Veliko je glasov, ki stanje slovenske (pa tudi širše evropske) demokracije opisujejo z besedo »kriza«. Med temi glasovi so morda najbolje artikulirani tisti, ki prihajajo iz konservativnih krogov, kakršni se povezujejo tudi v kulturno-umetniškem društvu Kud Kdo. Seveda pa ti glasovi ne želijo ostati v le v zaprtem debaterskem krogu, zato je filozof Andrej Lokar k javnemu razmisleku o tej tematiki povabil predstavnike politične desne sredine; razpravnega večera v Galeriji Družina v četrtek, 22. junija, so se pod njegovim moderatorskim vodstvom udeležili predsednik osamosvojitvene vlade Lojze Peterle, predsednik Nove Slovenije Matej Tonin, predsednik Slovenske ljudske stranke Marko Balažic, vpogled v širšo sliko globalnega stanja demokracije pa je odstrl gost iz Argentine Damijan Ahlin, predsednik Slovenske kulturne akcije iz Buenos Airesa.

Kako sploh razumemo demokracijo na ravni sistema in tudi na ravni posameznika, njegovih pravic in zadolžitev, ki jih ima v demokratičnem sistemu, je bil ključni izziv, ki ga je Lokar postavil pred sogovornike – tudi iz prepričanja, da je demokracija sistem, ki ga je treba nenehno dograjevati z lastno in ozaveščeno soudeležbo.

Lojze Peterle. FOTO: Tatjana Splichal

Lojze Peterle je gotovo pravi naslovnik za tako vprašanje, saj je eden ključnih mož, ki je vzpostavljal slovensko demokracijo. Logična je v tem smislu njegova na prvi pogled samoumevna, a danes še zdaleč več ne splošno sprejeta ugotovitev: slovenske samostojne države ne bi bilo brez procesa demokratizacije. Šele ko se je odprla pot ljudski volji, se je ta lahko izrazila in postala zavezujoča za tiste, ki so jo hoteli slišati, pa tudi tiste, ki jim to ni bilo najbolj všeč, se je prelomnih časov spomnil Peterle. Takrat so se stvari odvijale v dokaj preglednem okolju z jasnimi alternativami: vedelo se je, kaj je slabši in kaj boljši svet in ljudska volja se je najprej na volitvah in nato na plebiscitu leta 1990 odločila za tisto, kar je mislila, da bo boljše za nacionalno skupnost. In prav se je odločila.

Vsaj v najstrmejšem delu demokratizacijskega in osamosvojitvenega »klanca« je tako prevladalo vprašanje cilja in ne vprašanje, kdo je ali bo ali bi moral biti prvi – to je namreč vprašanje, kot je dejal Peterle, »ki je kasneje razneslo Demos«.

To je bil tudi čas, ko je bila v osredju beseda kaj – torej cilj – in ne beseda kdo – torej kakršen koli osebni prestiž. Tega so se dobro zavedali vsi, ki so se oktobra 1989 zbrali v znameniti Omanovi kuhinji in vzpostavili Demos pod Pučnikovim vodstvom: pod vodstvom človeka, ki ni bil obseden od moči in osebnega statusa. Vsaj v najstrmejšem delu demokratizacijskega in osamosvojitvenega »klanca« je tako prevladalo vprašanje cilja in ne vprašanje, kdo je ali bo ali bi moral biti prvi – to je namreč vprašanje, kot je dejal Peterle, »ki je kasneje razneslo Demos«.

Predsednik osamosvojitvene vlade je opozoril na še eno bistveno razliko med časom vzpostavljanja slovenske demokracije in časom njene današnje krize. Takratni nosilci oblasti so poskrbeli za »odklop« od nedemokratičnega reda oz. za njegovo zamenjavo, »odločili smo se za red, ki ne temeljni na konceptu sovražnika«. Ta koncept pa se s sedanjo oblastno ekipo, ki »ne vidi razlike med Socialistično republiko Slovenijo v nekdanji totalitarni Jugoslaviji in Republiko Slovenijo kot demokratično državo«, žal vrača. Zato se je zgodil vladni poklon Čebinam (tj. slavilni govor ministrice za kulturo ob obletnici ustanovitve Komunistične partije Slovenije), katerih posledica je tudi več kot 700 evidentiranih morišč in grobišč po Sloveniji; zato se je zgodil pokop Janeza Zemljariča z državnimi častmi, torej človeka, ki je bil med drugim šef tajne politične policije. A pri sedanji oblasti je prevladal formalistično merilo: Zemljarič je bil nekoč predsednik vlade, zato dobi državniški pogreb. Ali kot je to nedemokratično držo ostro komentiral Peterle: ti ljudje bi »še Hitlerja pokopali, ker je bil kancler …« Eden zadnjih dokazov, da imamo zdaj na delu revolucionarno paradigmo sovražnika, pa je bila ukinitev dneva spomina na žrtve komunizma.

V takšnih razmerah je res potrebno na novo ozavestiti vlogo posameznika v demokraciji. Če je bil čas pred več kot 30 leti dokaj razviden, je danes precej bolj nejasen, fluiden, ljudje volijo, pa ne vedo, kje bo pristal njihov glas. Pri marsikom v takih razmerah ugaša smiselnost udeležbe v demokratičnih procesih. Kot skrajni primer take resigniranosti je Peterle navedel paradoksalen stavek razočaranosti: »Dokler bodo ti na oblasti, ne grem volit.« Takšni odzivi morajo biti še dodatna spodbuda, da ljudem pojasnjujemo razmere in jih ozaveščamo, kakšna je njihova vloga v demokraciji, kakšne so njihove pravice in dolžnosti.

