Na Apostolski nunciaturi na Ulici Janeza Pavla II. 21 v Ljubljani bo od srede, 23. aprila, do petka, 25. aprila 2025, odprta žalna knjiga za pokojnega papeža Frančiška. Vpis vanjo je vsak dan med 10. in 12. uro ter med 14. in 16. uro, so sporočili s Slovenske škofovske konference (SŠK).

Predsednik Slovenske škofovske konference (SŠK), novomeški škof msgr. dr. Andrej Saje, je v izjavi ob smrti papeža Frančiška poudaril hvaležnost za dar njegovega življenja in služenja, z njegovim odhodom k Očetu pa »smo izgubili ne samo vrhovnega voditelja Katoliške cerkve in Kristusovega namestnika na zemlji, marveč tudi človeka globokega sočutja, ki je po Jezusovem zgledu za svoje življenje izbral pot služenja, ljubezni in miru,« na njegovo pobudo je Cerkev obhajala tudi izredno sveto leto usmiljenja.

Nesebično služenje Cerkvi in vsemu človeštvu

Škof Saje je izpostavil Frančiškovo nesebično služenje Cerkvi in vsemu človeštvu ter njegov poziv k večji solidarnosti, spoštovanju dostojanstva slehernika, skrbi za naš planet kot skupni dom in podpori revnim in zapostavljenim označil za vrednote, ki so oblikovale njegovo duhovno poslanstvo. Z iskrenostjo, ponižnostjo in globokim razumevanjem evangeljskih vrednot je bil – tako škof Saje – zgled vere, upanja in ljubezni za kristjane in vse ljudi odprtega srca.

Stiki s Slovenijo

Škof Saje je tudi spomnil na papeževe stike s Slovenijo, ki jo je že leta 1970 obiskal še kot jezuit. Imenoval je tudi vse sedanje krajevne škofe pri nas in se s pastirji krajevne Cerkve srečeval ob raznih priložnostih. Tako je leta 2018 sprejel člane SŠK ob njihovem uradnem obisku ad limina apostolorum v Vatikanu. Novi argentinski primas kardinal Vinko Bokalič, zdajšnji nadškof metropolit v argentinski škofiji Santiago del Estero, je bil pomožni škof Jorgeja Bergoglia v Buenos Airesu.

Človek, ki nas je učil, kako biti bliže Bogu

»V času, ko svet in Cerkev potrebujeta enotnost in mir, ga bomo ohranili v spominu kot človeka, ki nas je učil, kako biti bliže Bogu, kako verovati in utrjevati upanje v večno življenje. Naj bosta njegovo pričevanjsko poslanstvo pastirja vesoljne Cerkve in zgled vere za vse nas trajen navdih za življenje po evangeliju in trdno vero v večno življenje. V trenutku njegovega odhoda k Očetu bomo še zlasti molili za njegovo dušo, da bi zaživel polnost Božje ljubezni in miru. Prosili bomo za modrost in vodstvo Svetega Duha pri izbiri novega papeža, ki bo vodil Cerkev v prihodnosti,« je še zapisal škof Saje.

Cerkev vodil na svoj način

Ljubljanski nadškof metropolit msgr. Stanislav Zore je dejal, da kristjani po vsem svetu in mnogi drugi ljudje doživljamo ne le žalost ob Frančiškovi smrti, marveč tudi veselje in hvaležnost, da smo ga imeli, da je vodil Cerkev na svoj način – pogovora z Bogom, s Svetim Duhom in poslušanja Božjega ljudstva. »Že v prvem nagovoru množici po izvolitvi je dal čutiti, da bo njegov pontifikat nekoliko drugačen. Ljudi je namreč nagovoril kot rimski škof in preden je sam dal blagoslov ljudstvu, je prosil ljudstvo za blagoslov,« je spomnil nadškof Zore.

