imamo dokazila o kar 650-odstotni rasti omrežnin, dobivamo pa še informacije od hmeljarjev in tistih, ki imajo namakalne sisteme, kjer pa so skoki omrežnine še bistveno višji.

V katerem primeru boste vaš mandat ocenili za uspešnega?

Na zbornico smo prišli z jasnim vsebinskim izhodiščem. Nekaj ključnih zadev je povezanih zlasti z izboljšanjem stanja na področju kmetijstva in gozdarstva, ena prvih nalog je zmanjšanje birokratskih bremen, kar je zelo pomemben in težko dosegljiv cilj. Želimo si najti načine, kako stabilizirati prihodke na kmetijskih gospodarstvih, poiskati tudi druge možnosti pridobivanja, zlasti na družinskih kmetijah, tudi iz dodatnih, dopolnilnih dejavnosti. Povprečna slovenska kmetija je, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, z zgolj 7 hektarji kmetijskih površin premajhna in nekonkurenčna. Vendar pa so to kmetije, ki ohranjajo Slovenijo poseljeno, obdelano, lepo, zato je treba iskati načine, kako pri njih stabilizirati dohodke.

Časovna stiska ne more biti razlog, da se zakoni pripravljajo manj kakovostno, da izločiš razpravo in iskanje boljših rešitev.

Zelo smo poudarili tudi pomladitev slovenskega kmetijstva. Zavedamo se, da mladi kmetje znajo izračunati, ali se jim neko dejavnost splača delati, ali bodo lahko dostojno živeli, če bodo prevzeli kmetijo. Čeprav imamo v Sloveniji eno višjih podpor za mlade prevzemnike v EU, je delež mladih kmetov manjši kot v povprečju EU. Razlog vidimo ravno v ekonomskem položaju kmetov. Mladi kmeti vedo, da zagonska sredstva lahko zelo hitro porabiš za investicije, kaj pa potem? Če bomo uspeli stabilizirati dohodke, smo prepričani, da bomo tudi poiskali načine, da bodo mladi bolj intenzivno vstopali v prevzeme kmetij.

Naslednja pomembna naloga je, da gremo skupaj z ministrstvom v pripravo resne, dolgoročne strategije razvoja slovenskega kmetijstva in gozdarstva. Zadnja ali edina resna strategija, ki je presegla eno programsko obdobje, je bila ob osamosvajanju za časa ministra dr. Jožeta Osterca leta 1993. Nosili smo jo pod pazduho, jo resnično brali, iz nje vlekli izhodišča za razvoj slovenskega kmetijstva, a je treba iti tudi tu korak naprej.

Tudi otroke vzgajamo v smeri, da skušamo kupovati lokalno, slovensko, celo do te mere, da je nekoč hči, ko so imeli v šoli banano za malico, doma vprašala, zakaj dobijo v šoli banane, ki ne rastejo v Sloveniji.

Naslednja vsebina se dotika območij z omejenimi dejavniki (OMD). Velik del slovenskega kmetijstva, večji del zemljišč je na območjih z omejenimi dejavniki. Kar ¾ vseh kmetijskih zemljišč v uporabi je znotraj OMD in ravno na teh območjih (manjše) kmetije, zlasti na gorskih in hribovskih območjih, izvajajo pomembne naloge: čiščenje, vzdrževanje, preprečevanje zaraščanja, torej ohranjanje lepote Slovenije. Tudi tu imamo ambicijo še od kakega nekmetijskega vira pridobiti dodatna sredstva za pomoč tem kmetijam.

Na področju gozdarstva si želimo urediti odgovornost vseh, ki vstopajo v slovenske gozdove. Nismo proti odprtosti gozdov, treba pa je bistveno spremeniti odgovornost tistih, ki vstopajo. Po aktualni zakonodaji je lastnik odgovoren za vse, kar se na njegovi parceli dogaja, tudi če nekdo pripelje smeti, hkrati pa nima mehanizma, ki bi preprečil take nepravilnosti. Želimo si tudi umakniti zakonsko normo, ki govori o predkupni pravici države za večje gozdne komplekse, in predlagamo isto smer kot pri kmetijskih zemljiščih, torej da je država za kmeti in pred špekulanti, ki bi kupovali gozdne posesti. Da torej tisto, česar kmetje ne rabijo, potem lahko kupuje država.

