»Otroci in mladi so mahali z belo-rumenimi trakovi, peli, žareli. Janez Pavel II. jih je ganjen opazoval in pozorno spremljal koreografije.« Tako so tuji mediji opisovali ozračje ob obisku Janeza Pavla II. maja 1996 pri nas.

»Učinek Janeza Pavla II.«

François Foucart, novinar francoskega radia France Inter, je v pogovoru s piscem teh vrstic povedal, da je na začetku imel občutek, da je navdušenja malo, da je tudi malo ljudi na ulicah, in se je bal, da bo ta papežev obisk neuspešen. »Pri veliki maši na hipodromu v Ljubljani sem svoje mnenje popolnoma spremenil, sploh pa po pravem prazniku mladosti v Postojni in maši v Mariboru, ko sem videl ogromno množico. Mislim torej, da je papež kljub svoji starosti in utrujenosti dosegel to, kar sam imenujem 'učinek Janeza Pavla II.'. Dovolj je že, da se pojavi, da spregovori, in ljudstvo se kakor v toku odzove.«

»Nova moč namesto utrujenosti,« je svoj prispevek naslovil Kleine Zeitung, dnevnik v naši severni soseščini. V pogovoru za ta časnik je takratni krško-celovški škof dr. Egon Kapellari povedal, da so ga še posebej nagovorili »veseli obrazi toliko starih in mladih ljudi pri maši v Ljubljani in Mariboru. Ljudje, ki so po naravi prejkone zadržani, so se pri teh velikih praznikih vere odprli. Razlog za to je bil papež, ki se razdaja v svojem služenju in ki je tokrat s svojo izžarevajočo močjo vere osramotil tudi zaskrbljene ali celo zlohotne kritike njegovih pastoralnih potovanj.«

Sila, ki spreminja svet

Graški Sonntagsblatt je iz papeževih govorov posebej izpostavil papežev klic k svetosti, »ki je edina sila, ki lahko spremeni svet, Kirche Bunte pa njegove besede, da ne zadošča pogled v pretekle čase, saj je vsak rod poklican k odločitvi za Kristusa. »Na koncu svoje pridige v Ljubljani je papež ponovil klic, ki ga je izrekel že ob začetku svoje papeške službe: Ne bojte se! Odprite vrata Kristusu!«

Hrvaški Glas koncila je poudaril, da je bila 1250-letnica krščanstva na Slovenskem dobra priložnost za poudarjanje vloge, ki jo je Cerkev imela pri nastajanju, oblikovanju, rasti in dozorevanju ne samo slovenske, ampak tudi vsake druge narodne skupnosti na tem prostoru. »Posebej tistim narodom, ki so v svoji dolgi zgodovini bili večinoma brez svoje države, je Cerkev zavestno pomagala, čeprav bi v normalnih razmerah to morala storiti država. Papež Poljak očitno ve, o čem govori, njegovi Poljaki, Slovaki, Slovenci, Hrvati, in ne samo ti, pa ga dobro razumejo.«

Kriza identitete

Po mnenju poročevalke francoskega dnevnika Le Monde je Janez Pavel II. »izbral to državo, katere samostojnost je poleg Hrvaške Sveti sedež prvi priznal (zaradi tega dejanja si je prislužil veliko kritik), da bi govoril o pravicah evropskih držav do zaščite 'narodne istovetnosti',« torej temi, ki je močno zaznamovala pontifikat poljskega papeža. »Tako je papež v petek, takoj ob svojem prihodu v Ljubljano, izrazil svoje veselje nad 'mirnim in demokratičnim procesom', s katerim se je Slovencem uspelo ločiti od nekdanje Jugoslavije.« Poročevalka Marie-Claude Decamps je ob tem dodala, da Slovenija še ni prebrodila krize lastne identitete, kar je bilo po njenem opisu mogoče opaziti v političnem dogajanju: »Nekdanji komunisti, ki so se večinoma preobrazili v 'liberalno demokracijo' predsednika vlade Janeza Drnovška, imajo v rokah močno agnostično 'državno' šolstvo, in Cerkev v Sloveniji, tej majhni državi s 83 odstotki opredeljenih katoličanov od 2 milijonov prebivalcev, se pritožuje, da se to dogaja na njen račun.« Iz papeževih govorov je Le Monde omenil svarilo pred »liberalizmom brez zavor, ki ni nič manj nevarna ideologija kot prejšnja«, potrošništvom, lažnimi maliki ter kulturo smrti. »Vsemu temu papež zoperstavi iskanje duhovnih vrednot,« je zapisala časnikarka in navedla njegove besede, da današnja družba močno potrebuje svetnikov.

Frankfurter Allgemeine Zeitung je po obisku zapisal, da »kdor se v Sloveniji še vedno dela gluhega, je bil opozorjen na fašizem, nacizem in komunizem, pod katerimi so slovenski verniki še posebej morali trpeti«. Novinar je omenil še nebrzdan liberalizem v letih tranzicije; po njegovih besedah papež hoče pomagati, da bi se odločili za krščanske korenine, pa tudi opozoriti »na odgovornost svetovne Cerkve in vsakega posameznika pri krepitvi vere in postavitvi znamenj za mirno sožitje in spravo«.

Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (20/2021).