Noben glas ni bolj poudarjal vrednote miru

In ta prošnja za molitev je postala stalnica Frančiškovega nagovarjanja ljudi. Pomenljivo je, da se je sveti oče poslovil dan po prazniku velike noči, ko je Jezus pozdravil učence Mir vam bodi. »In čisto noben glas v zadnjih letih v svetu ni tako močno poudarjal vrednote miru kakor glas papeža Frančiška. Spodbujal je in prosil, naj storimo vse, kar je mogoče za mir, in celo pozval je voditelje, naj vendarle najdejo pot do miru, ki pomeni rast in napredek za vse,« je dejal nadškof Zore.

Nujnost usmiljenja v družbi in odnosih

»Umrl je v tednu pred nedeljo Božjega usmiljenja. Kolikokrat je spregovoril o Božjem usmiljenju in nas spodbujal, naj bomo tudi mi usmiljeni v svojem delovanju in v medsebojnih odnosih – mi duhovniki in tudi vse Božje ljudstvo. Celo posebno sveto leto usmiljenja je razglasil, da bi krepost in milost usmiljenja v resnici zaživela v nas in med nami. To dvoje, poudarjanje miru in nujnost usmiljenja ostajata njegova sveta zaveza za prihodnost Cerkve, kristjanov in tudi sveta. Naj danes jaz namesto Frančiška rečem: molimo zanj, ne pozabimo moliti zanj,« je sklenil ljubljanski nadškof.

V središče je postavil človeka

Mariborski nadškof metropolit msgr. mag. Alojzij Cvikl je svetega očeta označil za resničen blagoslov za Cerkev, njegova prisotnost pa je prinašala preprostost, globino, toplino in pristno bližino vsakomur. Po njegovem lahko Frančiškove zadnje besede, prežete z zaupanjem, vero in ljubeznijo, razumemo kot duhovni testament, ki ga je zapustil. Frančišek je v središče postavil človeka, do vsakega pristopal z globokim spoštovanjem, s poslušanjem in pristno odprtostjo. Zanj je bil vsak človek – ne glede na narod, vero, položaj ali preteklost – vreden vsega dostojanstva in ljubezni.

Bog, ki ga je oznanjal, ni bil strogi sodnik

Nadškof Cvikl je nadalje zapisal, da je bilo papeževo oznanjevanje evangelija zasidrano v blagrih, zato je bil še zlasti blizu ubogim, krotkim, lačnim in žejnim pravičnosti, tistim, ki si prizadevajo za mir in spravo. »Bog, ki ga je oznanjal, ni bil strogi sodnik, ampak usmiljeni oče. V njem smo prepoznali pastirja, ki ni vladal z močjo, ampak je vodil z zgledom, skromnostjo in nežnostjo. Svojo papeško službo je zaznamoval z bližino malim, s preprostostjo in prizadevanjem za Cerkev, ki je misijonarska, odprta in pričevalna; Cerkev, ki je uboga in blizu ljudem,« je podčrtal mariborski nadškof.

Tudi s svojo smrtjo je oznanil upanje

»Poslovil se je prav v svetem letu, ki ga je sam odprl, ga naslovil Romarji upanja in vso Cerkev povabil, naj stopi na pot vere, naj se premakne iz udobja v gibanje, iz zaprtosti v odprtost, iz statičnosti v oznanjevanje. Kdo bi si mislil, da bo prav on opravil zadnjo, najpomembnejšo romarsko pot – k Očetu? Tudi s svojo smrtjo je oznanil upanje in pomen krščanskega romanja proti večnosti,« je še zapisal mariborski nadškof Cvikl.

Zgled, ki razsvetljuje pot Cerkve

Po njegovem se žalost ob smrti papeža Frančiška preobraža v hvaležnost za vse, kar nam je dal – za njegovo služenje, njegove besede, njegovo držo ponižnosti in poguma. Naj nam – tako nadškof Cvikl – njegov zgled še naprej razsvetljuje pot Cerkve in naše osebne poti vere, naj ga vstali Gospod sprejme v objem usmiljenega Očeta, ki naj mu podeli plačilo za njegov trud in darovano življenje; naj se v Božji bližini za vedno odpočije v miru,« je zaključil Alojzij Cvikl.