Vsak protest se začne ali konča za mizo, zato prisegamo na dialog.

Naslednje področje so divjad, zveri, lovstvo. Zagovarjamo stališče, da je treba pri številčnosti upoštevati nosilnost prostora. Nismo proti diverziteti, zagovarjamo jo, ker je pomembna, vendar do mere, kot jo slovenski prostor lahko prenese. Tudi konsenz glede števila medvedov je že dogovorjen, gremo proti populaciji 800 medvedov. Ob vstopu v EU jih je bilo okrog 450, zdaj smo na okoli 1200 do 1300. To število bo nekje vmes, toliko bi slovenski prostor lahko prenesel. Tudi pri volkovih si obetamo za kmete lepše čase, spremenjena je bila Bernska konvencija, na podlagi katere se lahko spreminja habitatna direktiva in potem lahko vsaka država, tudi Slovenija, malo aktivneje upravlja s še vedno zavarovano vrsto.

Dr. Jože Podgoršek: Evropska pridelava je in bo dražja od hrane v ostalem svetu, ker sledimo zelenemu prehodu, strategijam od vil do vilic …, ki nam omejujejo rabo sredstev za varstvo rastlin, gnojil, antibiotikov. FOTO: KGZS

Če bomo kaj od tega do konca mandata pripeljali pod streho, bomo zelo veseli, je pa ob vseh strateških ciljih in usmeritvah še veliko tekočih zadev. Pred nami je tudi resen razmislek glede Javne službe kmetijskega svetovanja, tudi tu je še veliko odprtih vprašanj. Mandat bo zagotovo pester, zanimiv, dolg.

Pri vsakem nakupu se odločamo, koga podpiramo: slovenskega ali globalnega kmeta. Če bo imel slovenski kmet priložnost pridelovati, prodajati, potem bo tudi delal. Če se bodo tržne poti zaprle, bo prenehal – in to bo negativno vplivalo na samooskrbo.

Pred tedni je javnost razburil primer neprimerne reje kokoši na eni od pomurskih kmetij. Gre po vašem za osamljen primer in kakšna je odgovornost inšpekcijskih služb?

Prepričan sem, da gre bolj ko ne za osamljene primere, imam pa ničelno toleranco do takšnih neprimernih rej, če do njih res prihaja. Na zbornici zagovarjamo enako stališče kot vsa slovenska javnost, a večina slovenskih kmetij vendarle dela bolje in drugače. Večina slovenskih živali ima celo imena, niso zgolj številke in večina lastnikov dela z njimi zelo vestno, skrbno. Pri govedih se nekateri lastniki tako navežejo, da celo steče kaka solza, ko gre bikec v klavnico. Je pa, kot povsod, tudi v slovenskem prostoru kdo, ki ne izvaja vseh praks, kot bi jih moral. Upam, da bomo slovensko kmetijstvo ocenjevali na podlagi večinske pozitivne prakse in ne na podlagi posameznih zavržnih, neprimernih ravnanj. Inšpekcijske postopke težko komentiram, a sem prepričan, da bi tudi inšpekcija, zadolžena za to področje skupaj z veterinarji, lahko učinkoviteje in bolj zgodaj preprečevala takšne ekscese, nepravilnosti; in bi bilo tudi prek tega odvračalnega momenta takšnih praks še manj.

Pred časom pa je odmeval primer odvzema živali s kmetije Možgan z Leskovca pri Krškem. Kaj se lahko kmetijske organizacije naučite iz tega primera?

Pomembno je, da se pri dobrobiti živali ali na področju kmetijstva ne gremo aktivizma, kar je zelo velika nevarnost, težava. Ravno pri kmetiji Možgan je bil v ospredju aktivizem. Glede na to, da je kmetija dobila skoraj vse živali nazaj, je šlo torej pri odvzemu res narobe vse, kar je lahko šlo. Tudi ta reja živali ni bila standard, ki bi si ga želeli, vendar pa živali niso bile ogrožene do te mere, da bi prišlo do ad hoc odvzema, do česar lahko pride pod dvema pogojema: če je resno ogroženo zdravje živali ali pa ljudi – poznamo tudi primere, ko so živali ubile rejca. V teh primerih je seveda treba presekati in peljati proti odvzemu živali. Tej kmetiji bi inšpektorica lahko naložila najprej odpravo nepravilnosti, potem pa ukrepe, ki se lahko postopoma stopnjujejo, morda tudi z odvzemom. Ne pa aktivistični, skoraj medijski odvzem pred očmi javnosti! Vesel sem, da so tudi tu organi storili vse, da so zaščitili kmeta, kar nam vliva nekaj upanja, da so inšpekcije dovolj neodvisne, da jim gre zaupati, da ne padejo pod vplivom aktivizma in nevladnih organizacij. Vendarle gre za stroko, na koncu pa gre za kmeta, za družino, za njegov obstoj.

