Zahvalil se je tudi župniji Vič, ker nam je velikodušno odstopila v uporabo svoje prostore. V nadaljevanju je Sinatix band zaigral nekaj skladb, ki so navdušile prisotne in jih sprostile pred predavanjem dr. Ivana Platovnjaka.

Srečanje je potekalo konec januarja. FOTO: Škofijska karitas Ljubljana

Predavatelj je govoril o tem, kaj doživljamo, ko nam bližnji umrejo in kako biti opora žalujočim. Poudaril je, da je žalovanje v naši družbi še vedno tabu. Nihče nas ni učil, kako žalovati, kako se soočiti z bolečino ob izgubi bližnjega in kako v takšnih trenutkih stati ob strani tistemu, ki trpi. Človek, ki sam še ni doživel izgube, težko razume, kaj vse doživlja tisti, ki se z njo sooča.

Bolečine žalujočih ob dobronamernih besedah, kot so: "pokojni je zdaj na boljšem, saj je pri Bogu", "sedaj morate misliti nase in iti naprej", "čas zaceli vse rane", običajno niso tolažilne, temveč lahko stisko še poglobijo. V stiku z žalujočimi mislimo, da mora biti naša tolažba vedno besedna, da je tišina nekaj napačnega. Ne pomislimo, da žalujočemu veliko pomeni že naša tiha prisotnost, objem, stisk roke ter poslušanje, ko želi govoriti.

FOTO: Škofijska karitas Ljubljana

Ljudje smo si različni in vsak žaluje na svoj način. Pomembno je, da jim dopustimo njihovo pot žalovanja. Pustimo, da izražajo žalost, bolečino in stisko na način, ki je zanje najprimernejši. Ni pravih ali napačnih načinov žalovanja. Povsem naravno je, če nekdo joka, drugi molči, tretji potrebuje samoto in več časa zase.

Kljub vsemu pa žalujoči ob sebi potrebuje tudi ljudi, ki ga spremljajo, sprejmejo njegovo žalost ter mu pomagajo, da izgubo postopoma predela. Nekateri potrebujejo veliko časa, da znova zaživijo in na novo osmislijo življenje. To jim uspe predvsem takrat, ko lahko o svoji bolečini govorijo in ko najdejo ljudi, ki jih znajo poslušati.

Pogosto žalost ob izgubi skrivamo tudi pred otroki. O pokojniku ne govorimo, ker mislimo, da bomo otroke tako zaščitili in jim prizanesli bolečino. Prav tako se ob žalujočih izogibamo omenjati pokojnikovo ime. S temi dejanji se ne izgubi le njegova fizična navzočnost, temveč tudi spomin nanj.

Po predavanju so udeleženci v šestih delavnicah spregovorili o konkretnih počutjih ob izgubi bližnje osebe. Govorili so o jezi, žalosti, praznini, obupu, krivdi, sramu. Kaj je bilo v procesu žalovanja najtežje in kaj jih je najbolj zaznamovalo.

FOTO: Škofijska karitas Ljubljana

Posvetili so se tudi svojim občutkom ob spremljanju žalujočih. Kdaj so se počutili nemočne in kaj jim je bilo v oporo.

FOTO: Škofijska karitas Ljubljana

Delavnice so bile prostor tolažbe, razumevanja, kjer so prisotni lahko ubesedili svojo bolečino. Bili so slišani in so lahko z iskrenim sočutjem in odprtim srcem spregovorili o svoje izkušnji izgube, ki je z vero prerasla v novo upanje.