Mariborski nadškof Alojzij Cvikl ob obisku nekdanjega zunanjega ministra Anžeta Logarja pri papežu. FOTO: arhiv Družine

Glas tistih, ki niso mogli ali smeli govoriti

Koprski škof in apostolski administrator soboške škofije msgr. dr. Peter Štumpf pa je Frančiška označil za romarja upanja za vse in z vsemi: za katoličane in vernike drugih ver, za iskalce Boga, ki ne poznajo evangelija, za Cerkvi naklonjene in njej nasprotne, za uboge in bogate, pomembne in obrobne, ki so v papežu prepoznavali, kar evangelij pomeni: veselo novico za vse. Hodil je tja, kamor drugi ne gredo radi – k drugačnim, neprijaznim, tudi sovražno nastrojenim – in s seboj prinašal vero in tolažbo. Bil je glas tistih, ki niso mogli ali smeli govoriti.

Rešitev za človeštvo je videl v družini

»Mati Marija, ki jo je srčno ljubil, mu je pomenila Tolažnico in Pomočnico, žlahtno in čudovito podobo žene, katere odsev je videl na obrazu vseh mater in deklet – spoštovanih in ljubljenih, zlorabljenih in ponižanih, tudi delavk za človekove pravice in dostojanstvo. Rešitev za človeštvo je videl v družini očeta, matere in otrok. Učil nas je, da je v družini začetek življenja, njegovega negovanja in varovanja vse do naravne smrti,« je izpostavil škof Štumpf.

Cerkev postavil na stran ubogih

Mlade je Frančišek spodbujal, naj vstanejo s kavča in gredo med ljudi oznanjat Kristusa, in se odločno postavil proti zlorabam otrok in nemočnih ter iskal načine, kako jih zavarovati in jim pomagati. Pri tem je Cerkev poslal v prve vrste boja in ukrepanja. Cerkev je postavil na stran ubogih, ki so zdaj pred Sodnikom vseh časov in vekov njegovi prvi zagovorniki za blaženo večnost. »Koprska in soboška škofija molita za dušo rajnega svetega očeta Frančiška in se Gospodu ponižno zahvaljujeta, da je po njem skrbel za nas, nas opogumljal in vabil na pot svetosti,« je zapis zaokrožil škof Štumpf.

Blizu mu je bila vizija sinodalne Cerkve

Celjski škof msgr. dr. Maksimilijan Matjaž pa je za Radio Ognjišče dejal, da je sveti oče umrl tako, kot je živel – kot pastir, ki izgori do konca za dobro zaupanega mu ljudstva. »Tudi še v zadnjih mesecih življenja mu je bila zelo blizu in dragocena vizija sinodalne Cerkve, Cerkve občestva, poslanstva misijonarskih učencev. Cerkev bo tudi po njem inštitucija, ki je dotakljiva, ki ni odmaknjena od sveta, ki je blizu ljudem in njihovim konkretnim stiskam, ki govori jezik, ki ga današnji človek razume, in besede, ki jih potrebujemo,« je izpostavil celjski škof.

Pozoren poslušalec, redkobeseden, a preudaren

Po njegovem je papež Frančišek v tej želji po uvajanju sinodalnega stila v Cerkev zelo močno poudarjal, da je začetek sinodalnega stila zlasti poslušnost Svetemu Duhu – dati Svetemu Duhu res prostor v naših strukturah, razmišljanju, v celotnem življenju, učenju, delovanju in odločanju v Cerkvi. Izkušnja neposrednega sodelovanja s papežem na sinodalnih zasedanjih je bila za škofa Matjaža globoka: »Bil je vedno navzoč, pozoren poslušalec, redkobeseden, a preudaren, in vsem dostopen. V osebnem stiku si začutil, da te vidi, sliši in razume.«

Zelo naklonjen ekumenskemu gibanju

Škof Evangeličanske cerkve v Sloveniji mag. Leon Novak je v sožalnem pismu, ki ga je poslal škofu Petru Štumpfu, poudaril, da se svetega očeta spominjajo v veliko hvaležnostjo, še zlasti, ko se spomnijo na 500-letnico reformacije in skupnega bogoslužja v Lundu, ki se ga je papež udeležil tudi sam. Bil je zelo naklonjen ekumenskemu gibanju in sodelovanju ter odprt za vse ljudi: slehernika je spoštoval in sprejel s toplo besedo, objemom, stiskom roke, med drugim pa poskrbel za brezdomce v Rimu in jim omogočil brezplačno hrano, uporabo sanitarij za osebno higieno in prenočišče.