Nismo proti odprtosti gozdov, treba pa je bistveno spremeniti odgovornost tistih, ki vstopajo.

Prah pa je dvigal tudi nameravan in nato umaknjen prispevek za pse znotraj novele Zakona o zaščiti živali. Kakšno je vaše stališče do predloga?

Z ministrstvom smo načeloma dogovorili, da nas kot največjo nevladno organizacijo na področju kmetijstva vključi v pripravo zakonodaje od izhodišč dalje, a je bil to prazen dogovor, ki se ni izvršil. Tudi sami ne vemo, kaj bo v zakonih, dobili smo prva izhodišča, a to je kot kazalo vsebine pri knjigi – veš, kaj se bo dogajalo, ne veš pa, kako. Zato tudi še nimamo strokovnih izhodišč ali mnenj in težko komentiram zadevo, ki je niti ni bilo in ne poznam podrobnosti, ali bomo plačevali davek za domače ljubljenčke ali ne. To je bolj vprašanje za tistega, ki je pripravljal to pobudo in jo na pritisk javnosti umaknil, ker je informacija pricurljala v javnost, preden bi si to na ministrstvu želeli.

Ali torej prav razumem, da komunikacija ministrstva z vami ni takšna, kot bi si je želeli?

Presenečen sem, da je res tako; da ministrstvo ne komunicira z nevladnimi organizacijami. To je že dlje trajajoča praksa, ker pa so pred nami ključni zakoni, bi si vendarle želeli dejavne vloge nevladnih organizacij in aktivnega sodelovanja z ministrstvom. Še decembra smo prosili, pozivali ministrstvo, naj nam vendarle da že pripravljene dela zakona, da bi jih skupaj z njimi dograjevali, preden gredo v javno razpravo, da se ne bomo pogovarjali prek medijev, temveč da strokovno sodelujemo, delamo, sedimo za isto mizo in pišemo zakon ali posamezen člen v njem.

Vesel sem, da so tudi tu organi storili vse, da so zaščitili kmeta, kar nam vliva nekaj upanja, da so inšpekcije dovolj neodvisne, da jim gre zaupati, da ne padejo pod vplivom aktivizma in nevladnih organizacij.

Pri uredbah, ki prihajajo zdaj, ne dosežemo nobenega usklajevanja, ampak si samo dopisujemo. Mi damo pripombe, oni nam vrnejo nazaj in uredba gre na vlado brez usklajevanja. Te prakse resnično nisem pričakoval, nenazadnje imam nekaj izkušenj tudi z druge strani in vem, da ko smo delali ključne zakone in strateški načrt, so bili zbornica in druge nevladne organizacije naš dnevni sogovornik. Tudi na terenu smo šli pogledat, ali je zakon izvršljiv. V mojem mandatu je sprememba Zakona o zaščiti živali dobila v manjšinski vladi več kot dvotretjinsko podporo v Državnem zboru, in to le zato, ker smo jo usklajevali prav z vsemi, tudi na terenu – to je prava pot za usklajevanje zakonske materije. Zdaj pa resnično pogrešam aktivnejšo komunikacijo, na spoznavnem sestanku nam je bilo to obljubljeno, od tedaj pa je drugače.

Že na letni novinarski konferenci ste našteli nekaj uresničenih in bistveno več neuresničenih stavkovnih zahtev. Katere od njih bi bilo treba realizirati najprej, nemudoma?

