Dr. Jože Rant (1931–2007) jo je na prošnjo bivšega sošolca na Slovenski begunski gimnaziji v Avstriji, Rudija Kolariča, ki živi v ZDA, napisal v Argentini v dveh letih, od leta 2005 do 2007, namenjena pa je bila predvsem potomcem beguncev iz leta 1945, ki ne vedo več slovensko. Spletna stran, kjer je objavljena knjiga, je dostopna TUKAJ.

Knjigo je pisal iz zornega kota protirevolucije

Najprej naj povem, da avtor knjige Slovenski eksodus 1945 dr. Jože Rant ni zgodovinar, ampak je dvakratni doktor (teologije in filozofije). To omenjam zato, ker se je pogumno lotil težkega dela: daleč od Slovenije (daleč od mnogih knjig in člankov, ki so izšli po letu 1990 o tej temi) zbrati čim več literature, jo preštudirati in napisati sintetično zgodovino Slovencev, s posebnim poudarkom na medvojnem dogajanju in povojni usodi političnih beguncev.

Na to opozori že naslov knjige, ki je glede na njeno vsebino nekoliko preozek, vendar je z njim avtor očitno želel izpostaviti povojno begunsko zgodbo, ki je bila za vse, ki so v njej sodelovali, izjemno travmatična.

Begunec je bil tudi sam. Razumljivo je, da je pisal iz zornega kota protirevolucije oziroma tistega dela slovenskega naroda, ki je bil žrtev komunistične revolucije. Kljub temu je pri pisanju upošteval mnoge propartizanske vire in podrobno prikazal komunistično-­partizansko delovanje med vojno, saj je prav to usodno zaznamovalo »slovenski čas« v obdobju 1941–1990.

Knjigo Slovenski eksodus 1945 so decembra 2007 na Družini predstavili Janez Gril, zgodovinarka Tamara Griesser Pečar in pisatelj Zorko Simčič. FOTO: Ivo Žajdela

Šlo je za samoobrambo »pred uboji, ropi in požigi«

Ker je knjiga Slovenski eksodus 1945 pisana tudi (ali celo predvsem) za tujega bralca, se je na začetku na kratko spreho­dil skozi zgodovino Slovencev. Pretežno je opisal dogajanje med vojno in revolucijo. Najprej je prikazal odnos vseh pomembnejših akterjev do okupacije in oblike, predvsem pa razlike odpora. Tu so takoj v ospredje stopili komunisti, ki so zaradi zasledovanja svojega glavnega cilja, skozi vojno priti na oblast, pohiteli z odporom, ne glede na hude posledice.

Vendar je bil okupator oziroma odpor proti njemu ves čas vojne le operetni cilj, sredstvo za zagotavljanje legitimitete partizanstva. Veliko pomembnejši je vzporedni proces, napadanje (propagandno in fizično) notranjih političnih nasprotnikov, kar je nujno povzročilo obram­bo pred tem »nerazumljivim« partizanskim nasiljem.

Tako je vaške straže označil kot samoobrambo »pred uboji, ropi in požigi«. Čeprav se to za koga zdi pretrda oznaka, je šlo ravno za to. Avtor se pač ni mogel izogniti resnici in s tem jasnosti uporabljenih izrazov.

Kazalo knjige

Podrobno je prikazal življenje beguncev v mnogih državah po svetu

Ker dr. Jože Rant ni bil zgodovinar, si je v tej sicer klasični zgodovinopisni knjigi lahko privoščil nekoliko več, ponekod tudi vrednotenje dogajanja. Pri Vetrinju, vračanju domobrancev in povojnih pomorih je tako v devetih točkah navedel glavne krivce za povojno tragedijo domobrancev; ključni krivci so bili Britanci.

Posebej dragocen je zadnji del knjige, kjer je zelo podrobno prikazal naseljevanje, življenje in organiziranje beguncev v mnogih državah po svetu. Vsekakor je to je knjiga, ki jo je vredno vzeti v roke.

Kazalo knjige

Tudi pregled dežel, kamor so se begunci izselili

Ker je knjigo po izidu prodajala Družina, so jo 13. decembra 2007 v Galeriji Družina tudi predstavili. Predstavitev je vodil direktor Družine dr. Janez Gril, o njej pa sta spregovorila zgodovinarka dr. Tamara Griesser Pečar in pisatelj Zorko Simčič.

Dr. Griesserjeva je dejala, da je namen knjige prikazati, kaj se je zgodilo s slovenskimi povojnimi begunci, kam so šli in kje so se naselili, pa tudi to, kako so se v novi domovini znašli, predvsem pa tudi, kako narodno zavedni so bili. Najprej so bili v raznih taboriščih v Avstriji in Italiji. Avtor na kratko opisuje težko življenje, tako npr. pomanjkanje hrane, pritiske Unrre, ki je neprestano skušala begunce prepričati, da bi se vrnili v Jugoslavijo, delovanje in pritiske jugoslovanske repatriacijske komisije, šolstvo, kulturne prireditve, tisk, šport, versko življenje in delo.

Jože Rant je napisal tudi kratek pregled dežel, od Evrope do mnogih držav na drugih celinah, kamor so se begunci izselili. Predstavil je tudi pregled kulturnega delovanja, delo emigracije za svobodno in samostojno Slovenijo ter prizadevanje za mednaro­dno priznanje Republike Slovenije.

