V knjigi zbrane razprave sodijo na področje estetike in na področje likovne teorije. Avtor jih je razvrstil v tri ločene dele. V delu z lapidarnim naslovom Umetnost srečamo razprave o umetnostni identiteti danes, nekdaj in v prihodnosti, razpravo o umetnosti in vrednotah, o umetnosti vmesnega časa, v katerem se moderna končuje, obdobja, ki bi jo nasledilo, pa na obzorju še ni, ter razpravo o mejah v umetnosti, lateralnih oziroma širokih in vertikalnih, ki se umetnikom postavljajo naproti v obliki presežnih znamk umetnostne »dodane vrednosti«.

Likovne in likovnoteoretske vsebine

Del, ki nosi naslov Likovna umetnost, je posvečen likovnim in likovnoteoretskim vsebinam. Začne se z razpravo o umetnostnem mediju, ki je infrastruktura vsake umetnosti in infrastrukturni pojem vsake teorije umetnosti. Nadaljuje se z razpravo o različnosti med likovno in vizualno umetnostjo ter med likovno in vizualno hermenevtiko. Zadnja razprava v tem delu pa je posvečena slikarskemu stilu in dokazovanju avtorjeve hipoteze o njegovi aksiomatski naravi in organizaciji.

Razpravi, ki naj pokažeta teorijo na delu

V del Umetnost v prostoru in času, v katerem naj bi se estetiška in likovnoteoretska teorija izkazali na odprtem terenu umetnostne fenomenologije, pa sta umeščeni dve razpravi, ki naj pokažeta teorijo na delu, se pravi njene potenciale in njene šibkosti, ko se »v živo« srečuje z umetnostnimi fenomeni: prva z naslovom Modernizem v vzvratnem ogledalu, v kateri se obe teoriji znajdeta na visoki planoti modernistične sekularne metafizike, in druga, v knjigi najdaljša razprava z naslovom Slovenska likovna umetnost po političnih polomih 1945 in 1991. Njen prvi del, ki govori o slovenski umetnosti po letu 1945, je naslovljen Čas svetle prihodnosti in »temnega modernizma«, drugi del, ki obravnava umetnostno fenomenologijo pred demokratizacijo in po njej, pa nosi naslov Svit demokracije in horizonti poosamosvojitvenega časa.

Trije avtorji o Muhovičevi knjigi

Da bi svet razširili z relevantnim in arhetipskim, ki ga v prostor in čas rojeva umetniška ustvarjalnost, ni dovolj slediti niti samo živemu kotu kulturne aktualnosti niti samo mrtvemu kotu kulturne neaktualnosti, ki sta obe prehodni stanji, ampak je tako v praksi kot v teoriji dobro razviti sposobnost preklapljanja na drugi program. Preklapljanje na program živega in na program mrtvega kota je zato osrednje metodološko načelo vseh razprav v tej knjigi. Od tod tudi njen naslov.

Dr. Vid Snoj: »V Muhovičevi teoriji umetnosti je v središču umetniško delo, artefakt. Likovne umetnosti ni brez umetniške oblike. Za to umetnost je zmeraj in povsod značilna oblikotvornost, v kateri hkrati z obliko nastaja pomen. /.../ In prav o tej oblikotvornosti v prvi vrsti govori Muhovičeva knjiga.«

Dr. Dean Komel: »Ključna odlika Muhovičevega razmišljanja v knjigi Umetnost v živem in mrtvem kotu je, da nas v zvezi z umetnostjo premesti v tenzijo presežnosti in brezrazsežnosti, ki jo v današnjih koncepcijah in recepcijah umetnosti slejkoprej pogrešamo.«

Dr. Leon Debevec: »Jožef Muhovič v knjigi bralcu kot filozof, likovni teoretik in aktiven likovni umetnik s prvoosebnimi izkušnjami /.../ na zgoščen, sistematičen in z iskrivimi metaforami obogaten način razkriva tančine kompleksnosti umetniškega ustvarjanja. /.../ Še posebej tedaj, ko se posveti v mrtvi kot potisnjenim vprašanjem tipičnosti, atipičnosti in arhetipičnosti v umetnosti.«

Knjigo Umetnost v živem in mrtvem kotu je Jožef Muhovič predstavil 23. oktobra 2025 na Slovenski matici v Ljubljani. Foto: Ivo Žajdela

Peter Rak, Privlačnost ekscesa in diskontinuitete, Jožef Muhovič, Delo, 23. 12. 2025Zaposlen je bil na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje

Jožef Muhovič se je rodil leta 1954 v kraju Lenart pri Gornjem Gradu. Po diplomi iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost Univerze v Ljubljani (1973–1977) je na isti ustanovi opravil še postdiplomski študij slikarstva (1977–1980) in umetniške grafike (1979–1981). Vzporedno je študiral filozofijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Magistriral je leta 1981, doktoriral pa leta 1986 s tezo s področja estetike.

Med letoma 1993 in 1996 se je v okviru postdoktorske raziskovalne štipendije fundacije Alexandra von Humboldta strokovno izpopolnjeval na Otto von Guericke Uni­versität v Magdeburgu, na Freie Universität v Berlinu in na Universität der Künste v Berlinu. Od leta 1983 do 2023 je bil zaposlen na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje Univerze v Ljubljani. Od februarja 2023 je upokojeni profesor Univerze v Ljubljani. Za izrednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti so ga izvolili leta 2017, za rednega člana pa leta 2023.

Napisal je terminološki slovar likovne umetnosti

Strokovna področja njegovega dela so slikarstvo, umetniška grafika, likovna teorija, likovna semiotika, likovna terminologija in estetika. Svojo umetniško ustvarjalnost je doslej predstavil na 42 samostojnih razstavah (Ljubljana, Celje, Slovenj Gradec, Kostanjevica; Dunaj, Berlin, Benetke, Budimpešta) in na več kot 300 skupinskih razstavah doma in v tujini.

V zadnjih desetih letih je izdal terminološki slovar likovne umetnosti z naslovom Leksikon likovne teorije (2015), monografijo Vidno in nevidno (2018) o formalni likovni analizi, skupaj z dr. Vidom Snojem Diafanije (2020), knjigo pogovorov o likovni in literarni umetnosti, ter esejistično delo Jaz in moj svet. Skice za avtoportret (2024).

1/2