Glede stavkovnih zahtev je moje stališče drugačno: ne opredeljujem se več do tega, kaj bi morali z njimi narediti, eno leto je že od njih, mi pa se še pogovarjamo, kako jih udejanjiti. Kot predsednik zbornice sem bil na enem usklajevanju in težko rečem, da smo se usklajevali, kajti za usklajevanje rabiš sogovornika, s katerim se lahko kompetentno pogovarjaš. Sedeli smo nekaj ur, se pogovarjali zgolj o štirih točkah, a o nobeni nismo sprejeli zavezujoče odločitve. Stavkovne zahteve so sicer pomembne, a se z njimi nihče več resno ne ukvarja.

Zavedamo se, da se promocija kmeta začne že v vrtcu, osnovni šoli. Imamo naravoslovne dneve, ko gredo šole na kmetije, hkrati pa imamo v učbeniku napisano, da je kmet največji onesnaževalec.

Pred nami so pomembnejša vprašanja, področja zakonodaje se nameravamo lotiti z vsemi silami, ki jih imamo, šli bomo tudi na teren. Predlagali smo ministrici, da podaljša javno razpravo za pripombe na zakonodajo, čemur je ministrica tudi prisluhnila, saj gre vendarle za zelo pomembno zakonodajo, ki se tiče vsakega slovenskega kmeta in gozdarja. Verjamem, da je ministrstvo v časovni stiski, kajti volitve bodo čez dobro leto, večina zadev se bo zgodila do konca tega leta. A časovna stiska ne more biti razlog, da se zakoni pripravljajo manj kakovostno, da izločiš razpravo in iskanje boljših rešitev.

Na spletni Družini dajemo veliko poudarka mladim kmetom. Delež mladih prevzemnikov kmetij je v primerjavi z evropskim povprečjem nizek. Zakaj? In kako krivuljo ponovno obrniti navzgor?

Res je. V Sloveniji je le 4 % kmetov starih pod 35 let, v Evropi je ta delež sicer višji, a še vedno samo 6 %, tudi z evropskim povprečjem se ni ravno hvaliti. To je resna skrb vseh odločevalcev. Še večja skrb je, da je bilo v zadnjih dveh letih od vseh razpisov za mlade prevzemnike porabljenih zgolj 55 % sredstev. V času, ko sem sam še deloval na ministrstvu, so bila ta sredstva domala vedno porabljena, včasih je celo zmanjkalo in smo dali ponovni razpis, kajti pri mladih prevzemnikih je prav, da vsi, ki se odločijo, dobijo podporo. To so zaskrbljujoči podatki, a če bomo storili nekaj korakov za stabilizacijo dohodka na kmetijah, promocijo poklica kmeta, spoštovanje do kmeta, potem bo tudi mladih kmetov več. Toda to je proces.

Tu so izzivi, ki jih bo treba rešiti: dohodkovni položaj, status kmeta, ugled v okolici – na tem bo treba graditi.

Zdaj smo v procesu padanja in bo treba priti do odboja navzgor. Zavedamo se, da se promocija kmeta začne že v vrtcu, osnovni šoli. Imamo naravoslovne dneve, ko gredo šole na kmetije, hkrati pa imamo v učbeniku napisano, da je kmet največji onesnaževalec. Morda je še huje kot v prejšnjem sistemu, ko so kmetu vendarle priznali, da je tisti, ki prideluje hrano, obdeluje krajino … V okolju še vedno ni pozitivnega odnosa do kmetov, že v učbenikih imamo težavo, mladi si ne upajo javno izpostavljati, da bi radi šli po izobrazbeni poti naprej. Tu so izzivi, ki jih bo treba rešiti: dohodkovni položaj, status kmeta, ugled v okolici – na tem bo treba graditi.

Še nekaj besed o samooskrbi v Sloveniji, ki je od živila do živila različna. Kako zagotoviti enakomernejšo samooskrbo?

Slovenija je bila, je in bo tradicionalno živinorejska država. Imamo ¾ vseh kmetijskih zemljišč v uporabi na območjih z omejenimi dejavniki, v tem delu je tudi večina travnikov, in če hočemo te površine ohraniti obdelane, preprečiti zaraščanje, rabimo rastlinojedo, travojedo, pašno žival, torej drobnico ali govedo. Slovenija je po naravni danosti tu najmočneje samooskrbna, mleka imamo več, kot ga porabimo, rdečega mesa tam nekje, kot ga porabimo, jajc in belega mesa prav tako, edino pri svinjskem mesu smo od osamosvojitve, ko smo bili 80 % samooskrbni, padli na 30 – 35 % samooskrbe. Imamo pa premalo površin, kjer bi lahko izvajali intenzivno rastlinsko pridelavo in tu povečali samooskrbo, smo pa zelo odvisni tudi od podnebnih sprememb in od naravnih danosti v posameznem letu. Imamo leta, ko je bila samooskrba zelo dobra, potem pa pride sušno leto, kot je bilo 2022, in nam je strmoglavila.