Matej Tonin. FOTO: Tatjana Splichal

Predsednik Nove Slovenije Matej Tonin je opozoril na širše razmere glede stanja demokracije. V zahodnih demokracijah so v zadnjih 50 letih prevladovale takšne ali drugačne oblike ali emisije liberalne demokracije in to enačenje demokracije z liberalizmom se je vzpostavilo kot nekakšen standarde: če nisi takšen, potem je s tabo nekaj narobe. To se odraža tudi pri sedanjem položaju krščanske demokracije po Evropi: pri nas sežejo do sedmih odstotkov, podobno je na Nizozemskem, pet odstotkov so dosegli na Švedskem, na Slovaškem jih več ni v parlamentu … Kot da pristajamo na stališče: kdor ne razmišlja enako – torej liberalno – je nezaželen. Liberalne demokracija tako dobiva poteze avtoritarne demokracije, kajti bistvu pluralne demokracije je ravno to, da imamo lahko o marsičem različna stališča, pa smo vsi še vedno enakopravni sestavni del družbe.

Bistvena stvar za demokratično državo je namreč po Toninovih beseda, da ima »nekaj svetih stvari«, okoli katerih se celoten narod poenoti: »nekaj vrednotnih središč, osi, v katere vsi verjamemo in katere vsi podpiramo«.

Bistvena stvar za demokratično državo je namreč po Toninovih beseda, da ima »nekaj svetih stvari«, okoli katerih se celoten narod poenoti: »nekaj vrednotnih središč, osi, v katere vsi verjamemo in katere vsi podpiramo«. Zunaj teh osi pa smo lahko različni, resnična demokracija pa to sprejema in podpira.

Tonina v luči tega premisleka skrbi oboje, torej odnos do skupnega in različnega. Na eni strani namreč vidimo, kako se rušijo oziroma spravljajo pod vprašaj ključni skupni vrednostni simboli slovenske države; to je ponazoril z dejstvom, da se prvič v zgodovini samostojne države neka stranka – Levica kot vladna stranka – ne udeležuje praznovanja dneva državnosti, ker je skeptična do rezultatov slovenske osamosvojitve. Na drugi strani pa je jasno razviden trend potiskanja drugačnih, tudi krščansko-demokratskih pogledov v nekakšen družbeni »geto« ali »rezervat«; ti pogledi so kvečjemu tolerirani kot nekakšne dodatek, komaj zaznavna začimba za okus, več od tega pa ni dovoljeno. A to je stanje, ki ga je treba uvideti in temu primerno ravnati, saj se stvari same od sebe pač ne bodo spremenile.

Marko Balažic. FOTO: Tatjana Splichal

Najbolje so delovale tiste demokracije, ki imajo najbolj robusten sistem varovanja človekovega dostojanstva.

Predsednik Slovenske ljudske stranke slovenske krizo demokracije prepoznava v tem, da smo izpred oči izgubili vizije in poti do njih, ki bi morale biti ključne – in to je predvsem vizija človeka kot nosilca neodtujljivega dostojanstva. Zgodovinski razvoj je pokazal, da stvari v družbi najbolje delujejo takrat, ko je dostojanstvo vsakega človeka zaščiteno pred posegi drugih in tudi pred posegi oblasti z jasnimi pravili. In ta pravila so v demokraciji zbrana v ustavi, s sistemu zavor in ravnovesij med različnimi vejami oblasti. Najbolje so delovale tiste demokracije, ki imajo najbolj robusten sistem varovanja človekovega dostojanstva. Na tej točki je Balažic vstopil v konkretne slovenske razmere – torej v razmere, ko prav za varuha ustavnosti – Ustavno sodišče RS – ne moremo več reči, da je robusten varuh človekovega dostojanstva. V Sloveniji smo žal padli na tem izpitu, ker smo na ustavno sodišče, pa tudi v druge institucije demokratične države spustili občutek, »da se je treba odločati po popularnosti«. To pa pomeni, da v družbi prevladuje močnejši, spretnejši … IN tukaj se lomi naša demokracija. Se bo tudi zlomila? Če želimo doseči obrat od tovrstne logike, bi si morali prizadevati, da vse institucije demokratične države napolnimo z najboljšimi ljudmi. Morda bi bilo zato bolje, da bi kakšen pokončen ustavni sodnik imel možnost delati dva mandata, ne pa da je nadomeščen z aktivistom, je bil eden od pomislekov predsednika SLS.

Damijan Ahlin. FOTO: Tatjana Splichal

Argentinski rojak Damijan Ahlin, predsednik Slovenske kulturne akcije, je razpravo o slovenskih razmerah dopolnil v latinskoameriško perspektivo, v kateri se tako rekoč stalne in ponavljajoče se krize demokracije praviloma kažejo kot posledica stalne gospodarske krize, ki večino od latinskoameriških držav vrstijo v spirali revščine in drugih spremljevalnih pojavov, ki odpirajo vrata tudi političnim manipulacijam, ki usmerjajo in izkrivljajo svobodno politično voljo.

Skoraj dvourni pogovorni večer (z ambicijo, da bi bil prvi vrsti naslednjih) je ponudil še vrsto tehtnih premislekov, ki so šli tudi v smeri oblikovanja novega duhovnega zavezništva v desnosredinskem političnem prostoru, ki bi pred prihodnjimi volilnimi procesi (drugo leto so denimo na vrsti zelo pomembne evropske volitve) ponudilo jasnejšo sliko in jasnejše alternative.