Foto: Vatican Media

Cerkev v tem težkem času ljudem žal ne more ponuditi javnih bogoslužij, toda konkretna pomoč ljudem v stiski je v takšnem obdobju potrebnejša kot kdaj koli. O tem v pogovoru za spletni portal Vatican News poroča rimski pomožni škof Gianpiero Pamlieri, ki je pristojen za tamkajšnjo škofijsko Karitas.

»Vedno bolj se zavedamo, da bodo imele razmere, ki jih je povzročila epidemija koronavirusa, in neizogibni ukrepi, ki jih je sprejela italijanska vlada, zelo resne gospodarske posledice, ki jih opažamo že sedaj,« pojasnjuje škof Palmieri, ki poleg vodenja škofijske Karitas opravlja tudi pastoralne dolžnosti v vzhodnem delu italijanske prestolnice – ta tradicionalno velja za socialno šibkejši del mesta. Škof natančno ve, o čem govori: tudi papež Frančišek je ta teden med eno svojih jutranjih maš v kapeli Doma sv. Marte molil za vse, ki se bodo zaradi koronakrize znašli v hudih gospodarskih težavah.

Sodelovanje, da bi omilili gospodarsko stisko

Jasno je, meni škof Palmieri, da so »vsi dejavniki družbenega življenja, še posebej Cerkev«, poklicani k sodelovanju, da bi v teh težkih časih malce omilili gospodarsko stisko: »Težava, ki se bo gotovo pojavila, se dotika najranljivejših med ranljivimi, torej ljudi, ki si težko priskrbijo osnovna sredstva za življenje. Tukaj v Rimu smo odprli še približno trideset škofijskih kontaktnih točk in prizadevamo si, da bi s pomočjo centrov Karitas omilili stisko glede pomanjkanja osnovnih živil. Toda to bo prizadelo tudi ljudi, ki so izgubili delo, in tudi v tem primeru je Cerkev poklicana, da zanje ustvari oblike solidarnosti in bližine.«

V sprejemnih centrih je treba pripraviti več prostora

Seveda je pri vsem tem potrebno upoštevati tudi varnostne ukrepe. V ta namen je rimska škofija cerkveno gostišče »Fraterna Domus« v bližini Rima, ki sicer nudi prenočišča romarjem, pred kratkim spremenila v sprejemni center za brezdomce: »Ena od težav, ki spremlja širjenje koronavirusa, je dejstvo, da sprejemni centri za brezdomce, kjer se navadno zadržuje veliko ljudi, lahko postanejo žarišča okužb. Hvala Bogu, med stanovalci in sodelavci doslej še ni potrjene okužbe, toda nujno je, da goste razdelimo v več prostorov, in zahvaljujoč pomoči Italijanske škofovske konference smo lahko odprli to hišo. Vanjo bomo lahko preselili 90 stanovalcev hostla na Via Marsala [pri rimski železniški postaji], ki običajno lahko sprejme 180 gostov.«

Večja razdalja med ljudmi je potrebna tudi pri nudenju toplih obrokov brezdomcem. Med drugim v tem času velja dogovor, da nekatere menze niso na voljo le v času kosila, temveč tudi večerje, poroča škof Palmieri.

»Take away« tudi v škofijskih menzah

»Ne smemo pozabiti, da so se morali v tem času težkih src umakniti številni prostovoljci, starejši od 60 let, ker veljajo za rizično skupino. Obenem pa se nam pridružujejo novi, mlajši pomočniki, ki morda pred tem še nikoli niso delali kot prostovoljci. To omogoča nadaljnje delovanje menz rimske Karitas. Mnoge med njimi so se iz menz, kjer lahko sedeš za mizo in v miru poješ svoj obrok, prelevile v menze, kjer lahko uporabniki prejmejo kosilo ali večerjo, ki ga vzamejo s seboj, da bi čim bolj zmanjšali možnost okužbe z virusom.«

Nekatere solidarnostne pobude v Rimu so morale zaradi pomanjkanja prostovoljcev začasno zapreti svoja vrata, še pojasnjuje škof Palmieri, druge pa so velikodušno ponudile svoje sodelovanje, da najbolj ubogim med ubogimi ne bi primanjkovalo pomoči: »Ljudem še vedno veliko težavo predstavlja življenje na ulici. V Rimu živi okoli 8.000 brezdomcev. To je stalna stiska, in ti ljudje so zdaj ostali še brez hrane.«

»Prepričan sem, da si ljudje po svojih najboljših močeh prizadevajo za solidarnost z ubogimi«

Kriza pa prinaša tudi marsikaj dobrega, je prepričan rimski pomožni škof, pa ne le na cerkvenem temveč tudi na socialnem področju: »Prepričan sem, da si ljudje po svojih najboljših močeh prizadevajo za solidarnost z ubogimi. Ti sicer ne smejo hoditi od vrat do vrat, kljub temu pa ljudje, ki nimajo strehe nad glavo, zaslužijo našo pozornost in solidarnost. Zato moramo spomniti na ljudi, ki za to solidarnost skrbijo v cerkvenih ustanovah, pri Rdečem križu ali civilni zaščiti. Kot rimska Cerkev smo v tem pogledu storili že veliko: ena od struktur, ki običajno sprejema romarje, je dana na voljo prostovoljcem, ki bi lahko prišli v stik z okuženimi in karantene seveda ne morejo preživljati doma, z družino. Cerkev tudi na ta način ljudem izkazuje svojo bližino.«