Čeprav imamo v Sloveniji eno višjih podpor za mlade prevzemnike v EU, je delež mladih kmetov manjši kot v povprečju EU. Razlog vidimo ravno v ekonomskem položaju kmetov.

Za večjo samooskrbo bi morali stabilizirati rastlinsko pridelavo, investirati, promovirati, vlagati v prilagajanje na podnebne spremembe, v namakalne sisteme, mreže proti toči, rastlinjake, oroševanje proti pozebi, imamo nekaj tehnologij, ki bi jih lahko uporabili, pa jih še zelo zadržano. Ko smo delali strateški načrt, je Republika Slovenija zagotovila dodatnih 310 milijonov € za investicije in pomemben del je šel tudi za prilagajanje na podnebne spremembe, za dobrobit živali in za živilskopredelovalni sektor, torej za dvig konkurenčnosti celotne verige. A razpisi ne sledijo temu, da bi se ta denar začel učinkovito plemenititi na kmetijah.

Dr. Jože Podgoršek: Pred nami je tudi resen razmislek glede Javne službe kmetijskega svetovanja, tudi tu je še veliko odprtih vprašanj. Mandat bo zagotovo pester, zanimiv, dolg. FOTO: KGZS

Kje pa vi osebno kupujete meso, sadje, zelenjavo in ostala živila?

Doma imamo kmetijo in smo veseli, da zelenjavo in vsaj delček sadja pridelamo doma. Druge produkte pa, če se le da, kupujemo na kmetijah – jogurte, tudi meso, sicer pa gremo v trgovino kot vsak slovenski potrošnik, a smo kot kupci zelo zahtevni. Kot eni redkih beremo deklaracije, zanima nas tudi poreklo, v našem vozičku ne boste videli tujega prehranskega izdelka. Že mnogo let sledimo tej logiki in tudi otroke vzgajamo v smeri, da skušamo kupovati lokalno, slovensko, celo do te mere, da je nekoč hči, ko so imeli v šoli banano za malico, doma vprašala, zakaj dobijo v šoli banane, ki ne rastejo v Sloveniji.

Imamo dokazila o kar 650-odstotni rasti omrežnin, dobivamo pa še informacije od hmeljarjev in tistih, ki imajo namakalne sisteme, kjer pa so skoki omrežnine še bistveno višji.

Kako KGZS sodeluje z ostalimi deležniki v kmetijstvu, s Sindikatom kmetov, Slovensko kmečko iniciativo …?

To sodelovanje je zelo dobro, lahko pohvalim, da so že pred mojim prihodom nevladne organizacije začele intenzivneje nastopati skupaj, ker so potem močnejši sogovornik do ministrstva. Tudi večino pogledov, predlogov skušamo najprej uskladiti med nami in jih nato take predstaviti odločevalcem. To sodelovanje je prava pot in zelo potrebno, tudi z našim prihodom pošiljamo skupne dopise, se usklajujemo. Sodelovanje teče dobro, je pa treba zanj vedno skrbeti. To ni samoumevno, vsi se trudimo, da bi bilo to sodelovanje enako dobro ali še boljše tudi v prihodnje.

Če pride še kdaj do protestov slovenskih kmetov, ki bi s traktorji zasedali ulice, jih boste podprli?

Proteste po Evropi vodi vedno sindikat. In prav je tako. Tudi slovenske protestne zahteve je vodil sindikat s podporo nevladnih organizacij. Če bo v zakonodajnih paketih prišlo do velikih odklonov od tega, kar si želimo, in če ministrstvo ne bo voljno se usklajevati in iskati skupnih boljših rešitev za to, da bo slovenskemu kmetu lažje ali ne slabše kot sedaj, bomo uporabili vsa demokratična sredstva, da opozorimo vlado in ministrstvo na anomalije. Upam, da do tega ne bo prišlo, sam nisem zagovornik protestov. Vsak protest se začne ali konča za mizo, zato prisegamo na dialog. Če pa bo do tega prišlo, se bomo z vsemi nevladnimi organizacijami posvetovali, kako peljati tudi to obliko demokratičnega izražanja, in bomo z našo ekipo pomagali pri organizaciji, saj gre za slovenskega kmeta in lastnika gozdov. Uporabiti moramo prav vse demokratične procese, da zagovarjamo svoja stališča.