Pobožen človek, usmerjen v Božjo slavo in čast

»Katoliško cerkev je vodil kot pobožen človek, usmerjen v Božjo slavo in čast ter v dobrobit sočloveka. Pustil je globok pečat v delovanju svoje Cerkve in tudi v ekumenskem delovanju. Verjamem, da bo Katoliška cerkev še naprej delovala v tej smeri. Naj nas v teh trenutkih žalovanja in prijetnih spominov na skupno ekumensko popotovanje spremlja še svež odmev velikonočnega sporočila: Kristus je vstal in z njim bomo vstali tudi mi!« je še zapisal škof Novak.

Glas ponižanih in odrinjenih

V imenu Mešihata Islamske skupnost v Sloveniji pa je mufti mag. Nevzet Porić poslal sožalno pismo predsedniku SŠK škofu Andreju Sajetu in v njem podčrtal, da so tudi muslimani papeža Frančiška spoštovali zaradi njegovega odnosa do človeka, odprtosti in nenehnega spodbujanja dialoga, saj da je ljubil človeka ne glede na njegovo versko, rasno ali drugo pripadnost ter spodbujal pravičnost, resnico in mir v svetu. Njegova osebnost je z modrostjo, ponižnostjo, prizadevanji za mir, pravičnost in dialog med verami in kulturami zaznamovala sodobno dobo, bil je glas ponižanih in odrinjenih.

Zaviral strmoglavljenje vrednot, miru, enotnosti in človečnosti

»Bil je svetilnik sočutja in človečnosti. Njegovo neutrudno delo za pravičnejši svet, odprtost do drugih in pristna želja po gradnji mostov med verskimi skupnostmi – tudi z muslimanskim svetom – ostajajo dediščina, ki bo še dolgo svetila človeštvu kot navdih. Sodobni svet, ki potrebuje mir in moralni glas, ki ga je poosebljal Frančišek, se je znašel pred ogromnim izzivom. Papež je zaviral strmoglavljenje vrednot, miru, enotnosti in človečnosti, zato ga bo težko nadomestiti,« je še zapisal mufti Porić.

...

Kardinal Rode: Frančišek je bil preprost in skromen

Slovenski kardinal Franc Rode, ki je lani dopolnil 90 let, je v izjavi ob smrti papeža Frančiška zapisal, da "je bil kot jezuit preprost in skromen, zvest svojim koreninam in Družbi Jezusovi. V mladosti je bil navdušen pristaš peronizma in se je zavzemal za pravice delavcev; v obdobju vojaške diktature je branil svoje politične prijatelje pred nasiljem, kasneje, kot škof, je posvetil vse svoje moči revnim, ko je iz tedna v teden obiskoval njihova mizerna naselja v periferiji Buenos Airesa in hkrati opozarjal politike na krivice, ki se jim godijo. Isto smer je zavzel kot papež. Odločno je branil pravice izseljencev in emigrantov iz Afrike, Azije in latinske Amerike".

Zavzemal se je za revne

Kot je še poudaril kardinal Rode, se je sveti oče znotraj Katoliške Cerkve "zavzemal za revne proti bogastvu višjih slojev, brez dlake na jeziku je opozarjal tudi na napake med duhovniki in škofi. Odločno se je postavil za varovanje narave in njene lepote". Omenil je tudi papežev odnos do Slovenije, ki je bil po njegovih besedah posebno lep. "Poznal je našo deželo, ki jo je obiskal še kot mlad jezuit. Med njegovimi bližnjimi sorodniki v Argentini so tudi Slovenci, v domovini pod Triglavom pa ima mnogo zvestih prijateljev."