Dr. Jože Rant

V eni knjigi je strnjena celotna problematika beguncev od leta 1941 naprej

Kot je povedala Griesserjeva, se knjiga opira na publikacije v Sloveniji in drugod po svetu, na dela režimskih zgodovinarjev, emigracije, na pričevanja, na publikacije nekdanjih pripadnikov OF oziroma partije, pa seveda na dela neodvisnih zgodovinarjev. Zato je knjigo zelo priporočila v branje, saj je prvič v eni knjigi strnjena celotna problematika beguncev od leta 1941 naprej. »Resno zgodovinopisje jo bo moralo upoštevati«, je dodala.

Zorko Simčič je dejal, da je Jože Rant v svoji knjigi, kot teolog in filozof, vzpostavil kritičen, a miren odnos da posameznih medvojnih in povojnih dogodkov, hladno je analiziral metode partijskega delovanja. »Nobenega revolucionarnega novega odkritja« ni v tej knjigi, je povedal, in vendar se ob objavi manj znanih izjav očividcev prikaze jasnejša slika o ozadju revolucije. Tudi on je poudaril, da noben zgodovinar ne bo mogel mimo te knjige.

 Dr. Jože Rant s sinom Pablom, v času nastanka knjige leta 2006 in leto pred smrtjo.

Z družino se je podal na begunsko pot

Jože Rant se je rodil leta 1931 v Kranju. Šestčlanska družina Rant, oče, mati in štirje sinovi, je leta 1945 odšla v begunstvo v Avstrijo. Jože je v taborišču Peggetz in Spittal obiskoval slovensko begunsko gimnazijo. Leta 1948 so se Rantovi preselili v Argentino. Tam je končal srednjo šolo. Vstopil je v slovensko begunsko semenišče v Androgúeju pri Buenos Airesu in bil leta 1956 posvečen v duhovnika. Leta 1962 je postal doktor teologije na katoliški univerzi.

Bil je profesor na katoliških srednjih šolah. Ustanovil je zavod Juan XXIII. V Ramos Mejíi in bil njegov rektor. Predaval je moralko in opravljal več funkcij. Leta 1975 se je laiziral. Od leta 1975 do 1995 je kot docent za humanistične vede predaval na pokrajinskih fakultetah univerze Avellaneda in Buenos Aires, kjer je leta 1985 postal redni profesor. Napisal je več kot 30 fakultetnih priročnikov in več filozofskih razprav. Leta 1991 je še drugič doktoriral iz filozofije.

Jože Rant se je rodil leta 1931 v Kranju. Šestčlanska družina Rant, oče, mati in štirje sinovi, je leta 1945 odšla v begunstvo v Avstrijo.

Napisal je temeljno delo o življenju slovenske politične emigracije v Argentini

Leta 1987 je na povabilo urednika revije Meddobje Andreja Rota začel pisati v slovenščini. Objavil je več kot 20 filozofskih prispevkov in komentarje.

Marjan Loboda, predsednik društva Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu, ga je prosil, če lahko uredi jubilejni zbornik ob 50-letnici društva. Nastalo je monumentalno delo na več kot 800 straneh z naslovom Zbornik dela v zvestobi in ljubezni 1948–1998.

Jože Rant je z njemu lastno temeljitostjo in natančnostjo zbral najpopolnejšo zbirko podatkov in dokumentov o življenju in delu slovenske politične emigracije v Argentini.

Leta 2003 je v Buenos Airesu izdal knjigo na 300 straneh Pavle Rant. To sem bil. Prispevki k zgodovini slovenske politične emigracije. Napisal jo je na podlagi korespondence pokojnega brata Pavleta z različnimi osebnostmi, ki so opazno posegale v medvojno in povojno dogajanje v slovenski družbi, z njo je marsikaj osvetlil.

Na prošnjo Rudija Kolariča iz Clevelanda je napisal knjigo za potomce političnih emigrantov

Zbolel je za rakom v ustih, bil operiran in se naučil na novo govoriti. V takšnih razmerah je pristal na prošnjo Rudija Kolariča iz Clevelanda, da bi napisal knjigo za potomce slovenskih političnih emigrantov o medvojnem in povojnem dogajanju v Sloveniji in begunstvu. Zavzeto se je lotil pisanja in je v dveh letih, od leta 2005 do 2007, napisal knjigo na 380 straneh Slovenski eksodus 1945, namenjeno predvsem potomcem beguncev iz leta 1945, ki ne vedo več slovensko.

S pomočjo žene prof. Marije Roze Rapisarda jo je prevedel v španščino, v angleščino pa jo je prevedel Jerry Zupan iz Amerike, ki se je begunskim staršem rodil v taborišču Judenburg (nedavno je izšla njegova izjemna knjiga s spomini Antona Babnika).

Zavzeto se je lotil pisanja in je v dveh letih, od leta 2005 do 2007, napisal knjigo na 380 straneh Slovenski eksodus 1945.

Na dan, ko je umrl, so v tiskarni natisnili prve izvode knjige

Dr. Jože Rant je umrl v Buenos Airesu 23. avgusta 2007. Marjan Loboda je v nekrologu v Ameriški domovini (6. september 2007) zapisal: »Čeprav sem vse delo /pisanja knjige/ od blizu spremljal, mi je še vedno uganka, kako je kljub svoji težki bolezni uspel dokončati to veliko delo.

Nedoumljiva tragedija se mi zdi, da je prav na dan, ko je Jože umrl v buenosaireški bolnišnici, v slovenski tiskarni Baraga v Slovenski vasi v Buenos Airesu bilo končanih prvih deset izvodov njegove knjige, ki je pa on že ni mogel videti, ker je bil že nekaj dni prej v nezavesti.«

Knjiga Slovenski eksodus 1945 je torej brezplačno dostopna na spletni strani theslovenianexodus.com.

Naslovnica spletne strani, kjer je brezplačno na voljo knjiga.