Povprečna slovenska kmetija je, v primerjavi z drugimi evropskimi državami, z zgolj 7 hektarji kmetijskih površin premajhna in nekonkurenčna. Vendar pa so to kmetije, ki ohranjajo Slovenijo poseljeno, obdelano, lepo, zato je treba iskati načine, kako pri njih stabilizirati dohodke.

Že od vsega začetka nasprotujete prostotrgovinskemu sporazumu Mercosur. Zakaj?

Absolutno nasprotujemo in želimo, da tudi slovensko kmetijsko ministrstvo nasprotuje Mercosurju. Vemo, zakaj Evropa tako sili vanj: zaradi reševanja avtomobilske industrije, ki je v Evropi v resnih težavah. Ampak z Mercosurjem, odpiranjem proti državam Južne Amerike, bo ravno kmetijstvo izgubilo največ, saj bo v Evropo prišla hrana, pridelana pod povsem drugačnimi standardi kot v Evropi. Mi govorimo o uredbi o deforestaciji, v Evropi celo o pogozdovanju, a hkrati bomo dobili hrano iz Brazilije, kjer letno posekajo vsaj za pol Slovenije pragozdov.

Nimamo torej enakih meril. Zato je naše stališče jasno: Mercosur lahko, če bo Evropa zagotovila, da bo hrana, ki bo prišla v EU, pridelana pod enakimi standardi kot v Evropi – ne zgolj, da bo zadostila vsem predpisom. Kajti evropska pridelava je in bo dražja od hrane v ostalem svetu, ker sledimo zelenemu prehodu, strategijam od vil do vilic …, ki nam omejujejo rabo sredstev za varstvo rastlin, gnojil, antibiotikov. A hkrati se borimo z ostalim svetom, kjer je to vse dovoljeno. Mi se zapiramo v vato, hkrati pa ves svet dela, kot je delal prej, zato slovensko in evropsko kmetijstvo izgublja na konkurenčnosti.

Navezali smo pomembne, tesne stike s ključnimi ministrstvi in poslanskimi skupinami koalicije in opozicije, ker je zelo pomembno, da se predstavimo čim širši politični sferi in odločevalcem.

Oba si želiva, da bi bil čez desetletje status kmeta in kmetijstva boljši kot danes. Kakšna pa je realna perspektiva?

Zelo si želimo, da bi naredili resno strategijo razvoja slovenskega kmetijstva in gozdarstva, ki bo presegla leto 2035. Če bomo to storili in ji sledili, se bo status kmeta popravil. Upam, da ne bomo vnovič v takšnih situacijah, kot je bila kovid kriza, vojna v Ukrajini, ko smo gledali, kaj imamo v Sloveniji, šteli zalogo pri vseh deležnikih v verigi. Kajti o kmetijstvu v Sloveniji govorimo le, ko se res bojimo, ali imamo dovolj vsega. Samooskrba se vedno dela v mirnem času. Od tega, ko posadiš drevo, do prvega jabolka rabiš nekaj let; od telička do bika in od telice do mleka prav tako. Rabiš predvidljivost in zlasti hleve, stroje, skladišča, hladilnice – tega se ne da zgraditi čez noč. Zato je prav, da tudi slovenski potrošniki pomagajo pri samooskrbi, so zahtevni in dajo priložnost tudi lokalnemu kmetijstvu. Pri vsakem nakupu se odločamo, koga podpiramo: slovenskega ali globalnega kmeta. Če bo imel slovenski kmet priložnost pridelovati, prodajati, potem bo tudi delal. Če se bodo tržne poti zaprle, bo prenehal – in to bo negativno vplivalo na samooskrbo. Zato naj se vsakdo vpraša, kakšno hrano želimo imeti, kakšno hrano kupujemo in kako s tem pomagamo slovenskemu kmetijstvu in tudi okolici – če slovenski kmet dela, kosi, pase živino, bo Slovenija lepa, obdelana, poseljena.